Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

An (3.076-3.100)


  1.      kókanje  -a s (ọ̑) glagolnik od kokati: kokodajsanje in kokanje ♪
  2.      koketíranje  -a s (ȋ) glagolnik od koketirati: njegovo koketiranje ji je zelo prijalo; preračunljivo koketiranje / koketiranje z dosežki znanosti in razvojem tehnike ♪
  3.      kokodájsanje  -a s (ȃ) glagolnik od kokodajsati: kokodajsanje se je malo poleglo ♪
  4.      kokodákanje  -a s (ȃ) glagolnik od kokodakati: slišati je bilo kokodakanje kokoši / tega njenega kokodakanja je že pošteno sit ♪
  5.      kokotánje  -a s (ȃ) glagolnik od kokotati: glasno kokotanje kokoši ♪
  6.      kôksanje  -a s (ō) glagolnik od koksati: koksanje premoga / peč za koksanje ♪
  7.      koksíranje  -a s (ȋ) metal. koksanje: uporaba plinov, ki se razvijajo ob koksiranju premoga ♪
  8.      kolaboránt  -a m (ā á) kolaboracionist: sodni proces proti kolaborantom ♪
  9.      kolaborántstvo  -a s (ā) nav. ekspr., za okupirano prebivalstvo sodelovanje z okupatorjem: zaradi kolaborantstva je emigriral / voditelj kolaborantstva ♪
  10.      kolacioníranje  -a s (ȋ) glagolnik od kolacionirati: del časa je porabila za kolacioniranje ♪
  11.      kólcanje  -a [u̯c] s (ọ̄) glagolnik od kolcati: slišalo se je močno kolcanje ♪
  12.      kolébanje  -a s (ẹ̄) glagolnik od kolebati: kolebanje cen, temperature / to njeno nenehno kolebanje ga spravlja v slabo voljo / kolebanje telovadca na drogu ♪
  13.      koledovánje  in kolédovanje -a s (ȃ; ẹ̑) glagolnik od koledovati: koledovanja se je redno udeleževal ♪
  14.      kólikanj  prisl. (ọ̑) zastar. 1. koliko: joj, kolikanj sem pretrpela zaradi njega 2. količkaj: kadar je kolikanj mogel, se je oglasil 3. v vezniški rabi kolikor: kolikanj bolj nesrečna je, tolikanj bolj je vredna usmiljenja ♪
  15.      kolkovánje  -a s (ȃ) glagolnik od kolkovati: kolkovanje prošnje ♪
  16.      koloríranje  -a s (ȋ) glagolnik od kolorirati: ročno koloriranje fotografij / bogato orkestralno koloriranje ♪
  17.      kománda  -e ž (ȃ) 1. kratek ustni ukaz, zlasti v vojski; povelje: na daleč je bilo slišati oficirjeve komande / ustaviti se na komando stoj! // pog. ukaz, povelje sploh: čakati na komando za odhod / dobili so komando, da se ne smejo upirati / ekspr. komanda je padla povelje je bilo izrečeno; odločeno je / ubogati mora na komando takoj, brez ugovorov 2. skupina vojaških starešin, ki (lahko) poveljuje vojaški enoti ali skupini enot; poveljstvo: komanda se s predlogom ne strinja; bataljonska, divizijska komanda; pren., pog. v službi smo dobili novo komando ♦ voj. komanda garnizona vojaška ustanova, odgovorna za skupne zadeve enot garnizona; komanda mesta do 1957 zaledna vojaška teritorialna enota // sedež take skupine vojaških starešin: zadržali so ga na komandi / ustavil se je pred komando 3. pog. pravica poveljevati vojaški enoti ali skupini enot; poveljstvo, poveljevanje: komando dati, izročiti najsposobnejšim; komando nad vojsko je prevzel general / priti pod komando zaveznikov ∙ pog. vso komando ima v svojih rokah vse vodi, o vsem odloča; pog. popolnoma je pod ženino komando v vsem se ji podreja 4. v nekaterih deželah oddelek, navadno vojakov ali zapornikov, za posebne naloge: delovna komanda; član taboriščne komande 5. nav. mn., teh. priprava ali del priprave za upravljanje, vodenje strojnih naprav: komande delujejo brezhibno; nožne, ročne komande / sistem dvojnih komand ♪
  18.      komandánt  -a m (ā) kdor poveljuje vojaški enoti, večji od čete, ali ustrezni ustanovi, poveljnik: komandanti so se zbrali na posvet / imenovan je za komandanta divizije / vrhovni komandant oboroženih sil Jugoslavije; pren., ekspr. politiki na vasi ne bi smeli postati komandanti // poveljnik, vodja sploh: komandant vesoljske ladje; komandant taborišča / komandant mladinske delovne brigade ♪
  19.      komandántski  -a -o prid. (ā) nanašajoč se na komandante: komandantska strogost / komandantska opazovalnica ♪
  20.      komandantúra  -e ž (ȗ) knjiž. poveljstvo, komanda: pogosto odhaja na komandanturo / policijska komandantura ♪
  21.      kománden  -dna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na komando ali komandiranje; poveljniški: imajo odličen komandni kader / komandne položaje v vojski so zasedli tujci / to je bilo povedano v komandnem tonu ukazovalnem, poveljevalnem ◊ navt. komandni most najvišji del krova, odkoder se ladja upravlja; teh. komandni pult ali komandna miza pult, miza z vgrajenimi instrumenti za upravljanje in nadzorovanje strojnih naprav ali tehnoloških procesov; komandni stolp stolp, iz katerega se vodi in nadzoruje promet na železniški postaji, letališču; komandna kabina kabina, iz katere se vodi in nadzoruje delovanje strojnih naprav; voj. komandno mesto mesto, prostor, na katerem je poveljstvo pred bojem in po njem; poveljniško mesto ♪
  22.      komandêr  -ja m (ȇ) v nekaterih državah nosilec odlikovanja srednje stopnje: nosi zvezdo komanderja častne legije ♪
  23.      komandír  -ja m (í) 1. kdor poveljuje vojaški enoti, manjši od bataljona, ali ustrezni ustanovi, poveljnik: imel je strogega komandirja; komandir čete, voda 2. vodja oddelka ali postaje milice: komandir daje navodila dežurnemu miličniku / komandir postaje milice ♪
  24.      komandíranje  -a s (ȋ) glagolnik od komandirati: glasno komandiranje / komandiranje so zamenjali s prepričevanjem ♪
  25.      komandírati  -am nedov. (ȋ) 1. pog. ukazovati, odločati: za delo mu ni mar, samo komandiral bi / pri njih komandira žena ∙ pog. druge bi komandiral, sam pa ni nič boljši jim dajal nauke, se vmešaval v njihovo ravnanje, vedenje // nedov. in dov., zastar. poveljevati: desetar je komandiral glasno in razločno / komandirati vojakom 2. nižje pog. skrbeti za koga, negovati: bolnike komandira sama / otroke lepo komandira vzgaja, uči komandírati se nižje pog. živeti, imeti se: kako se kaj komandiraš / mlada dva se slabo komandirata komandíran -a -o: zastar. tja so bili komandirani po ukazu glavnega poveljnika poslani ♪

   2.951 2.976 3.001 3.026 3.051 3.076 3.101 3.126 3.151 3.176  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA