Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

An (30.363-30.387)


  1.      odzgór  prisl. (ọ̑) pog. zgoraj: gospodar stanuje odzgor ♪
  2.      odzív  -a m (ȋ) glagolnik od odzvati se: razpis je imel dober odziv; pričakujejo velik odziv volivcev; slab odziv na vabilo / na trkanje ni bilo odziva odgovora / film ni vzbudil pričakovanega odziva; močen čustveni odziv / duševni, živčni odziv ● publ. dogodek je naletel na velik odziv o njem so govorili, razpravljali ◊ biol. pogojni odziv pogojni refleks; fiz. odziv sprememba, ki jo povzročijo zunanje motnje; med. odziv nehoten odgovor organizma na dražljaj; refleks; ptt telefonski, telegrafski odziv ♪
  3.      odzívati se  -am se nedov. (í) 1. udeleževati se česa na poziv, povabilo, prošnjo: že dve leti se odziva njihovim prireditvam / odzivati se na delo 2. oglašati se, odgovarjati: na trkanje se sploh ne odziva / samice murnov se odzivajo na samčevo petje / na njihove klice se ni odzival // knjiž. biti slišen, slišati se: iz daljave se odziva očetov glas / odmev se odziva 3. delati kaj, kazati določen odnos, ki se glede na določeno dejanje, odnos, stanje pričakuje: odzivati se dobrikanju koga; odzivati se prošnjam / odzivati se željam drugih; čustveno, prizadeto se odzivati čemu / umetnik se odziva na dogodke; človek se v različnih položajih različno odziva / odzivati se na dražljaje // knjiž. biti viden, kazati se: utrujenost se ji odziva na obrazu; žalost se odziva v njenih očeh ● knjiž. dolina se odziva od vriskov odmeva; knjiž. neprijazno se odziva na njena vprašanja odgovarja ♪
  4.      odzíven 1 -vna -o prid. (ȋ) sposoben (hitro) se odzivati: občutljiv in odziven človek; otroci so zelo odzivna bitja // publ. ki je ob svojem nastanku predmet govorjenja, razpravljanja: živa in odzivna uprizoritev / odziven problem ♪
  5.      odzíven 2 -vna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na odziv: odzivna čustva ♪
  6.      odzváti se  -zôvem se dov., odzvál se (á ó) 1. udeležiti se česa na poziv, povabilo, prošnjo: njihovim prireditvam se je vedno rad odzval / vabilu na večerjo se ni odzvala; odzvati se pozivu, na poziv sodišča / ponudbi se je odzval jo je sprejel 2. oglasiti se, odgovoriti: klicali so ga, pa se ni odzval / na trkanje se ni nihče odzval / odzvati se na telefonski klic // knjiž. spregovoriti, reči: odzvala se je z zvonkim glasom / ne grem z vami, se je odzval nenadoma 3. narediti kaj, pokazati določen odnos, ki se glede na določeno dejanje, odnos, stanje pričakuje: dobrikanju deklet se je vedno odzval; čustveno se odzvati / poštenjak se bo na tako dejanje gotovo odzval; kot slikar se je odzval na dogodek tako, da ga je upodobil / na dražljaj se je organizem hitro odzval ● zastar. odzvati se nasvetu upoštevati ga; knjiž. odzvati se ukazu izpolniti ga; zastar. odzvala se je, da ne bo prišla sporočila, odgovorila ♪
  7.      odzvèn  -éna in -êna m (ȅ ẹ́, é) knjiž., redko razpravljanje v javnosti, ki ga povzroči kak dogodek; odmev: predstava je imela poseben odzven ♪
  8.      odzvóčen  -čna -o prid. (ọ̄ ọ̑) knjiž. resonančen: šuma ni bilo slišati zaradi majhnega odzvočnega prostora ♦ muz. odzvočna cev cev pri pihalih in trobilih, ki ojačuje zvok ♪
  9.      odzvòk  in odzvók -óka m (ȍ ọ́; ọ̑) knjiž. 1. odmev: odzvok korakov / dogodek je imel močen odzvok 2. redko resonanca: zamolkel odzvok / ustni odzvok ♪
  10.      odzvončkljáti  -ám dov. (á ȃ) 1. prenehati zvončkljati: ura je odzvončkljala 2. zvončkljaje se oddaljiti: sani so odzvončkljale po cesti ♪
  11.      odzvoníti  -ím dov., odzvónil (ȋ í) 1. prenehati zvoniti: cerkovnik je odzvonil in zaklenil cerkev / ko zvonec odzvoni, se dijaki usujejo iz razredov // z zvonjenjem naznaniti: odzvoniti konec pouka / cerkovnik je odzvonil dan / brezoseb. poldne je že odzvonilo 2. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku izraža prenehanje obstajanja dosedanjega stanja, uspešnosti: z njegovo boleznijo ji je odzvonilo / zdaj je za vedno odzvonilo fantovi lenobi; njegovi slavi bo kmalu odzvonilo ● ekspr. je že tako, vsakemu enkrat odzvoni mora umreti ♪
  12.      odžágati  -am dov. (ȃ) 1. z žaganjem odstraniti: odžagati veje / ekspr. pri vojakih je izdiral zobe in tu in tam odžagal kako nogo kirurško odstranil 2. ekspr. odstaviti, odpustiti: direktorja so odžagali / odžagali so več delavcev odžágan -a -o: odžagana veja ♪
  13.      odžéjati  -am dov. (ẹ̑) zadovoljiti komu potrebo, željo po pijači: vino ga ni odžejalo; stekel je k studencu, da bi se odžejal; odžejati se s čajem; pren. odžejati hrepenenje po lepoti odžéjan -a -o: sit je in odžejan ♪
  14.      odžéti  -žánjem dov., nam. odžét in odžèt (ẹ́ á) s srpom ali strojem odrezati: odžeti korenine / odžele so le nekaj snopov, ko je začelo deževati ♪
  15.      odžgáti  -žgèm dov., odžgál (á ȅ) z žganjem odstraniti: vej niso odžagali, ampak odžgali ♪
  16.      odžírati  -am nedov. (ȋ ȋ) nizko uživati, porabljati, kar pripada drugemu, potrebuje drug: na stara leta jima odžira kruh; škorci odžirajo hrano drugim pticam // povzročati, da kdo česa ne dobi, nima več: z neugodnim mnenjem jim je odžiral delo / novi hotel jim odžira goste prevzema ♪
  17.      odživéti  -ím dov., odžível (ẹ́ í) 1. ekspr. prenehati dejavno živeti: zavedal se je, da je že odživel in da mu preostane le še životarjenje // umreti, odmreti: dolgo je živela in nazadnje odživela; pren. to čustvo v njem je že davno odživelo 2. redko preživeti: vsakdo ima pred seboj dneve, ki jih mora tako ali drugače odživeti odživèl in odživél -éla -o star.: življenje s starim, odživelim človekom ♪
  18.      odžréti  -žrèm dov., odžŕl (ẹ́ ȅ) nizko povzročiti, da kdo česa ne dobi, nima več: odžreti komu delo, zaslužek; zemljo bi jim rad odžrl / fanta ji je odžrla prevzela ♪
  19.      odžvížgati  -am dov. (í) 1. prenehati žvižgati: čakali so, kdaj bo odžvižgal / odžvižgal je naučeno pesmico 2. z žvižganjem odgovoriti, oglasiti se: ko je zaslišal žvižg, je na tiho odžvižgal 3. žvižgajoč se oddaljiti: sedel je na kolo in odžvižgal proti mestu / krogla je odžvižgala tik mimo njegove glave / ekspr. burja je odžvižgala mimo oglov ● žarg., šport. sodnik je odžvižgal konec polčasa z žvižgom naznanil; ekspr. če se ne bo bolj pazil, bo kmalu odžvižgal umrl ♪
  20.      oèf  oêfa m, tudi neskl. (ȅ ȇ) pog., kratica Osvobodilna fronta: bil sem povezan z oefom ♪
  21.      oêfar  -ja m (ȇ) ekspr., med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 član Osvobodilne fronte: sestanek oefarjev ♪
  22.      oêfovski  -a -o prid. (ȇ) pog. nanašajoč se na Osvobodilno fronto: oefovsko delovanje ♪
  23.      ófar  -ja m (ọ̑) ekspr., med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 član Osvobodilne fronte: akcija ofarjev ♪
  24.      ofenzíva  -e ž (ȋ) 1. delovanje oboroženih sil velikega obsega z namenom zavzeti strateško pomembno ozemlje ali uničiti veliko nasprotnikovih sil, napad: ofenziva se je začela; borci so kljubovali vsem ofenzivam; v ofenzivi so sodelovale tudi letalske enote / preiti v ofenzivo ♦ voj. četrta sovražna ofenziva od 20. I. do 5. V. 1943 v Bosni in Hercegovini; zgod. roška ofenziva ofenziva italijanskih oboroženih sil na Dolenjskem od 16. VII. do 4. XI. 1942, v kateri je sodelovala tudi bela garda 2. publ. silovito, načrtno prizadevanje za dosego določenega namena: ofenziva za večjo mehanizacijo kmetijstva ni popolnoma uspela; diplomatska, politična ofenziva ♪
  25.      ofenzíven  -vna -o prid. (ȋ) 1. nanašajoč se na ofenzivo, napadalen: ofenzivno partizansko bojevanje / ofenzivno in defenzivno orožje / ofenzivna vojna 2. bojevit, borben: domači igralci so bili bolj ofenzivni kot gostje / ofenzivna igra moštva // ki izraža, kaže oster, grob, žaljiv odnos do koga; napadalen: politik je imel ofenziven govor ◊ avt. ofenzivna vožnja vožnja, pri kateri voznik ne upošteva dovolj cestnoprometnih predpisov, razmer na cesti; voj. ofenzivna bomba ročna bomba z lažjim kovinskim oklepom ofenzívno prisl.: moštvo je igralo ofenzivno ♪

   30.238 30.263 30.288 30.313 30.338 30.363 30.388 30.413 30.438 30.463  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA