Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

An (23.626-23.650)


  1.      láhkoatlét  -a m (ā-ẹ̑) raba peša športnik, ki goji atletiko; atlet: tekmovanja so se udeležili najboljši lahkoatleti ♪
  2.      láhkoatlétski  -a -o prid. (ā-ẹ̑) nanašajoč se na atlete športnike ali atletiko; atletski: lahkoatletsko tekmovanje ♪
  3.      lahkomíseln  -a -o [sǝl] prid. (ȋ) 1. ki v ravnanju, odločitvah premalo misli na možne posledice: preveč je lahkomiseln, da bi bil lahko gospodar / lahkomiselna mladost / to je bilo lahkomiselno dejanje / len ni, le malo lahkomiseln površen, brezskrben 2. ki moralno ni neoporečen: lahkomiselna ženska lahkomíselno prisl.: lahkomiselno gledati na problem; lahkomiselno se igra z življenjem ♪
  4.      lahkomíselnost  -i [sǝl] ž (ȋ) 1. lastnost, značilnost lahkomiselnega človeka: vsega je kriva njegova lahkomiselnost; očitati komu lahkomiselnost / to je storil iz lahkomiselnosti; v svoji mladostni lahkomiselnosti o tem ni premišljal 2. lahkomiselno dejanje: uganjati lahkomiselnosti; zagrešiti hudo lahkomiselnost ♪
  5.      láhkooborožênec  -nca m (ā-é) pri starih Grkih in Rimljanih lahko oborožen vojak pešec: napad lahkooborožencev ♪
  6.      lahkôta  -e ž (ó) 1. lastnost, značilnost lahkega: lahkota prvih uspehov ga je uspavala; lahkota in težavnost vaj / lahkota v hoji gibčnost, prožnost / obšel ga je občutek lahkote 2. v prislovni rabi, v zvezi z lahkoto izraža opravljanje, izvrševanje česa brez truda, napora: z lahkoto je nosil vreče; z lahkoto je premagal nasprotnike / on je z večjo lahkoto dobil službo kot jaz / publ., z oslabljenim pomenom če ta odlok premislimo, spoznamo z lahkoto, da so z njim dani pogoji za napredek ♪
  7.      lahkôten  -tna -o prid., lahkôtnejši (ó) 1. ki dela videz, da zanj ni potreben telesni napor: lahkoten tek konj; lahkotna hoja / stopati z lahkotnimi koraki 2. redko ki je iz tankih, drobnih sestavnih delov; lahek: lahkotno pohištvo / lahkoten dim se dviga nad hišami 3. ki glede na izrazna sredstva ne izraža, kaže truda, nespretnosti: delo je pisano v lahkotnem jeziku / lahkoten ton pogovora sproščen, prijeten 4. nav. ekspr., navadno v povedni rabi ki se duševno in telesno dobro počuti: bil je ves lahkoten in sproščen // ki ne prinaša (dosti) težav, neprijetnosti; lahek: življenje je zdaj lahkotnejše 5. umetniško nezahteven: lahkoten film; brati lahkotno literarno delo / repertoar tega gledališča je lahkoten lahkôtno prisl.: lahkotno hoditi, plesati; lahkotno iti mimo vseh težav brezskrbno, neprizadeto; to me nič ne skrbi, je rekel lahkotno; naslonjač učinkuje lahkotno; sam.: v njegovem vedenju je nekaj lahkotnega ♪
  8.      lahkôtnost  -i ž (ó) lastnost, značilnost lahkotnega: lahkotnost gibov / lahkotnost pisateljevega pripovedovanja, stila / lahkotnost njegovega nastopa je privlačna / lahkotnost duha gibčnost, prožnost ♪
  9.      lahkoúmen  -mna -o prid. (ú ū) 1. star. ki v ravnanju, odločitvah premalo misli na možne posledice; lahkomiseln: ne zaupajo mu, ker je malomaren in lahkoumen / prazne in lahkoumne besede 2. knjiž., redko bister, (duševno) prožen: to je lahkoumen človek 3. zastar. lahko razumljiv: njegove pesmi so lahkoumne ♪
  10.      lahkoúmnost  -i ž (ú) 1. star. lahkomiselnost: zgražali so se nad njegovo lahkoumnostjo; mladostna lahkoumnost 2. zastar. lahka razumljivost: spis se odlikuje po zanimivosti in lahkoumnosti ♪
  11.      lahkožíven  -vna -o prid. (ȋ) star. lahkoživ: lahkoživna in razuzdana ženska / fant je bil nadarjen, a len in lahkoživen ♪
  12.      lahkožívost  -i ž (í) lastnost, značilnost lahkoživega človeka: njena lahkoživost je bila splošno znana / lahkoživost in brezskrbnost ♪
  13.      lahón  -a m (ọ̑) slabš. 1. pripadnik neitalijanskega naroda, zavzemajoč se za italianizacijo: lahoni in nemčurji 2. Italijan: upreti se lahonom ♪
  14.      laicístičen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na laicizem: laicistična država / laicistična prizadevanja ♪
  15.      laicizácija  -e ž (á) laizacija: laicizacija družbe; laicizacija znanosti v 18. stoletju ♪
  16.      laicízem  -zma m (ȋ) knjiž. stanje, da je vera izključena iz javnega življenja: dolgoletni francoski laicizem ♦ rel. nazor, da se mora vera izključiti iz javnega življenja ♪
  17.      láičen  -čna -o prid. (á) 1. nanašajoč se na laike: laično pojmovanje česa; strokovno in laično obravnavanje problemov / poklicni in laični igralci / laična nega bolnikov na domu / laični apostolat; laični pomočniki duhovnikov laiški 2. ki nima verskega, cerkvenega značaja: uvedba laičnega šolstva / takrat je bilo pri nas še malo laične inteligence (po)svetne láično prisl.: laično presojati problem ♪
  18.      láik  -a m (á) 1. kdor se na kako stroko slabo spozna, nestrokovnjak: v umetnosti sem laik; laik si težko predstavlja zapletenost tega procesa; strokovnjaki in laiki / ekspr.: sami laiki sodijo o glasbi; popoln laik 2. knjiž., redko amater, diletant: slikar laik 3. rel. vernik, ki ni duhovnik ali redovnik: duhovščina in laiki // navadno v zvezi z brat član samostanskega reda, ki ni duhovnik: vrt obdelujejo bratje laiki ♪
  19.      láiški  -a -o prid. (á) nanašajoč se na laike: duhovski in laiški stan / laiški apostolat / laiški pomočniki duhovnikov / to ni strokovno, ampak laiško pojmovanje stvari laično ♪
  20.      laizácija  -e ž (á) odvzem verskega, cerkvenega značaja: laizacija šole v Franciji ♪
  21.      laizírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. odvzeti verski, cerkveni značaj: laizirati šolstvo 2. rel. postaviti koga iz duhovniškega ali redovniškega stanu v laiški stan: laizirati duhovnika; redovnica se je laizirala ♪
  22.      láj  -a m (ȃ) knjiž., redko lajanje, lajež: zaslišati laj; pasji laj ♪
  23.      lájati  -am nedov. (ȃ) 1. oglašati se s kratkimi, odsekanimi glasovi: pes laja; divje, rezko lajati / lisjak, srnjak laja; v daljavi so lajali šakali // s predlogom z lajanjem izražati nejevoljo nad prisotnostjo koga: čuvaj laja na vsakega tujca / pes laja v luno ∙ preg. pes, ki laja, ne grize človek, ki veliko govori ali grozi, ne naredi hudega 2. slabš. govoriti z ostrim, zadirčnim glasom: ne zna povedati mirno, samo laja; poberi se iz hiše, je lajal; knjiž. vodja taborišča je lajal svoje ukaze // s predlogom surovo, zadirčno govoriti s kom: lajati drug na drugega, v drugega; neprestano laja na nas // nizko govoriti, pripovedovati: pusti ga, naj laja, kar hoče; Edino hlapci cvilijo ponižno kakor psi in lajajo, da nas je malo (Kajuh) 3. ekspr. dajati lajanju podobne glasove: minometi, strojnice lajajo 4. preh., nar. zmerjati: Ne lajaj me, če nisem kriv (I. Pregelj) 5. pesn., s prislovnim določilom biti, obstajati v zelo neprijetni, grozljivi obliki: zunaj laja decembrski mraz; tišina je lajala nad prepadi lajáje: lajaje kazati zobe lajajóč -a -e: pes je lajajoč planil proti prišlecu; lajajoči psi; lajajoči kašelj zelo glasen in suh ♪
  24.      lájavec  -vca m (ā) 1. ekspr. pes, ki (zelo) laja: s palico se je branil najbolj nadležnih lajavcev 2. slabš. kdor silovito napada z besedami: pustite me pri miru, lajavci ♪
  25.      lájhati se  -am se nedov. (ā) pog., slabš. vlačugati se, vlačiti se: lajhati se z ničvrednimi ženskami // potepati se, pohajkovati: namesto da bi se učili, se pa ves dan lajhajo ♪

   23.501 23.526 23.551 23.576 23.601 23.626 23.651 23.676 23.701 23.726  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA