Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

An (31.226-31.250)



  1.      opustítev  -tve ž () glagolnik od opustiti: opustitev planinskih pašnikov / opustitev bombardiranja; opustitev jedrskih poskusov ♦ jur. opustitev (dejanja) neizpolnitev kake pravne dolžnosti, obveznosti, za kar je predvidena sankcija
  2.      opustíti  -ím dov., opústil ( í) 1. nehati a) vzdrževati, uporabljati kaj: staro pokopališče so opustili; opustiti rudnik, vinograd / lesene pluge so že davno opustili jih ne uporabljajo več b) opravljati kako (poklicno) dejavnost: opustiti kamnoseštvo; kleparstvo je kmalu opustil / moral je opustiti obrt / podjetje so zaradi nedonosnosti opustili // nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nehanje dejanja, kot ga določa samostalnik: morali so opustiti vsako iskanje; opustiti kajenje; končno so opustili lov na medveda; opustil je sleherno upanje / opustiti razvratno življenje / prvotno namero je opustil ∙ zastar. opustil je predstaviti nas ni nas predstavil 2. redko izpustiti: pri nadaljnjem računanju je treba opustiti oklepaje opustívši zastar.: opustivši delo, se je vdal pijači opuščèn -êna -o: opuščen star mlin; več vasi je že opuščenih
  3.      opustítven  -a -o prid. () nanašajoč se na opustitev: opustitvena pogajanja ♦ jur. opustitvena tožba tožba, s katero se zahteva prenehanje določenega ravnanja
  4.      opuščáj  -a m () lingv. grafično znamenje v obliki vejice za označevanje izpuščene črke
  5.      opúščati  -am nedov. (ú) 1. nehavati a) vzdrževati, uporabljati kaj: v tem predelu kmetije opuščajo / opuščati star običaj b) opravljati kako (poklicno) dejavnost: opuščati kovaštvo; loterija se vedno bolj opušča // nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža približevanje koncu dejanja, kot ga določa samostalnik: opuščati prodajo blaga 2. redko izpuščati: opuščal je vse stilno zaznamovane besede
  6.      ór  -í ž (ọ̑) zastar. oranje: ob začetku jesenske ori
  7.      oráč  -a m (á) kdor orje: orači so že začeli delati; orači in kopači / ekspr. danes imamo orača danes orjemonav. mn., etn. pustna šema z vrečico plev za pasom, ki simbolično zaorje brazdo, znana v vzhodni Sloveniji
  8.      orákelj  -klja m (á) 1. pri starih Rimljanih preročišče: oditi v orakelj / delfski orakelj // prerokba: razvozlati orakelj; njegove besede so zvenele kot orakelj 2. knjiž. prerok: bil je pravi pesniški orakelj
  9.      orákeljski  -a -o [kǝl] prid. (á) nanašajoč se na orakelj: orakeljske besede / ekspr. dobil je orakeljski odgovor nejasen, dvoumen
  10.      orál  -i [a] ž () star. oranje: oral in setev
  11.      orálo  -a s (á) star. plug: vpreči vole v oralo; leseno oralo / po več letih je spet prijel za oralo se je lotil oranja
  12.      orátev  -tve ž () oranje: opraviti oratev / spomladanska oratev
  13.      oráti  ôrjem in órjem nedov., ôrji orjíte; orál (á ó, ọ́) 1. rahljati zemljo s plugom: orati ledino, njivo; ekspr. orati v mokrem ko so tla mokra, vlažna; orati in branati / orati za pšenico za setev pšenice; orati za setev / orati prvo brazdo / globoko, plitvo orati // ekspr., v zvezi orati ledino prvi delati na kakem področju: v kritiki orje ledino / povsod je treba še orati ledino / orati ledino znanosti 2. z oranjem spravljati iz zemlje: orati krompir 3. ekspr. delati brazdi podobne zareze: letala orjejo nebo; parnik orje morje / race orjejo s kljuni po blatu rijejo / po obrazu mu orjejo kaplje potu močno tečejo 4. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža intenzivnost obstajanja česa: ljubosumnost orje v njem / težke misli mu orjejo po glavi ● ekspr. z njim težko orje sodeluje, shaja; ekspr. ne jezikaj, drugače bova orala boš kaznovan, tepen
  14.      orátor  -ja m () knjiž., redko govornik: poslušati znanega oratorja
  15.      oratórij  -a m (ọ́) 1. muz. večja vokalna in instrumentalna skladba dramske vsebine za soliste, zbor in orkester: poslušati Bachov oratorij; oratoriji in kantate 2. rel. prostor za opravljanje molitev, namenjen določeni skupini vernikov: stopiti v oratorij
  16.      oratórijski  -a -o prid. (ọ́) nanašajoč se na oratorij: oratorijska gradnja skladbe / oratorijski skladatelji
  17.      orazúmiti  -im dov.) knjiž. povzročiti, da postane kdo razumen, preudaren: strah pred posledicami jih je orazumil
  18.      oráženec  -nca m () geol. kamen z razami, nastalimi pri premikanju ledenika
  19.      órbita  -e ž (ọ̑) astr. tir okoli osrednjega nebesnega telesa pod vplivom gravitacije: izstreliti satelit na, v orbito; gibanje satelita po orbiti z največjim naklonom dvanajst stopinj / lunarna, zemeljska orbita; pren., publ. utiriti se v orbito političnega življenja
  20.      orbitálen  -lna -o prid. () nanašajoč se na orbito: orbitalno gibanje / orbitalna hitrost hitrost, potrebna za gibanje po določeni orbiti; orbitalna postaja
  21.      órden  -a in -dna m (ọ́) žarg. odlikovanje: za svoje delo je dobil že več ordenov / pripeti si orden na prsi / orden narodnega heroja red narodnega heroja
  22.      ordinácija  -e ž (á) 1. soba, prostor za pregled bolnikov in za določanje načina zdravljenja: opremiti ordinacijo; iti, stopiti v ordinacijo / specialistična, splošna ordinacija // pregledovanje in določanje načina zdravljenja: po končani ordinaciji je šel v kavarno / danes je imel čez trideset ordinacij / pog. odprl je svojo ordinacijo postal je samostojen zdravnik 2. rel. podelitev kleriškega reda: še nekaj dni je do ordinacije / asistirati pri ordinaciji posvetitvi
  23.      ordinacíjski  -a -o prid. () nanašajoč se na ordinacijo: velika ordinacijska okna / ordinacijski prostori; ordinacijska soba / določiti ordinacijske ure
  24.      ordinariát  -a m () 1. knjiž. redna profesura: ustanoviti nov ordinariat 2. rel. urad za upravljanje škofije: škofijski ordinariat
  25.      ordinárnost  -i ž () knjiž. prostaštvo, grobost: njegova ordinarnost jo je odbijala / še ni pozabil njihovih ordinarnosti grobih dejanj

   31.101 31.126 31.151 31.176 31.201 31.226 31.251 31.276 31.301 31.326  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA