Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
An (31.226-31.250) 
- opustítev -tve ž (ȋ) glagolnik od opustiti: opustitev planinskih pašnikov / opustitev bombardiranja; opustitev jedrskih poskusov ♦ jur. opustitev (dejanja) neizpolnitev kake pravne dolžnosti, obveznosti, za kar je predvidena sankcija ♪
- opustíti -ím dov., opústil (ȋ í) 1. nehati a) vzdrževati, uporabljati kaj: staro pokopališče so opustili; opustiti rudnik, vinograd / lesene pluge so že davno opustili jih ne uporabljajo več b) opravljati kako (poklicno) dejavnost: opustiti kamnoseštvo; kleparstvo je kmalu opustil / moral je opustiti obrt / podjetje so zaradi nedonosnosti opustili // nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nehanje dejanja, kot ga določa samostalnik: morali so opustiti vsako iskanje; opustiti kajenje; končno so opustili lov na medveda; opustil je sleherno upanje / opustiti razvratno življenje / prvotno namero je opustil ∙ zastar. opustil je predstaviti nas ni nas predstavil 2. redko izpustiti: pri nadaljnjem računanju je treba opustiti oklepaje opustívši zastar.: opustivši delo,
se je vdal pijači opuščèn -êna -o: opuščen star mlin; več vasi je že opuščenih ♪
- opustítven -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na opustitev: opustitvena pogajanja ♦ jur. opustitvena tožba tožba, s katero se zahteva prenehanje določenega ravnanja ♪
- opuščáj -a m (ȃ) lingv. grafično znamenje v obliki vejice za označevanje izpuščene črke ♪
- opúščati -am nedov. (ú) 1. nehavati a) vzdrževati, uporabljati kaj: v tem predelu kmetije opuščajo / opuščati star običaj b) opravljati kako (poklicno) dejavnost: opuščati kovaštvo; loterija se vedno bolj opušča // nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža približevanje koncu dejanja, kot ga določa samostalnik: opuščati prodajo blaga 2. redko izpuščati: opuščal je vse stilno zaznamovane besede ♪
- ór -í ž (ọ̑) zastar. oranje: ob začetku jesenske ori ♪
- oráč -a m (á) kdor orje: orači so že začeli delati; orači in kopači / ekspr. danes imamo orača danes orjemo ◊ nav. mn., etn. pustna šema z vrečico plev za pasom, ki simbolično zaorje brazdo, znana v vzhodni Sloveniji ♪
- orákelj -klja m (á) 1. pri starih Rimljanih preročišče: oditi v orakelj / delfski orakelj // prerokba: razvozlati orakelj; njegove besede so zvenele kot orakelj 2. knjiž. prerok: bil je pravi pesniški orakelj ♪
- orákeljski -a -o [kǝl] prid. (á) nanašajoč se na orakelj: orakeljske besede / ekspr. dobil je orakeljski odgovor nejasen, dvoumen ♪
- orál -i [au̯] ž (ȃ) star. oranje: oral in setev ♪
- orálo -a s (á) star. plug: vpreči vole v oralo; leseno oralo / po več letih je spet prijel za oralo se je lotil oranja ♪
- orátev -tve ž (ȃ) oranje: opraviti oratev / spomladanska oratev ♪
- oráti ôrjem in órjem nedov., ôrji orjíte; orál (á ó, ọ́) 1. rahljati zemljo s plugom: orati ledino, njivo; ekspr. orati v mokrem ko so tla mokra, vlažna; orati in branati / orati za pšenico za setev pšenice; orati za setev / orati prvo brazdo / globoko, plitvo orati // ekspr., v zvezi orati ledino prvi delati na kakem področju: v kritiki orje ledino / povsod je treba še orati ledino / orati ledino znanosti 2. z oranjem spravljati iz zemlje: orati krompir 3. ekspr. delati brazdi podobne zareze: letala orjejo nebo; parnik orje morje / race orjejo s kljuni po blatu rijejo / po obrazu mu orjejo kaplje potu močno tečejo 4. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža intenzivnost obstajanja česa: ljubosumnost orje v njem / težke misli mu orjejo po glavi ● ekspr. z njim težko orje sodeluje,
shaja; ekspr. ne jezikaj, drugače bova orala boš kaznovan, tepen ♪
- orátor -ja m (ȃ) knjiž., redko govornik: poslušati znanega oratorja ♪
- oratórij -a m (ọ́) 1. muz. večja vokalna in instrumentalna skladba dramske vsebine za soliste, zbor in orkester: poslušati Bachov oratorij; oratoriji in kantate 2. rel. prostor za opravljanje molitev, namenjen določeni skupini vernikov: stopiti v oratorij ♪
- oratórijski -a -o prid. (ọ́) nanašajoč se na oratorij: oratorijska gradnja skladbe / oratorijski skladatelji ♪
- orazúmiti -im dov. (ú ȗ) knjiž. povzročiti, da postane kdo razumen, preudaren: strah pred posledicami jih je orazumil ♪
- oráženec -nca m (ȃ) geol. kamen z razami, nastalimi pri premikanju ledenika ♪
- órbita -e ž (ọ̑) astr. tir okoli osrednjega nebesnega telesa pod vplivom gravitacije: izstreliti satelit na, v orbito; gibanje satelita po orbiti z največjim naklonom dvanajst stopinj / lunarna, zemeljska orbita; pren., publ. utiriti se v orbito političnega življenja ♪
- orbitálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na orbito: orbitalno gibanje / orbitalna hitrost hitrost, potrebna za gibanje po določeni orbiti; orbitalna postaja ♪
- órden -a in -dna m (ọ́) žarg. odlikovanje: za svoje delo je dobil že več ordenov / pripeti si orden na prsi / orden narodnega heroja red narodnega heroja ♪
- ordinácija -e ž (á) 1. soba, prostor za pregled bolnikov in za določanje načina zdravljenja: opremiti ordinacijo; iti, stopiti v ordinacijo / specialistična, splošna ordinacija // pregledovanje in določanje načina zdravljenja: po končani ordinaciji je šel v kavarno / danes je imel čez trideset ordinacij / pog. odprl je svojo ordinacijo postal je samostojen zdravnik 2. rel. podelitev kleriškega reda: še nekaj dni je do ordinacije / asistirati pri ordinaciji posvetitvi ♪
- ordinacíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na ordinacijo: velika ordinacijska okna / ordinacijski prostori; ordinacijska soba / določiti ordinacijske ure ♪
- ordinariát -a m (ȃ) 1. knjiž. redna profesura: ustanoviti nov ordinariat 2. rel. urad za upravljanje škofije: škofijski ordinariat ♪
- ordinárnost -i ž (ȃ) knjiž. prostaštvo, grobost: njegova ordinarnost jo je odbijala / še ni pozabil njihovih ordinarnosti grobih dejanj ♪
31.101 31.126 31.151 31.176 31.201 31.226 31.251 31.276 31.301 31.326