Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

An (26.938-26.962)


  1.      naklàd  -áda m (ȁ á) 1. star. tovor, breme: ladja z ljudmi in nakladom se je potopila / teža naklada / imela je velik naklad čipk okoli vratu 2. zastar. naklada: knjiga je izšla v majhnem nakladu 3. nekdaj dodatni, povečani davek: bil je oproščen tega naklada ♪
  2.      nakláda  -e ž (ȃ) 1. navadno s prilastkom celotno število izvodov ene izdaje kakega tiskanega dela, publikacije: knjiga je bila kljub visoki nakladi hitro razprodana; naklada revije pada, raste / ponatisniti knjigo v omejeni nakladi / naklada pet tisoč izvodov / vsa naklada je razprodana vsi izvodi ene izdaje kake tiskane knjige, publikacije / naklada znamk 2. čeb. leseni okvir, obod, s katerim se poveča, spremeni prostornina panja: dati sate v naklado / panj z nakladami 3. nekdaj dodatni, povečani davek: naložiti, zvišati naklade / deželne, vojaške naklade ◊ arhit. kamnita plošča, člen med kapitelom stebra in lokom, steno nad njim ♪
  3.      nakladáč  -a m (á) 1. delavec, ki naklada: pristaniški nakladač 2. grad. nakladalnik: kupiti nov nakladač; nakladači in buldožerji ♪
  4.      nakladálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na nakladanje: nakladalni stroj; nakladalna naprava / nakladalna postaja; nakladalna rampa / nakladalna norma ◊ agr. nakladalna prikolica navadno enoosna prikolica z visokimi stranicami za mehanizirano nakladanje, razkladanje poljskih pridelkov, sena; čeb. nakladalni panj nakladni panj; navt. nakladalna soha soha na jamboru ali posebnem stebru, ki se uporablja za natovarjanje in raztovarjanje tovora; žel. nakladalni profil naprava, postavljena na tir, za ugotavljanje višine, širine naloženega tovora ♪
  5.      nakladálnica  -e ž (ȃ) prostor ali naprava za nakladanje: zgraditi sušilnico in nakladalnico ♪
  6.      nakladálnik  -a m (ȃ) grad. stroj za nakladanje in prekladanje zemeljskega materiala: bagri, dumperji in nakladalniki ◊ agr. nakladalnik naprava za nakladanje gnoja na vozilo; mont. valjčni nakladalnik naprava s premičnima valjema za nakladanje, sipanje premoga na tekoči trak ♪
  7.      nakláden  -dna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na nakladanje ali naklado: nakladna postaja ♦ čeb. nakladni panj panj iz naklad ♪
  8.      nakladíšče  -a s (í) redko nakladališče: pristaniška nakladišča ♪
  9.      naklatíti  in naklátiti -im, tudi naklátiti -im dov. (ȋ á; á) 1. s klatenjem priti do določene količine česa: naklatiti košaro hrušk, sliv 2. slabš. reči, povedati: naklatil jim je vseh mogočih neumnosti naklatíti se in naklátiti se, tudi naklátiti se ekspr. zadovoljiti svojo potrebo, željo po potepanju, pohajkovanju: ko se je naklatil po gozdu, je odšel še na polje / dovolj si se že naklatil po svetu ● ekspr. naklatili so se od vseh strani so prišli ♪
  10.      naklèp  -épa m (ȅ ẹ́) knjiž. namen, načrt, navadno slab, skriven: obtožili so ga naklepa, da je hotel umoriti soseda; dokazali so mu hudoben naklep; maščevalni, zločinski naklep / delati naklepe / star. imeti dober naklep namen / njegovi naklepi so spodleteli; izvršiti svoj naklep ♦ jur. naklep duševni proces, pri katerem se storilec zaveda dejanja, ki ga izvršuje, in hoče njegove prepovedane posledice; eventualni naklep pri katerem storilec ne želi posledice kaznivega dejanja, jo pa predvideva in vanjo privoli ♪
  11.      naklépen  -pna -o prid. (ẹ̑) jur. pri katerem se storilec zaveda dejanja, ki ga izvršuje, in hoče njegove prepovedane posledice: naklepni uboj, umor / naklepno kaznivo dejanje naklépno prisl.: naklepno povzročiti škodo ♪
  12.      naklépnost  -i ž (ẹ̑) jur. značilnost naklepnega: naklepnost tega kaznivega dejanja je dokazana ♪
  13.      nakléstiti  -im dov., nakléščen (ẹ́ ẹ̄) 1. s kleščenjem priti do določene količine česa, navadno vej: naklestiti kup vej / naklestili so smrečja za nastil 2. ekspr. natepsti, pretepsti: oče ga je spet naklestil; naklestiti s palico / partizani so naklestili sovražnikovo četo premagali ♪
  14.      nakléti se  -kólnem se [u̯n] dov., nakolníte se tudi nakólnite se; naklél se; nam. naklét se in naklèt se (ẹ́ ọ́) ekspr. zadovoljiti svojo potrebo, željo po preklinjanju: pošteno se je naklel / ko se je naklel, se je pomiril ♪
  15.      nakljúb  prisl. (ȗ) izraža, da je dejanje namerno drugačno, kot se želi, pričakuje: delati komu nakljub / ekspr. kakor nakljub se je zgodilo prav to, česar ni hotel / ekspr. uspeti vsem oviram nakljub ♪
  16.      nakljúčen  -čna -o prid. (ȗ) ki je posledica povezave, sovpada nepričakovanih, med seboj vzročno nepovezanih dejanj, dejstev; slučajen: ta razlog ni naključen, ampak globoko utemeljen; vsaka podobnost z resničnimi dogodki je samo naključna / naključni gost, opazovalec; naključna najdba ◊ fiz. naključna napaka napaka zaradi človeške nenatančnosti; jur. naključna škoda škoda, ki je storilec ni predvidel in je ni bil dolžen predvideti nakljúčno prisl.: zgodba se razvija naključno; naključno priti mimo po naključju; sam.: v tem ne vidim nič naključnega ♪
  17.      nakljúčiti  -im dov. (ú ȗ) nav. 3. os., star. odločiti, določiti: oče je naključil drugače / usoda je to naključila nakljúčiti se knjiž. zgoditi se, pripetiti se: naključil se je čuden dogodek; naključilo se je nekaj slabega; mogoče se naključi, da ga kje srečaš / naključila se mu je sreča, o kateri še sanjal ni doživel je srečo ♪
  18.      nakljúčje  -a s (ȗ) kar povezuje, povzroča sovpad nepričakovanih, med seboj vzročno nepovezanih dejanj, dejstev: nič ne smemo prepustiti naključju / pomagalo mu je naključje; ekspr. igra naključja / v povedno-prislovni rabi: ni naključje, da je nanj pozabil; ekspr. rešitev je čisto naključje; to je čudno, neverjetno, srečno naključje ∙ ekspr. naključje je hotelo drugače nepričakovano se je zgodilo nekaj drugega // v prislovni rabi, v zvezi po naključju nenačrtno, nehote: po naključju srečati znanca; samo po naključju je preživel nesrečo; ekspr. to je zvedel po golem naključju ♪
  19.      nakljúčnost  -i ž (ȗ) lastnost, značilnost naključnega: naključnost tega dejanja je očitna; moti me naključnost izbora, razporeditve; naključnost in zakonitost / njegov uspeh ni rezultat naključnosti naključja ♪
  20.      nakljúvati  -am in -kljújem tudi nakljuváti -kljúvam in -kljújem dov., nakljúval tudi nakljuvál (ú; á ú) s kljuvanjem načeti, poškodovati: fazani so nakljuvali krompir in peso / nakljuvati jajčeca ◊ arhit. nakljuvati omet v star omet vsekati brazde, točke, da se nanj lahko prime nov omet ♪
  21.      naklòn  -ôna m (ȍ ó) 1. glagolnik od nakloniti: odzdravila je z naklonom glave; predstaviti se z vljudnim naklonom priklonom 2. nagnjenost dane ravnine glede na osnovno ravnino: meriti, spreminjati naklon; proga ima majhen naklon; naklon strmine / prečni, vzdolžni naklon 3. lingv. slovnična kategorija za izražanje odnosa govorečega do glagolskega dejanja, stanja: v katerem naklonu je ta glagolska oblika / pogojni, povedni, velelni naklon ♪
  22.      nakloníti  -klónim dov. (ȋ ọ́) 1. knjiž. podariti, pokloniti: naklonil ji je lepo darilo; nikogar nima, da bi mu naklonil premoženje dal, prepustil / vso svojo ljubezen je naklonila otrokom // preskrbeti, omogočiti: naklonil mu je dobro službo / nikoli mi ni nič naklonil / usoda jim je naklonila zmago zmagali so 2. star. nagniti, prisiliti: k delu ga je naklonila velika potreba; nič ga ni moglo nakloniti, da bi se oženil 3. zastar. povzročiti, prizadejati: ne morejo pozabiti, kakšno sramoto jim je naklonil; nespametna ljubezen mu je naklonila žalost in sitnosti ● knjiž. samo malo časa mi še nakloni poslušaj me, sodeluj z menoj še nekaj časa; zastar. sramežljivo je naklonila glavo sklonila nakloníti se zastar. skloniti se, nagniti se: naklonila se je skozi okno; nakloniti se h komu / češnja se je naklonila na dvorišče // prikloniti se: nakloni se, preden odideš; igralec se je publiki globoko naklonil nakloníti si star. pridobiti si naklonjenost: zelo se je trudil, pa si je ni mogel nakloniti / nakloniti si občinstvo naklónjen -a -o 1. deležnik od nakloniti: zahvaliti se za naklonjeno knjigo / ljubeči pogled je bil naklonjen možu / stranska ploskev je precej naklonjena k osnovni nagnjena 2. navadno v povedni rabi, navadno z dajalnikom ki ima, kaže pozitiven odnos do koga: predstojnik mu je naklonjen; naklonjeni so naši ureditvi; očetovsko, prijateljsko mi je naklonjen / javno mnenje jim ni naklonjeno / sreča, usoda nam je naklonjena ♪
  23.      naklónjenost  -i ž (ọ́) 1. pozitiven odnos do koga: čutiti, izkazovati, uživati naklonjenost; pridobiti si naklonjenost občinstva, visoke osebnosti; obsipa ga z dokazi naklonjenosti / na novo gibanje gleda z vso naklonjenostjo novemu gibanju je naklonjen 2. redko nagnjenje: za noben poklic ne čuti posebne naklonjenosti / dedne bolezenske naklonjenosti ♪
  24.      naklónski  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na naklon 2: naklonska igla je kazala 90° ◊ geom. naklonski kot kot, ki ga oklepa dana premica ali ravnina z osnovno premico ali ravnino; lingv. naklonski glagol glagol, ki izraža odnos do drugega glagola ♪
  25.      naknáden  -dna -o prid. (ȃ) pisar. ki se zgodi, opravi po določenem dejanju; poznejši, dodaten: naknadni vpis; vnaprejšnja in naknadna kalkulacija / naknadni kredit naknádno prisl.: naknadno odobriti, plačati ♪

   26.813 26.838 26.863 26.888 26.913 26.938 26.963 26.988 27.013 27.038  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA