Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

An (31.688-31.712)


  1.      otopíti 1 -ím dov., otópil (ȋ í) 1. narediti topo, manj ostro: otopiti rezilo / otopiti ostre robove kamna 2. povzročiti, da postane kaj manj občutljivo za zunanje dražljaje: dolgotrajna bolezen je otopila čute; alkohol mu je otopil živčevje 3. povzročiti, da kdo izgubi voljo, zanimanje za kaj: trdo življenje ga je otopilo // povzročiti, da se kaj pojavi v manjši meri, v manj izraziti obliki: dogodek mu je otopil občutek krivde / to okolje mu je otopilo vest otopljèn -êna -o: otopljena konica; njena čustva so bila nekam otopljena ♪
  2.      otorinolaringolóški  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na otorinolaringologe ali otorinolaringologijo: otorinolaringološki kongres; otorinolaringološke raziskave / otorinolaringološka klinika ♪
  3.      otóški  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na otok: otoški zaliv / otoška lega Anglije / otoški prebivalci; otoška država ♪
  4.      otóžen  -žna -o prid., otóžnejši (ọ́ ọ̄) ki je v stanju čustvene prizadetosti: otožen človek; biti, postati otožen; ekspr. danes si pa nekam otožen žalosten, potrt // ki izraža, kaže tako stanje: otožen glas, pogled, smehljaj // ki povzroča tako stanje: otožen spomin; obšle so ga otožne misli / otožna glasba, pesem / ekspr. otožna jesenska pokrajina otóžno prisl.: otožno gledati v daljavo; otožno se nasmehniti; ne bo je več nazaj, je otožno rekel; sam.: v njenih očeh je bilo nekaj otožnega ♪
  5.      otóžje  -a s (ọ̑) knjiž. otožnost: obšlo ga je hudo otožje / otožje njegovih oči / z otožjem je pomislil nanjo ♪
  6.      otóžnost  -i ž (ọ́) stanje otožnega človeka: obšla ga je globoka otožnost / ganila ga je otožnost njenih oči / ekspr. mrakotna otožnost jesenske pokrajine / z otožnostjo je mislil na mladost ♪
  7.      otrdélost  -i ž (ẹ́) stanje otrdelega: otrdelost kože / otrdelost rok / ekspr. njegov obraz je kazal nekakšno otrdelost negibnost, togost ♦ med. otrdelost sklepa zmanjšana gibljivost zaradi povečane napetosti tkiva ob sklepu ♪
  8.      otrdéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. postati trd, trši: po gnetenju je snov otrdela / nekaterim žuželkam so krila popolnoma otrdela 2. postati manj gibljiv, manj prožen: prsti, udje so mu z leti otrdeli / otrdeti od mraza, od dolge vožnje // ekspr. postati negiben, tog: od strahu smo otrdeli / obraz mu je v trenutku otrdel 3. ekspr. postati trd, brezčuten: v tem poklicu je čisto otrdel / srce ji je otrdelo ◊ lingv. otrdeti izgubiti palatalni element; med. mišica otrdi postane napeta in manj prožna otrdèl in otrdél -éla -o: otrdela koža; otrdela plast zemlje; otrdelo koleno ♪
  9.      otrdítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od otrdeti ali otrditi: otrditev tekoče snovi / otrditev spolnega organa ♪
  10.      otrdíti  -ím dov., otŕdil (ȋ í) 1. narediti, da postane kaj trdo, trše: otrditi platno s škrobom; otrditi rezilo s kaljenjem 2. povzročiti, da postane kaj manj gibljivo, manj prožno: mraz mu je otrdil prste 3. ekspr. povzročiti, da postane kdo trd, brezčuten: pogosti taki prizori so ga otrdili / prevzetnost ji je otrdila srce ♪
  11.      otrébek  -bka m (ẹ̑) nav. mn. 1. kar se kot odvečno, neuporabno odstrani, zavrže: otrebki solate 2. redko iztrebek: bolnikovi otrebki / pobiral je konjske otrebke ◊ vet. otrebki plodove ovojnice, ki se po porodu izločijo iz maternice; trebilo ♪
  12.      otrebíti  in otrébiti -im, tudi otrébiti -im dov. (ȋ ẹ́; ẹ́) odstraniti odvečno iz česa: otrebiti mlad gozd; otrebiti ledino kamna / otrebiti ribe odstraniti drobovje / otrebiti solato / otrebiti drevje mahu, vej odstraniti mah, veje; otrebiti pot očistiti otrebíti se in otrébiti se, tudi otrébiti se izločiti neprebavljene delce hrane skozi črevo; iztrebiti se: bolnik se je otrebil ◊ čeb. čebele se otrebijo se iztrebijo, ko prvič spomladi izletijo iz panja; vet. otrebiti se izločiti po porodu plodove ovojnice iz maternice otrébljen -a -o: otrebljen gozd; otrebljena solata ♪
  13.      otrésati  -am nedov. (ẹ́) 1. s tresenjem odstranjevati s česa: otresati prah s čevljev; otresati sadje z drevja; z vej se je otresal sneg / otresati pepel s cigare / otresati klobuk, plašč; otresati s snegom pokrite veje 2. nav. ekspr. delati hitre, sunkovite gibe, navadno zaradi neugodja: pes je otresal z glavo in divje renčal ● pog., slabš. jezik otresati kritizirati, ugovarjati; otresati jezo na koga, nad kom stresati; že spet sitnost otresa stresa otrésati se 1. ekspr., navadno z rodilnikom prizadevati si, da kdo odide, se oddalji: težko se je otresala vsiljivcev; na vse načine se je otresala spremljevalca // delati, povzročati, da kaj pri kom preneha obstajati, ne nastopi: otresati se strahu, žalosti / otresa se misli nanj; otresati se skrbi / otresa se vseh dolžnosti, obveznosti / otresati se starih navad 2. odklanjati, ne marati: otresati se hvale, priznanja ● pog., ekspr. spet se otresa nanj ga zmerja, ošteva; ekspr. otresa se nad njegovimi strokovnimi izrazi se jezi, jih kritizira; ekspr. kar naprej se nekaj otresa izraža nezadovoljstvo, nesoglasje ♪
  14.      otrésti  otrésem dov., otrésite in otresíte; nam. otrést in otrèst (ẹ́) 1. s tresenjem odstraniti s česa: otresti prah z obleke; otresti sadje z drevja; z vej se je otresel sneg / otresti pepel s cigarete / otresti krpo; otresti plašč; otresel je zasnežene veje 2. nav. ekspr. narediti hiter, sunkovit gib, navadno zaradi neugodja: vola sta otresla z glavo; kokoš se je otresla in pila naprej / otresti z ramo zmigniti, skomigniti ● ekspr. tega fanta pa niso otresli s tepke je bister, prebrisan; otresti jezo na koga, nad kom stresti; star. otrok je bilo pri hiši, kot bi hruško otresel zelo veliko otrésti se 1. ekspr., navadno z rodilnikom narediti, povzročiti, da kdo odide, se oddalji: otresti se nezaželenega gosta; komaj se je otresla spremljevalca znebila // narediti, povzročiti, da kaj pri kom preneha obstajati, ne nastopi: otresti se bolezni; otresti se strahu, žalosti / otresti se neprijetnih misli, skrbi / otresel se je vseh dolžnosti, obveznosti / ne more se otresti starih navad 2. zastar. odgovoriti, reči: ne grem, se je otresel ● star. spet se je otresla nanj ga je ozmerjala, oštela; ekspr. sovražnikov so se otresli so jih premagali, uničili ♪
  15.      otréti  otrèm tudi otárem dov., otrì otríte; otŕl (ẹ́ ȅ, á) 1. odstraniti kaj mokrega s potegom po površini: otrla mu je solzo; z dlanjo si je otrl pot s čela / otreti s čopiča odvečno lepilo / otreti potno čelo; z robcem si je otrla solzni obraz // narediti kaj suho, z drgnjenjem, zlasti s tkanino; obrisati: otreti oči z robcem; otreti si mokre roke; usta si je otrl kar z rokavom 2. knjiž. zdrgniti: otreti prepotenega konja s slamo; otreti si zaspane oči pometi 3. navadno v zvezi s konoplja, lan odstraniti olesenelo steblo od ličja: terice so otrle ves lan ● ekspr. otreti komu solze potolažiti ga; pomagati mu v nesreči ♪
  16.      otrínjati  -am nedov. (í) odstranjevati ogorek: otrinjati trsko / otrinjati gorečo svečo / otrinjati cigareto / otrinjati pepel po tleh otresati ♪
  17.      otŕkati  -am dov. (r̄ ȓ) 1. z rahlim udarjanjem odstraniti s česa: otrkati sneg s čevljev / otrkati pepel iz pipe iztrkati / škornje je otrkal ob prag 2. obtrkati: otrkal je zid, da bi ugotovil njegovo trdnost ♪
  18.      otrkávati  -am nedov. (ȃ) 1. z rahlim udarjanjem odstranjevati s česa: otrkavati blato, sneg s čevljev / otrkavati čevlje ob prag 2. obtrkavati: otrkavati steno, strop ♪
  19.      otrníti  otŕnem dov. (ȋ ŕ) 1. odstraniti ogorek: otrniti trsko / otrniti svečo / otrniti cigareto / otrniti pepel s cigarete otresti 2. star. otreti, obrisati: otrniti pot, solzo / otrnil si je potno čelo 3. nar. udariti: s palico ga je otrnil po glavi ♪
  20.      otrób  -a m (ọ̑) nav. mn. 1. z mletjem odstranjeni ovojni del semena pšenice, rži: krmiti z otrobi; moka in otrobi / pšenični otrobi 2. ekspr. vsebinsko prazno govorjenje, pisanje: nimam časa prebirati teh otrobov ● ekspr. otrobe vezati vsebinsko prazno govoriti ◊ kozm. mandeljnovi otrobi zdrobljena mandeljnova jedrca, iz katerih je iztisnjeno olje, za nego kože ♪
  21.      otročaríja  -e ž (ȋ) ekspr. otročje govorjenje ali ravnanje: to je otročarija / delati, govoriti, pisati otročarije ♪
  22.      otročè  -éta s (ȅ ẹ́) 1. ekspr. otrok, navadno droben, majhen: otroče v naročju je zajokalo; otročeta so bežala pred njim; obnašal se je kakor otroče osmih let 2. slabš. mladenič, fant: spravi svoj meč, otroče ♪
  23.      otrôček  -čka m (ō) manjšalnica od otrok: otroček spet joka; varovati otročka ♪
  24.      otročíček  -čka m (ȋ) manjšalnica od otrok: otročiček je zajokal; obnaša se kot otročiček / toži se ji po otročičkih ♪
  25.      otróčji  -a -e prid. (ọ́) 1. navadno v povedni rabi po govorjenju, miselnosti ali ravnanju podoben otroku: mlada je še in precej otročja / otrok je za svoja leta še otročji ni tak, kot se za njegovo starost pričakuje; ekspr. tako gledanje se nam zdi otročje nezrelo, neresno 2. star. otroški: spomini na otročja leta / otročji čevlji; otročje igrače otróčje prisl.: bil je otročje vesel; to je otročje lahko narediti; po otročje govoriti; sam.: ekspr. gre mu na otročje postaja otročji ♪

   31.563 31.588 31.613 31.638 31.663 31.688 31.713 31.738 31.763 31.788  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA