Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

An (14.938-14.962)


  1.      dublírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. knjiž. na osnovi ene stvari, predmeta narediti enega ali več prav takih: dublirati film 2. film., gled. nadomeščati pravega igralca v prizorih, ki zahtevajo kako posebno spretnost ali znanje: dublirala jo je v več filmih ♪
  2.      dublón  -a m (ọ̑) num. španski zlatnik, v obtoku od 16. do 19. stoletja: vsi njeni diamanti so bili vredni več kot tisoč dublonov ♪
  3.      dúcat  -a m (ū) raba peša skupina dvanajstih istovrstnih kosov, stvari: kupil ji je ducat belih žepnih robcev; dva ducata gumbov / ekspr. na ducate ljudi se je izselilo iz tega kraja veliko ∙ ekspr. fant, kakršnih gre dvanajst na ducat nepomemben, povprečen fant ♦ trg. veliki ducat skupina 144 istovrstnih kosov; gros ♪
  4.      dúcaten  -tna -o prid. (ū) raba peša 1. ki ima za osnovo število dvanajst: ure in mesece štejemo po ducatnem sistemu 2. ekspr. nepomemben, povprečen: ducatni ljudje ♪
  5.      dúče  in dúce -ja [duče] m (ȗ) naslov za voditelja italijanske fašistične stranke Benita Mussolinija: zarota proti dučeju ♪
  6.      dúda 1 -e ž (ȗ) gumijast tulec za pitje iz stekleničke ali za sesanje: piti po dudi; otrok z dudo v ustih / pog. vleči dudo sesati dudo ali piti po njej / navaditi srnico na dudo ♪
  7.      dúdlar  -ja m (ȗ) 1. dudar: mladina se je zbirala okrog dudlarja 2. žarg., šol. kdor se uči mehanično, brez razumevanja: med učenci je bilo prav malo dudlarjev ♪
  8.      dúdlati  -am nedov. (ȗ) redko igrati na dude: dudlar je vse popoldne veselo dudlal // slabš. igrati, peti: na drugem koncu ulice je neutrudno dudlal glasbeni avtomat; kadar je bil pijan, je kar sam zase dudlal dúdlati se žarg., šol. učiti se mehanično, brez razumevanja: namesto da bi poizkušal razumeti, se je dudlal; dudlati se novo pesem / ekspr. pred šolsko nalogo se cele popoldneve dudla uči ♪
  9.      duél  -a m (ẹ̑) knjiž. dvoboj: pozvati koga na duel / duel med levico in desnico v vladajoči stranki ♪
  10.      duénja  in duéña -e [-nja] ž (ẹ̑) v španskem okolju spremljevalka, družabnica mladega dekleta ali žene: odpotovala je v spremstvu svoje duenje ♪
  11.      duét  -a m (ẹ̑) 1. muz. skladba za dva glasova ali dve enaki glasbili: duet Janka in Marinke iz drugega dejanja Prodane neveste; duet za dve violini // izvajanje take skladbe: vadita duet za nocojšnjo predstavo / to je bil čudovit duet / peti v duetu 2. kor. ples dveh plesalcev na isto glasbo, ki po vsebini kaže kak odnos med njima ♪
  12.      duglázija  -e ž (á) bot. iglasto drevo s tankimi, dolgimi iglicami, po izvoru iz Amerike, Pseudotsuga: nasad duglazije / siva duglazija ♪
  13.      dúh  -á m, im., tož. dv. tudi duhá (ȗ) 1. razumsko-spoznavna stran človeka: njegov duh je ostal jasen; oblikovati duha človeka; stremljenje duha k lepoti; zadovoljiti potrebe duha; sposobnost duha; knjiž. moj duh bedi nad njim / dela človeškega duha najvišje, izvirno ustvarjalne sposobnosti; velikani duha / enoličnost ubija duha miselno dejavnost; bogastvo človekovega duha mišljenja, čustvovanja; lepa je in polna duha bistroumnosti, domiselnosti // s prilastkom miselne, značajske značilnosti: je bistrega, upornega duha; manjka mu kritičnega duha // s prilastkom nadarjenost, sposobnost: narava mu ni dala umetniškega duha; ima preroškega duha; je brez trgovskega duha 2. s prilastkom človek, zlasti glede na njegove miselne in značajske značilnosti: slovi kot izrazit analitičen duh; takšno stališče zastopajo naši najnaprednejši duhovi; nemiren, velik duh / spada med največje duhove dvajsetega stoletja mislece, razumnike; klasična filozofija je dolgo obvladovala evropske duhove // mn., publ. ljudje, zlasti glede na določene nazore, ideje: glede tega se duhovi razhajajo; novica je razburila duhove / ločitev duhov razcepitev v nazorsko različne skupine 3. splošne miselne, nazorske značilnosti: duh časa se spreminja; nasprotovati duhu časopisa; spoznati duha modernega človeka / napreden duh knjige; patriarhalni duh meščanstva / biti vzgojen v svobodoljubnem duhu miselnosti, nazorih; biti Slovenec po rodu in duhu / vsi so istega duha; vznes. bil mu je brat po duhu in po srcu // resnična, prava vsebina: pačiti načela in duha gibanja; takšni zaključki so tuji duhu razprave; to ustreza le črki, ne pa duhu zakona / postopati v duhu predpisov smislu 4. navadno s prilastkom splošno psihično razpoloženje: zanimalo ga je, kakšen duh vlada med delavstvom, v deželi; tekmovalni duh je zajel šolo / knjiž., z oslabljenim pomenom: med množicami se je širil duh nezadovoljstva nezadovoljstvo; vanj je stopil duh zavisti / odnosi med državama se razvijajo v prijateljskem duhu vzdušju, atmosferi; publ. posvetovanje je potekalo v duhu medsebojnega razumevanja / vnašati v poslovanje dobičkarski duh stremljenje, težnje 5. v različnih mitologijah in religijah bitje netvarne narave: verjeti v duhove; dobri in zli duhovi; gozdni, vodni duhovi; odšel je tiho kakor duh / v krščanstvu: Bog je duh; hudobni duh hudič; nebeški duhovi angeli 6. v različnih religijah nematerialno, neumrljivo bistvo človeka; duša: duh je zapustil telo / prikazal se mu je duh rajnega; ekspr. ali si ti ali je tvoj duh 7. v idealističnih filozofijah nematerialno počelo vsega, kar je: duh in materija; bitnost duha ● knjiž. njegov duh ni klonil ostal je pogumen; duh se mu je omračil duševno je zbolel; bibl. duh je sicer voljan, ali meso je slabo človek si prizadeva za dobro, toda njegove slabe lastnosti ga pri tem ovirajo; dvigniti duha vojakom jih opogumiti; biti v duhu pri kom z mislimi, ne dejansko; samo sedel je pri njih, z duhom pa je bil odsoten mislil je na druge stvari; brati kaj s pravim duhom namenom, razumevanjem; ekspr. on je njegov zli duh kvarno vpliva nanj; star. bolan na duhu slaboumen, omejen; iron. ubog na duhu nedomiseln, naiven; knjiž. braniti resnico z orožjem duha s prepričljivim, bistrim dokazovanjem; ura duhov po ljudskem verovanju čas od polnoči do ene, v katerem se vračajo duhovi rajnih; ekspr. zakladi duha kar je ustvaril človeški razum ◊ filoz. absolutni duh po Heglu zadnja, dokončna stopnja razvoja duha iz njega samega; svetovni duh po Heglu počelo in urejevalec zgodovine; rel. sv. Duh tretja božja oseba ♪
  14.      dúh  -a in -á m (ȗ) 1. značilnost, ki se zaznava z vohom: v prostorih je bil neprijeten duh; navzeti se duha po dimu; jed ima zoprn duh; hlevski duh; mrtvaški duh po mrliču, svečah in rožah; duh svežega sena; opojni duh vrtnic / ekspr. iz kuhinje so se širili vabljivi duhovi ∙ izginili so brez dúha in sluha neznano kam, brez sledu // neprijeten vonj: mleko ima duh / meso že dobiva duh začenja zaudarjati, smrdeti 2. zastar. zmožnost zaznavati vonj; voh: nekatere živali nimajo duha ♪
  15.      duhamóren  -rna -o prid. (ọ́ ọ̄) knjiž. ki utrudljivo deluje na duha; mučen, moreč: duhamorno pisarniško delo; duhamorno dolgočasje; neprestano ponavljanje je za učence zelo duhamorno ♪
  16.      dúhati  -am nedov. (ū ȗ) z vohom zaznavati: duhati cvetje; duhali smo vonj po sveže pečenem kruhu; pren., ekspr. v tej stvari je duhal dobro kupčijo // biti sposoben za zaznavanje vonja: šakal duha mrhovino že na velike razdalje ♪
  17.      dúhec 1 -hca m (ȗ) ekspr. manjšalnica od duh duhá: njegov nemirni duhec / zli duhci so ga vznemirjali ♪
  18.      dúhec 2 -hca m (ȗ) ekspr. manjšalnica od duh dúha: rahel duhec mu je udaril v nos ♪
  19.      dúhek 1 -hka m (ȗ) ekspr. manjšalnica od duh duhá: njegov duhek se spet nekaj repenči / bil je nemiren in siten duhek ♪
  20.      dúhek 2 -hka m (ȗ) ekspr. manjšalnica od duh dúha: prijeten duhek po domačih jedeh ♪
  21.      duhobórec  -rca m (ọ̑) rel. pripadnik ruske verske sekte v 18. stoletju, ki nastopa proti cerkvenim obredom in verskim dogmam: preganjanje duhoborcev ♪
  22.      duhomóren  -rna -o prid. (ọ́ ọ̄) knjiž. ki utrudljivo deluje na duha; mučen, moreč: igrali so neko nadvse duhomorno dramo; duhomorna enoličnost; kmalu je zapustil duhomorno samostansko šolo / vse bolj pogosto se predaja duhomornim razglabljanjem ♪
  23.      duhoslóven  -vna -o prid. (ọ̑) zastar. psihološki: duhoslovne znanosti / duhoslovno razglabljanje ♪
  24.      duhóven  -vna -o prid. (ọ̄) 1. nanašajoč se na duh duhá: a) duhovni in telesni razvoj človeka; čutili so njegovo duhovno moč; duhovno življenje / duhovni in čutni princip pri omenjenem pesniku; njuna ljubezen je bila le duhovna / izrazito duhovna usmerjenost generacije / duhovna kultura b) duhovni tokovi polpretekle dobe; duhovni vodja mlade generacije; duhovna kriza na prelomu stoletja / duhovni napredek človeštva; pri njem se je zbrala vsa duhovna elita; duhovno bogastvo naroda / duhovne dobrine, vrednote / duhovne vede ∙ ekspr. duhovni oče vstaje idejni utemeljitelj, pobudnik c) duhovna bitja 2. verski, religiozen: duhovna rast vernikov; duhovno življenje faranov / pesmi duhovne in posvetne vsebine / nuditi bolniku duhovno tolažbo ♦ rel. duhovne vaje sistematično večdnevno premišljevanje in udeleževanje verskih obredov za obnovo verskega življenja 3. star. duhovniški: duhovni in posvetni pisatelji dvajsetega stoletja; duhovni stan / duhovni gospod duhovnik duhóvno prisl.: taka literatura človeka duhovno ne angažira; pred nastopom se je hotel še duhovno pripraviti; duhovno se zbližati; sam.: ne kaže zanimanja za duhovno ♪
  25.      duhovíčenje  -a s (ȋ) glagolnik od duhovičiti: duhovitost romana se je v scenariju spremenila v duhovičenje; kosajo se v besedičenju in duhovičenju; izgubljati čas z duhovičenjem; plitvo, prazno, prisiljeno, puhlo duhovičenje / salonsko duhovičenje ♪

   14.813 14.838 14.863 14.888 14.913 14.938 14.963 14.988 15.013 15.038  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA