Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

An (29.388-29.412)


  1.      óbol  tudi óbolos tudi óbolus -a m (ọ̑) ekspr. (denarni) prispevek manjše vrednosti: dati, priložiti svoj obol; skušal mu je pomagati s svojim obolom ♪
  2.      obolélost  -i ž (ẹ́) stanje obolelega človeka: zaradi obolelosti je ostal doma; znaki obolelosti / duševna, telesna obolelost; obolelost srca; obolelost za zlatenico ♪
  3.      obolênje  -a s (é) pojav, nastop bolezni: obolenje je nastopilo zaradi telesne in duševne izčrpanosti; zaradi obolenja ni mogel na potovanje; iskati vzroke obolenja / kronično, množično obolenje; širjenje srčnih obolenj; starostna obolenja; obolenje dihal, prebavnih organov ♦ med. alergično, avitaminozno, degenerativno obolenje; glivično obolenje obolenje kože ali notranjih organov, ki ga povzročijo glivice; gripozno obolenje; kožno, rakasto obolenje // bolezen: podleči obolenju; hudo, nevarno, smrtno obolenje; poklicno obolenje ♪
  4.      oboléti  -ím dov., obôlel (ẹ́ í) postati bolan: na pomlad oboli veliko ljudi; mati je od žalosti obolela; oboleti na ledvicah, pljučih; oboleti za tuberkulozo; na smrt oboleti / živina mu je obolela obôlel tudi obolèl in obolél -éla -o: obolel človek; obolelo srce; sam.: umrlo je sto obolelih ♪
  5.      oboráti  -ôrjem in -órjem dov., obôrji oborjíte; oborál (á ó, ọ́) z oranjem se izogniti: oborati drevo ♪
  6.      oborína  -e ž (í) 1. kem. snov, ki se pri obarjanju izloči iz raztopine: pri mešanju raztopine aluminijevega nitrata in natrijevega hidroksida se izloči bela oborina aluminijev hidroksid 2. knjiž. usedlina, gošča: pri kuhanju oborina masla porumeni ♪
  7.      oboríti  -ím dov., obóril (ȋ í) kem. s kemičnimi reakcijami izločiti iz raztopine v obliki trdnih ali tekočih delcev: s segrevanjem oboriti karbonate iz vode ♪
  8.      oborožênost  -i ž (é) lastnost, stanje oboroženega: oboroženost vojakov; dobra oboroženost države / ekspr. v delu se kaže avtorjeva znanstvena oboroženost ♪
  9.      oboroževálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na oboroževanje: oboroževalna tekma; zaustaviti oboroževalno tekmovanje / oboroževalna industrija ♪
  10.      oboroževáti  -újem nedov. (á ȗ) opremljati z orožjem: oboroževati vojake; delavci in kmetje so se začeli oboroževati; pren., ekspr. oboroževati se z znanjem; mladina se idejno in politično oborožuje ♪
  11.      oborožítev  -tve ž (ȋ) 1. glagolnik od oborožiti: skrbeti za oborožitev partizanskih enot, vojakov; stroški za oborožitev / atomska, jedrska, konvencionalna oborožitev 2. publ. orožje, bojna oprema: tovariši so se pomenkovali o njegovi oborožitvi; v napadu so izgubili skoraj vso oborožitev, med drugim tudi minomet ♪
  12.      oborožíti  -ím dov., oboróžil (ȋ í) opremiti z orožjem: oborožiti borce; oborožiti se za napad; oborožiti se z mitraljezom, avtomatskim orožjem, puško; četa se je dobro oborožila; pren., ekspr. oborožiti študente s potrebnim znanjem; za to potovanje se je oborožil s fotografskim aparatom in filmsko kamero ∙ ekspr. oborožiti se od nog do glave, do zob zelo dobro oborožèn -êna -o 1. deležnik od oborožiti: oboroženi borci, stražarji; dobro oborožena četa; ladja je oborožena s protiletalskim orožjem; oboroženo spremstvo; biti oborožen s puško, raketnim orožjem; dela se je lotil oborožen s potrebnim znanjem 2. pri katerem se uporablja orožje: oborožen napad; oborožena akcija ♦ voj. oborožen spopad spopad oboroženih sil ene države z oboroženimi silami države, ki napade; oborožene sile kopenska vojska, vojna mornarica, vojno letalstvo in teritorialna obramba kot organ državne varnosti; oborožena vstaja ♪
  13.      oborožítven  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na oborožitev: oborožitvena tehnika / oborožitvena politika / oborožitvena industrija ♪
  14.      obôsti  obôdem dov., obôdel in obódel obôdla, stil. obòl obôla (ó) raniti z vbodi, vbodljaji: ježeve bodice so ga obodle; obosti se s trnjem / obosti se do krvi zbosti se do krvi obodèn -êna -o: ves je oboden od žice ♪
  15.      obotáva  -e ž (ȃ) zastar., v zvezi brez obotave brez obotavljanja: brez obotave odgovoriti, oditi ♪
  16.      obotávljati se  -am se nedov., tudi obotavljájte se; tudi obotavljála se (á) biti nesposoben, nezmožen za dokončno odločitev: fant se obotavlja; obotavljati se z odgovorom; obotavlja se iti k zdravniku; dolgo se je obotavljal, preden je vstopil; obotavlja se, kakor bi se česa bal / nikar se ne obotavljaj / nikamor ne bomo prišli, če se boste tako obotavljali tako počasi delali; pren., ekspr. poletje se letos nekaj obotavlja obotavljáje se: obotavljaje se odgovoriti; obotavljaje se je odšel iz sobe obotavljajóč se -a -e: obotavljajoč se je povedal svojo zgodbo; z obotavljajočimi se koraki je šla za njim; prisl.: obotavljajoče se reči ♪
  17.      obotavljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se (rad) obotavlja: obotavljiv človek / opisovanje junakovega obotavljivega vedenja / slišati je bilo obotavljivo trkanje obotavljívo prisl.: obotavljivo odgovoriti, sesti ∙ ekspr. obotavljivo je prihajal večerni hlad počasi ♪
  18.      obožávati  -am nedov. (ȃ) knjiž. oboževati: vsi ga obožavajo / obožavati glasbo obožávan -a -o: obožavana ženska ♪
  19.      oboževáti  -újem nedov. (á ȗ) nav. ekspr. 1. čutiti in izražati zelo pozitiven odnos do koga: oboževati svoje dekle; očeta so vsi oboževali in spoštovali 2. poveličevati, častiti kot božanstvo: Rimljani so svoje cesarje oboževali / oboževati naravo 3. imeti zelo pozitiven odnos do česa: obožuje glasbo, knjige / obožuje sladkarije zelo rad jih je obožujóč -a -e: obožujoči prijatelji oboževán -a -o: naš oboževani profesor se je vrnil; oboževana ženska ♪
  20.      obplézati  -am dov. (ẹ̑) 1. s plezanjem se izogniti: obplezati ledenik 2. s plezanjem priti na več mest: fantje obplezajo vsako drevo ♪
  21.      obráben  -bna -o prid. (ā) teh. nanašajoč se na obrabo: obrabna odpornost, trdnost materiala ♦ grad. obrabna plast vozišča vrhnja plast vozišča, ki se obrabi zaradi neposrednega stika z vozili ♪
  22.      obrabljívost  -i ž (í) značilnost obrabljivega: obrabljivost črk; preizkusiti obrabljivost tkanine ♪
  23.      obračálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na obračanje: obračalna naprava, plošča / obračalna postaja ♦ agr. obračalni plug plug z dvema lemežema in deskama, ki obrača brazdo samo na eno stran ♪
  24.      obračalíšče  -a s (í) kraj, prostor za obračanje: urediti obračališča; avtobusno obračališče ♪
  25.      obračálka  -e [tudi u̯k] ž (ȃ) anat. mišica, ki obrača del telesa: obračalka glave, nadlakta, zrkla ♪

   29.263 29.288 29.313 29.338 29.363 29.388 29.413 29.438 29.463 29.488  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA