Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

An (15.113-15.137)


  1.      dvolíčnost  -i ž (ȋ) lastnost dvoličnega človeka: njegova dvoličnost in hinavščina; te svoje dvoličnosti niti skrival ni / pisatelj se je lotil dvoličnosti strankine politike ♪
  2.      dvólísten  -tna -o prid. (ọ̑-ȋ) ki ima dva lista: dvolistna rastlina ♦ bot. dvolistni vimenjak gozdna rastlina z močno dišečimi belimi cveti, Platanthera bifolia; dvolistna senčnica gozdna rastlina z dvema srčastima listoma in drobnimi belkastimi cveti v socvetju, Majanthemum bifolium ♪
  3.      dvolòm  -ôma m (ȍ ó) min. 1. dvolomnost: dvolom pri rudnini 2. razlika med največjim in najmanjšim lomnim količnikom ♪
  4.      dvóm  -a tudi dvòm dvôma m (ọ̑; ȍ ó) 1. odnos do okolja, ki izključuje zanesljivo sklepanje o resničnosti česa: dvomi ga mučijo, obhajajo; rahel dvom se nas je loteval; znebiti se dvomov; pregnati dvome; to mu je razpršilo še zadnji dvom; dvom nad bogom in ljudmi; ti dogodki vzbujajo dvome o poštenosti tega prizadevanja; pog. pri njem se je pojavljal dvom v vse novo; razjeda jo dvom, ali je bilo vse to res potrebno / verski dvomi // nav. ed. duševno stanje kot odraz takega odnosa: rajši sprejmem težko resnico, kot da bi ostal v dvomu; živeti v nenehnem dvomu / biti v dvomu, dvomih 2. ekspr., v povedni rabi, z nikalnico izraža, potrjuje prepričanost o resničnosti česa: ni dvoma, da pride; nobenega dvoma ni, da je tako ● ekspr. naši so bili brez dvoma boljši prav gotovo; ekspr. to je izven vsakega dvoma prav gotovo, res je tako ◊ filoz. metodični dvom načelo, ki v spoznavanju priznava samo jasne trditve in zavrača vse nedokazane ♪
  5.      dvómésečen  -čna -o prid. (ọ̑-ẹ̑) 1. ki traja dva meseca: priredili so dvomesečen seminar; dvomesečna pogajanja med sindikati in delodajalci 2. star dva meseca: kupil je dvomesečnega čistokrvnega volčjaka ♪
  6.      dvómetráš  -a m (ọ̑-á) žarg., šport. približno dva metra visok igralec, navadno pri košarki: v reprezentanci so skoraj sami dvometraši ♪
  7.      dvómiti  -im, in dvomíti in dvómiti -im nedov. (ọ̄ ọ̑; ȋ ọ́) 1. imeti, izražati dvom, dvome: zakaj še dvomiš? dvomiti o uspehu, pog. v uspeh; dvomim, če bo prišla; še zmeraj dvomi, da mu bo poskus uspel // domnevati, predvidevati, da kaj ni takšno, kot se kaže: dvomi o njeni poštenosti; pog. dvomi v njegovo pravičnost; ekspr. rahlo dvomim o pravilnosti njegovega ravnanja / dvomiti nad kom 2. ekspr., z nikalnico biti trdno prepričan o čem: ne dvomim o tem; ne dvomim, da bo prišla dvomèč -éča -e: vstopil je, dvomeč o pravilnosti svojega ravnanja; opazoval je njihove dvomeče obraze; prisl.: dvomeče jo je pogledal ♪
  8.      dvómljenje  -a s (ọ̄) glagolnik od dvomiti: po dolgem dvomljenju in premišljevanju je ponudbo le sprejel ♪
  9.      dvómóštvo  -a s (ọ̑-ọ̑) zakon žene z dvema možema hkrati: bila je kaznovana zaradi dvomoštva ♪
  10.      dvónadstrópnica  -e ž (ọ̑-ọ̑) dvonadstropna hiša: stanuje v neki stari dvonadstropnici ♪
  11.      dvónítnik  -a m (ọ̑-ȋ) nekdaj groba in močna lanena, konopnena ali bombažna tkanina: tkanje dvonitnika; hlače iz dvonitnika ♪
  12.      dvóobrázen  -zna -o prid. (ọ̑-ā) knjiž. ki ima dve ali več podob, oblik: prikazal je nevarnost tiste dvoobrazne, zdaj uničujoče, zdaj ustvarjajoče strasti / dvoobrazno ravnanje dvolično ♪
  13.      dvóobráznost  -i ž (ọ̑-ā) značilnost, lastnost dvoobraznega: estetska dvoobraznost je v delu očitna / dvoobraznost strankinega vodstva dvoličnost ♪
  14.      dvóóčen  -čna -o prid. (ọ̑-ọ̑) biol., v zvezi dvoočno gledanje gledanje z obema očesoma ♪
  15.      dvóók  -a -o prid. (ọ̑-ọ̑ ọ̑-ọ̄) ki ima dvoje oči: dvooko bitje ♦ fot. dvooka zrcalna kamera zrcalna kamera, ki ima dva objektiva, zgornjega za opazovanje, spodnjega za snemanje ♪
  16.      dvópíčje  -a s (ọ̑-ȋ) lingv. ločilo, ki uvaja naštevanje, razlaganje, dobesedno navajanje ♪
  17.      dvór  -a tudi dvòr dvôra m (ọ̑; ȍ ó) 1. v nekaterih deželah veliko, razkošno grajeno poslopje, vladarjevo bivališče: iti na dvor; služiti, živeti na dvoru / cesarski, kraljev dvor / novica še ni prispela na dvor; pren., pesn. Popeljal sem te v svoje duše svetle dvore (P. Golia) // vladar s člani družine in najožjimi sodelavci: vso oblast sta imela v rokah dvor in plemstvo; dunajski dvor se za takšne probleme ni brigal; s prošnjo se je obrnil naravnost na dvor 2. star. dvorišče, navadno kmečko: zapeljati voz na dvor; na dvoru je rastel mogočen kostanj // nar. ograjen prostor ob hlevu za izpuščanje živine: spustiti svinje na dvor 3. zastar. dom, hiša: dvor je bil krit s skodlami / pozna se mu, da je bil vzgojen v gosposkih dvorih ◊ jur. sodni dvor v nekaterih državah sodišče z več sodniki; meteor. lunin, sončni dvor svetli kolobar okrog Lune, Sonca, ki nastane zaradi lomljenja žarkov v kristalih ledu v ozračju ♪
  18.      dvórec  -rca m (ọ̑) večje, razkošno grajeno poslopje, navadno bivališče plemičev, bogatašev: živeti v dvorcu; letni, lovski dvorec; baročni dvorec // ekspr. večja, imenitnejša kmečka hiša: samoten hribovski dvorec ◊ zgod. deželni dvorec v stari Avstriji uradno poslopje deželne stanovske, pozneje deželne avtonomne uprave; strelski dvorec v srednjem veku kmetija podložnega kmeta strelca ob štajersko-ogrski meji ♪
  19.      dvóréden  -dna -o prid. (ọ̑-ẹ̑) nanašajoč se na dve redi, vrsti: dvorana z dvorednimi ložami / dvoredni suknjič suknjič z gumbi v dveh vrstah ♦ agr. dvoredni ječmen dvorednik ♪
  20.      dvóren  -rna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na dvor: dvorni služabniki; dvorna palača; dvorna straža / dvorni ceremonial; dvorne spletke / postal je dvorni dobavitelj / služboval je v dunajski dvorni knjižnici / dvorni svétnik v nekaterih državah naslov za visokega državnega uradnika; dvorna dama v nekaterih državah naslov za žensko, ki ob posebnih priložnostih spremlja vladarico; dvorna pisarna v stari Avstriji urad za zunanjo, notranjo in juridično upravo ter vrhovno sodišče ∙ dvorni norec človek, ki z norčijami zabava vladarja in njegovo spremstvo ♪
  21.      dvórézen  -zna -o prid. (ọ̑-ẹ̄ ọ̑-ẹ̑) 1. ki ima rezilo na obeh straneh: dvorezen meč, nož; pren. v tem primeru je oklevanje dvorezno sredstvo ∙ ekspr. kdo bi si mislil, da je ta človek tak dvorezen nož človek, ki se kaže drugačnega, kot je 2. knjiž. dvoumen, dvosmiseln: dvorezen poklon; dvorezno vprašanje / branje ga je navdajalo z dvoreznimi občutki dvojnimi, dvovrstnimi ♪
  22.      dvóréznik  -a m (ọ̑-ẹ̑) les. skobljič z dvojnim rezilom za gladko in natančno skobljanje ♪
  23.      dvoríšče  -a s (í) prostor pred hišo, za njo ali med hišo in pripadajočimi gospodarskimi poslopji: pometati dvorišče; zapeljati voz na dvorišče; ograjeno, tlakovano dvorišče; kmečko, šolsko dvorišče / kraško dvorišče; notranje, zunanje dvorišče ♦ arhit. arkadno dvorišče ♪
  24.      dvoríščen  -čna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na dvorišče: dvoriščni prostor, zid / dvoriščno okno; dvoriščna vrata; vhod z dvoriščne strani / stanuje v dvoriščnem poslopju ♪
  25.      dvóriti  -im nedov. (ọ̄) z dajalnikom 1. izkazovati ženski posebno pozornost z namenom pridobiti si njeno naklonjenost: vztrajno ji je dvoril; znano je, da dvori vsem lepim ženskam 2. nar. prekmursko streči, pomagati: domači so dvorili zidarjem, da je šlo delo hitreje od rok; noč in dan dvori svoji bolni materi ♪

   14.988 15.013 15.038 15.063 15.088 15.113 15.138 15.163 15.188 15.213  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA