Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

An (17.063-17.087)


  1.      godóven  -vna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na god: godovna gostija; godovno voščilo / godovni dan ♪
  2.      godovína  -e ž (í) star. godovanje: povabiti na godovino ♪
  3.      godóvnica  -e ž (ọ̑) 1. ženska, ki ima, praznuje god: nazdraviti godovnici 2. star. pesem, napisana za god: prebrati godovnico ♪
  4.      godovnják  -a m (á) kdor ima, praznuje god: nisem vedel, da si godovnjak; danes imamo pri nas godovnjaka ♪
  5.      godovnò  -à s (ȍ) zastar. god, godovanje: materino godovno ♪
  6.      godráti  -ám nedov. (á ȃ) oglašati se z visokim, tresočim se glasom; kavdrati: puran godra ♪
  7.      godrnjáti  -ám nedov. (á ȃ) 1. z ne preveč glasnim govorjenjem izražati nejevoljo, nesoglasje: nič ji ni prav, zmeraj nekaj godrnja; ljudje so godrnjali in se jezili zaradi takšnega ravnanja / vedno je godrnjala čezenj; oče je še kar naprej godrnjal nad sinom 2. nerazločno, momljaje govoriti: začel je nekaj mencati in godrnjati; ko so ga sosedje ogovarjali, je bolj godrnjal kakor odgovarjal; ves čas je godrnjal sam zase; godrnjal je kakor medved; pren. veter godrnja in tuli okoli hiš godrnjáje: jezno godrnjaje je odšel godrnjajóč -a -e: rinil se je skozi godrnjajočo gnečo ♪
  8.      godrnjàv  -áva -o prid. (ȁ á) ki (rad) godrnja: godrnjav človek; bil je siten in godrnjav; stanoval je pri godrnjavi gospodinji / razvlečena, godrnjava molitev / iz sobe so se slišali godrnjavi zvoki godrnjávo prisl.: godrnjavo ji je odgovarjal ♪
  9.      godrnjávost  -i ž (á) lastnost godrnjavega človeka: bil je znan po svoji godrnjavosti / v hipu ga je minila vsa godrnjavost ♪
  10.      goeléta  -e ž (ẹ̑) navt. jadrnica z več jambori in vzdolžnimi jadri: v pristanišču je bilo več goelet ♪
  11.      góflja  -e ž (ọ̑) 1. vulg. usta: ima polno gofljo vode ∙ pog., slabš. ta pa ima gofljo zna spretno govoriti, prepričevati; pog., slabš. s to besedo mu je zamašil gofljo mu je onemogočil ugovarjanje 2. pog., slabš. kdor veliko, predrzno govori: čisto navadna goflja je / kot psovka molči, goflja ♪
  12.      gofre  tudi gaufré -ja [gofré] m (ẹ̑) tekst. tkanina z vtisnjenimi drobnimi vzorci ♪
  13.      gofrírati  -am nedov. in dov. (ȋ) tekst. vtiskovati vzorec z vročimi, graviranimi valji, navadno v tkanino ♪
  14.      gojênec  -nca m (é) človek, navadno mlajši, ki se vzgaja v kakem zavodu: discipliniran gojenec; gojenec vojaške akademije / v domu je sto gojencev / gojenci doma za slepe // star. učenec: nekaj časa je bil njegov gojenec ♪
  15.      gojênje  -a s (é) glagolnik od gojiti: plantažno gojenje drevesnih vrst; gojenje bombaža, gozda; gojenje rib v akvariju / gojenje glasbe / gojenje dobrih odnosov v družbi ♪
  16.      gojênka  -e ž (é) ženska oblika od gojenec: gojenka glasbene šole / samostanska gojenka / guvernanta s svojima gojenkama ♪
  17.      gojíšče  -a s (í) kraj, prostor, kjer se kaj goji: breskovo gojišče; zaprto umetno gojišče; gojišče fazanov, ostrig ♦ biol. gojišče bakterij ♪
  18.      gojítelj  -a m (ȋ) kdor kaj goji: gojitelj limoninih nasadov; gojitelj čebel / bil je plodovit pisatelj in gojitelj naturalizma; gojitelj umetnosti // zastar. vzgojitelj, učitelj: zanemarjal je nasvete staršev in gojiteljev ♪
  19.      gojítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od gojiti: umetna gojitev rib; gojitev in vzdrževanje gozda; gojitev čebel / gojitev glasbene umetnosti, telesnih vaj / gojitev narodne enotnosti ♪
  20.      gojíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. načrtno se ukvarjati z rastlinami ali živalmi, zlasti v gospodarske namene: gojiti hmelj, čebele, vinsko trto; na farmi gojijo govedo za zakol; gojiti gozd, sadno drevje / na šolskih gredah gojijo cvetlice učenci sami; laboratorijsko gojiti glivice ∙ ekspr. gojiti gada na srcu izkazovati dobrote človeku, ki je dobrotniku nehvaležen, sovražen // star. negovati: brke je vedno skrbno gojil; gojiti (si) polt // knjiž. krepiti, razvijati, utrjevati: gojiti občutek odgovornosti; gojiti otrokove sposobnosti; pri pouku gojijo v učencih humana čustva / gojiti voljo, značaj 2. biti dejaven na določenem področju: gojiti atletiko, smučanje; gojiti glasbo; že od mladih nog je gojil šport / gojil je predvsem ljudsko kulturo // knjiž., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: gojiti upe; gojiti sovraštvo, spoštovanje do koga; veliko ljubezen je gojil do otroka; gojiti simpatijo / po tem dogodku ni mogel gojiti več nobenih iluzij gojèn -êna -o: gojen gozd; skrbno gojeni nasadi; gladil si je lepo gojeno brado ♪
  21.      gojítven  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na gojitev: gojitveni načrt; z ustreznimi gojitvenimi ukrepi razširiti zmogljivost lovišč; gozdna gojitvena dela / gojitveni akvarij, potok; gojitveno lovišče ♦ lov. gojitveni odstrel odstrel divjadi, ki ni za pleme ♪
  22.      gojívo  -a s (í) biol. sredstvo za gojenje zlasti mikroorganizmov ♪
  23.      gójzar  tudi gójzer -ja m (ọ̑) nav. mn. močen čevelj, navadno okovan, zlasti za hojo po hribih: biti obut v gojzarje / kupiti smučke in gojzarje smučarske čevlje ♪
  24.      gójzarica  tudi gójzerica -e ž (ọ̑) nav. mn. močen čevelj, navadno okovan, zlasti za hojo po hribih: gojzarice so se mu globoko udirale v sneg; tudi v gojzaricah mu je drselo ♪
  25.      gókárt  in gó-cárt -a [-kart] m (ọ̑-ȃ) šport. 1. majhen dirkalni avtomobil s šasijo iz jeklenih cevi, navadno brez karoserije in menjalnika: tekmovanje z gokarti 2. športna panoga, ki goji dirkanje s temi avtomobili; karting: navdušenje za gokart; neskl. pril.: gokart dirke ♪

   16.938 16.963 16.988 17.013 17.038 17.063 17.088 17.113 17.138 17.163  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA