Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

An (30.726-30.750)



  1.      okuzmáti  -ám tudi okúzmati -am dov.; ) star. oskubsti, populiti: okuzmati lesenemu konju grivo okuzmán tudi okúzman -a -o: okuzmano pero za klobukom
  2.      okúžba  -e ž () 1. vdor bolezenskih mikrobov v organizem: preprečiti okužbo; zavarovati živino pred okužbo; nevarnost, vir okužbe; čas od okužbe do izbruha bolezni / okužba s hrano; pren., ekspr. okužba s prevratnimi nazori ♦ med. kapljična okužba ki jo povzročajo kapljice pri kašljanju, kihanju, govorjenju; okužba z dotikom // bolezensko stanje po tem vdoru: preboleti, zdraviti okužbo 2. prenos povzročitelja bolezni na rastlino, del rastline: preprečiti okužbo zdravih sadik; okužba nasada // prenos povzročitelja bolezni v kaj, na kaj: okužba mleka, posode
  3.      okúženost  -i ž () stanje, lastnost okuženega: ugotoviti okuženost / okuženost posode; pren., ekspr. moralna okuženost
  4.      okuževáti  -újem nedov.) 1. vnašati, prenašati bolezenske mikrobe v organizem: okuževati s kašljanjem; okuževati s sifilisom; okuževati se z onesnaženo vodo 2. prenašati povzročitelja bolezni na rastlino, del rastline: okuževati nasade // prenašati povzročitelja bolezni v kaj, na kaj: okuževati zrak
  5.      okužítev  -tve ž () glagolnik od okužiti: preprečiti okužitev rane; čas od okužitve do izbruha bolezni
  6.      okúžiti  -im dov.) 1. vnesti, prenesti bolezenske mikrobe v organizem: izolirati obolele, da ne bi okužili zdravih; okužiti poskusne živali; umetno okužiti; paziti, da se rana ne okuži / pri delu z bolniki se je okužil; pren., ekspr. s takim mišljenjem je okužil tudi druge; okužiti se z navdušenjem 2. prenesti povzročitelja bolezni na rastlino, del rastline: okužiti nasad, seme; okužiti s trosi, mikrobi // prenesti povzročitelja bolezni v kaj, na kaj: bolnik je okužil pribor; okužiti vodo / okužiti z radioaktivnimi snovmi; okužiti hrano s kemičnimi sredstvi ● ekspr. svet ga še ni okužil pokvaril okúžen -a -o: biti okužen z domišljavostjo; okužene osebe, rastline, živali
  7.      okvára  -e ž () 1. kar nastane pri napravi, stroju, aparatu in onemogoča normalno delovanje: na daljnovodih so nastale okvare; popraviti okvaro; huda, majhna okvara; okvare v motorju / okvare na mostu ∙ žarg. vozilo je v okvari ima okvaro, je pokvarjeno 2. med. stanje, ki ni v skladu z normalnim delovanjem organizma, nastalo zaradi poškodbe, bolezni: nesreča je povzročila okvaro možganov; njegove bolezenske okvare so posledice padca; okvara sluha; okvara zaradi uživanja mamil / roditi se s telesno okvaro napako
  8.      okváriti  -im dov.) 1. med. povzročiti okvaro: nalezljive bolezni lahko okvarijo srčno mišico; krvavitev v možganih mu je okvarila možgansko tkivo / hrup okvari sluh 2. redko poškodovati: rja je okvarila kovino okvárjen -a -o: okvarjene oči
  9.      okvír  -a m, v prvem pomenu tudi okvírja () 1. priprava iz lesa ali drugega materiala, ki obdaja sliko ali druge predmete: sneti, vzeti iz okvira; dati, vstaviti v okvir; slike so v bogatih okvirih; baročni okvir zrcala; napraviti okvir za sliko // tej podobno ogrodje, na katero se kaj pritrjuje ali vanj vpenja: okvir harfe; okvir obliča, žage; okviri za očala // kar je po obliki tej podobno: osmrtnica v črnem okviru; kamnit okvir na grobu / okvir sita; okvir okrog znamk rob; v okviru vrat se je prikazala gospodinja v vratni odprtini / vratni okvir (vratni) podboj 2. knjiž. kar kaj obdaja, obkroža: panorama, zajeta v okvir s snegom pokritih koč; obraz v okviru črnih las / vključiti stavbo v pokrajinski okvir v pokrajino; scenski okvir drame scena 3. s prilastkom kar kaj opredeljuje, omejuje: idejni okvir delovanja; zakoni so pravni okvir za družbena gibanja; raziskati socialni okvir življenja na vasi; spoštovati z zakonom določene okvire / z oslabljenim pomenom: to ne sodi v okvir šole; reforme v okviru fevdalne družbe v fevdalni družbi; poskrbeti za kaj v okviru možnosti kolikor je mogoče; delovati v okviru predpisov, zakonov po predpisih, zakonih 4. publ., z oslabljenim pomenom, s prilastkom izraža prostorsko omejenost, kot jo določa prilastek: zapirati se v ozke nacionalne okvire; veljavnost predpisov v občinskem, republiškem okviru ● publ. poiskati nove organizacijske okvire oblike; publ. sklepni prizori so padli iz okvira niso bili v skladu s celoto; publ. zadržati cene v pametnih okvirih preprečiti čezmerno zvišanje cen; ekspr. vsakdanjost brez zlatega okvira neolepšanagrad. okenski okvir ki se vzida v okensko odprtino za nameščanje okenskih kril; jur. kazenski okvir najvišja in najnižja v zakonu določena kazen za posamezno kaznivo dejanje; lit. okvir novele, romana del besedila, navadno začetni in končni, ki uvaja, pojasnjuje osrednjo zgodbo; teh. okvir vozila del nekaterih vozil, navadno iz dveh vzdolžnih in več prečnih nosilcev, ki nosi druge dele vozila; tisk. kopirni okvir; um. slepi okvir na katerega se napne platno pri slikanju; voj. okvir priprava, navadno v obliki škatlice, za vlaganje nabojev v strelno orožje
  10.      okvírček  -čka m () manjšalnica od okvir 1: okvirček za diapozitiv, sliko
  11.      okvíren  -rna -o prid. () 1. ki vsebuje bistveno, osnovno, neglede na posameznosti, podrobnosti: okvirne smernice gospodarskega razvoja; dati nekaj okvirnih navodil / publ.: podati v knjigi obravnavane probleme v okvirnih obrisih; določili so okvirne vsote, ki jih bodo kolektivi prispevali približne 2. nanašajoč se na okvir 1: okvirna oblika / okvirno ogrodje ◊ agr. okvirna brana brana, ki ima ogrodje v obliki okvira; grad. okvirni podboj; jur. okvirni zakon zakon, ki vsebuje le splošne in temeljne predpise; lit. okvirna novela novela, pri kateri navadno začetni in končni del besedila uvaja, pojasnjuje osrednjo zgodbo; rad. okvirna antena okvírno prisl.: okvirno obravnavati vprašanje; načrt je okvirno že določen
  12.      okvíriti  -im nedov. ( ) 1. dajati, vstavljati v okvir: okviriti sliko, ogledalo 2. knjiž. obdajati, obkrožati: biti odmaknjen od resničnosti, ki okviri življenje 3. knjiž. omejevati, določati: razvoj narodne in politične zavesti okvirita dve pomembni letnici okvírjen -a -o: dolgi okvirjeni oglasi v časopisu; okvirjena slika; časovno ostro okvirjena zgodovinska dogajanja
  13.      okvírnica  -e ž () stranica okvira: zlepiti okvirnice ● knjiž. ostati v okvirnicah predloge ravnati se po predlogitisk. okvirnice črte, ki uokvirjajo besedilo, tabele
  14.      okvírnost  -i ž () značilnost okvirnega: okvirnost dojemanja pojavov
  15.      ól  -a [tudi o] m (ọ̑) zastar. pivo: pri Slovanih sta bila cenjena medica in ol
  16.      olahkôtiti  -im dov.) star. olajšati: olahkotiti ljudem življenje / olahkotiti dihanje
  17.      olájšati  -am dov. () 1. narediti kaj manj neprijetno, manj hudo: olajšati komu bolečine, trpljenje; olajšati položaj brezdomcev po potresu; olajšati si bridko usodo / to bo njegovo stališče olajšalo // narediti kaj manj naporno, težavno: olajšati prehod čez reko; udobni avtobusi so olajšali vožnjo; olajšati si delo s stroji // narediti kaj manj zapleteno: olajšati razvoj medsebojnih odnosov; zamrzniti viruse in s tem olajšati njihovo proučevanje; z novimi predpisi olajšati uvoz sadja 2. narediti manj težko: z izločitvijo nepotrebnih predmetov so zelo olajšali nahrbtnike; olajšati si tovor ● ekspr. avto mu je kar precej olajšal denarnico zanj je potrošil precej denarja; ekspr. v temni ulici so ga olajšali za denar so mu ga vzeli, so ga oropali; ekspr. znanci so ga olajšali za nekaj steklenic vina so mu jih popili; ekspr. olajšati si dušo, srce z govorjenjem, z jokom s pogovarjanjem, z jokanjem si zmanjšati duševno bolečino olájšati se ekspr. 1. rešiti se občutka krivde: s tem da je povedal resnico, se je zelo olajšal / olajšati si vest 2. pog. opraviti potrebo: šel je za plot, da bi se olajšal / olajšati si mehur opraviti malo potrebo olájšan -a -o: olajšan velike teže; obdelava zemlje je s stroji olajšana; prisl.: olajšano vzdihniti
  18.      olajšáva  -e ž () 1. omilitev ali zmananje dajatve, obveznosti: s carinskimi olajšavami pospeševati tranzitni promet; doseči davčne olajšave za industrijo umetnih gnojil / vozne olajšave znižanje cene za prevoz 2. kar kaj olajša: učila so olajšava pri pouku / dati bolniku olajšave blažila 3. redko olajšanje: olajšava bolečin
  19.      olajševálen  -lna -o prid. () ki olajšuje: olajševalen jok / olajševalni ukrepi; olajševalne spremembe statuta ♦ jur. olajševalne okoliščine okoliščine, ki vplivajo na odmero manjše kazni
  20.      olajševáti  -újem nedov.) delati kaj manj neprijetno, manj hudo: olajševati komu težave, trpljenje; olajševati življenje sirotam // delati kaj manj naporno, težavno: stroji olajšujejo delo; olajševati učenje jezikov z novimi metodami // delati kaj manj zapleteno: olajševati položaj olajševáti se pog., ekspr. opravljati potrebo: olajševali so se med grobimi šalami
  21.      olepíti  in olépiti -im, tudi olépiti -im dov. ( ẹ́; ẹ́ ẹ̑) knjiž. oblepiti: olepiti fotografijo s pisanim trakom / olepiti čevlje z blatom
  22.      olépšati  -am dov. (ẹ̑) 1. narediti kaj (bolj) lepo: olepšati balkon z rožami / z vinom si je skušal olepšati življenje / olepšala se je za ples olepotičila 2. opisati, prikazati kaj lepše, kot je: pripovedovalec je dogodek precej olepšal olépšan -a -o: s čipkami olepšan robec
  23.      olepšáva  -e ž () 1. glagolnik od olepšati: zbirati denar za olepšavo stavbe 2. kar kaj olepša: to je bistveno, drugo je samo olepšava / govoriti naravnost, brez olepšav olepševanja
  24.      olepšávati  -am nedov. () 1. delati kaj (bolj) lepo: olepšavati stene 2. opisovati, prikazovati kaj lepše, kot je: ne olepšavajte stanja, resnice
  25.      olepševálen  -lna -o prid. () nanašajoč se na olepševanje: olepševalni postopek / olepševalni stroški / olepševalno društvo društvo, ki skrbi za olepševanje kraja, turističnega območja olepševálno prisl.: olepševalno opisovati kaj

   30.601 30.626 30.651 30.676 30.701 30.726 30.751 30.776 30.801 30.826  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA