Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
An (14.363-14.387) 
- domôči se -mórem se dov., domógel se domôgla se (ó ọ́) knjiž. s prizadevanjem, trudom priti do česa: niso se domogli do sloge; domoči se do ugleda; trudijo se, da bi se domogli do oblasti, zastar. oblasti / kočar se je domogel do dveh koz / čofotal je in se nazadnje le domogel do čolna ♪
- domodrováti -újem dov. (á ȗ) knjiž. končati modrovanje: domodrovali so o človeku, o smrti, o svetu / domodroval je njegovo misel ♪
- domotóžen -žna -o prid. (ọ́ ọ̄) nanašajoč se na domotožje: domotožne misli; v njem se je vedno bolj oglašalo domotožno koprnenje / fant je že domotožen ♪
- domotóžje -a s (ọ̑) hrepenenje po domu, domovini: v tujini ga je mučilo, razjedalo domotožje / fant ima domotožje toži se mu po domu, po domačih / prevzelo ga je domotožje po domačih hribih ♪
- domóv stil. domú prisl. (ọ̄; ū) v domačo hišo, v svoje stanovanje: iti, nesti, odpraviti se domov; spraviti pšenico domov; pisati domov ženi; domov gredé; na poti domov / domov k bratu; elipt.: mudi se mi domov; ne najde domov; domov bi rada; ti ne znaš nikdar domov; otroci silijo domov ∙ pastir žene živino domov v domači hlev; domov ima kake četrt ure do doma; v službi ima toliko dela, da ga jemlje tudi domov da dela za službo tudi doma; ekspr. za hip je pogledal, skočil domov za malo časa se je ustavil doma; žarg., igr. spraviti vse kralje domov dobiti, vzeti vse kralje // v domači kraj, v domačo deželo: izseljenci se vračajo domov ♪
- dómovec -vca m (ọ̑) žarg., šol. učenec, ki stanuje v (dijaškem) domu: domovci so si sami uredili športno igrišče ♪
- domóven -vna -o prid. (ọ̄) knjiž. nanašajoč se na dom, domovino: odtrgan od domovnega občestva ♦ jur. domovna občina do 1945 občina, v katero je kdo pristojen po rojstvu ali po državni službi; domovinska občina; žel. domovna postaja železniška postojanka, v katero je železniški voz pristojen ♪
- domovína -e ž (í) 1. dežela, v kateri se je kdo rodil, v kateri prebiva: zapustiti domovino; vrniti se v domovino; umreti za domovino; nova, stara domovina; domovina starih Slovanov; obramba domovine; ljubezen do domovine / ožja, širša domovina; pren., ekspr. domovina kave; Anglija je domovina nogometa ∙ knjiž. domovina ga kliče mora v vojno, k vojakom; pog., ekspr. da, tako bom napravil in domovina bo rešena stvar bo opravljena, urejena 2. zastar. dom, hiša: kupil je novo domovino ♪
- domovínica -e ž (í) ekspr. manjšalnica od domovina: opeva lepoto svoje domovinice ♪
- domovínski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na domovino: gojiti v učencih domovinski čut; domovinska dolžnost, ljubezen; domovinska nesreča / domovinska vojna vojna za obrambo domovine po neizzvanem napadu ● ta beseda je že dobila domovinsko pravico se je razširila, uveljavila ◊ jur. domovinski list do 1945 listina, s katero se komu potrdi domovinska pravica; domovinska občina do 1945 občina, v katero je kdo pristojen po rojstvu ali po državni službi; domovinska pravica do 1945 pristojnost v določeno občino; lit. domovinska pesem pesem, ki izpoveduje, kaže ljubezen do domovine ♪
- domovínstvo -a s (ȋ) 1. knjiž. pripadnost domovini: v vsakem stavku poudarja domovinstvo / roman kaže globoko domovinstvo ljubezen do domovine 2. jur., do 1945 pristojnost v določeno občino: podeliti, pridobiti si domovinstvo; potrdilo o domovinstvu; pren. domovina mu ni priznala domovinstva ♪
- domóvje -a s (ọ̑) 1. star. dom, hiša: kupil si je lepo domovje; njegovo domovje je bilo sezidano na skalo; v bregu je opazil obrise samotnega domovja / samci teh živali le redko zapustijo svoje domovje bivališče 2. zastar. domovina: žrtvovali so tudi življenje za svoje domovje ♪
- dómovka -e ž (ọ̑) žarg., šol. učenka, ki stanuje v (dijaškem) domu: študentke domovke imajo boljše učne uspehe kot tiste, ki se vozijo ♪
- domózgati -am dov. (ọ̑) knjiž., redko z razmišljanjem priti do česa: ugibal je, kaj je res, a ni domozgal ♪
- dómski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na dom 2: domski inventar; domska knjižnica; domsko dvorišče / domska disciplina, oskrba, vzgoja / domski otrok v domu vzgojen in odrasel ♪
- dón 2 -a m (ọ̑) v španskem in italijanskem okolju gospod: ošaben don / neskl., kot pristavek k imenu plemiča, duhovnika pri don Kihotu ♪
- dóna in dónna -e [dona] ž (ọ̑) navadno pristavek k imenu plemkinje, v italijanskem okolju gospa: dona Luiza ♪
- donášati -am nedov. (ȃ) raba peša 1. dajati, prinašati korist: gostilna mu veliko donaša; služba mu ne donaša dovolj / glavnica mu donaša lepe obresti; trgovina donaša največ dobička 2. prinašati, nositi: čebele donašajo cvetni prah; donašati hrano, vodo; iz mesta mu donaša knjige; pren. življenje mu donaša skrbi ♪
- donatíst -a m (ȋ) rel. pripadnik starokrščanske verske sekte, imenovane po škofu Donatu ♪
- donátor -ja m (ȃ) knjiž. kdor daruje, podari kak večji (umetniški) dar, zlasti cerkvi: na oltarni sliki je upodobljen tudi donator / bil je med donatorji nove ustanove darovalci ♪
- dónavski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na Donavo: donavski nasipi; donavske vode / donavske ribe ♪
- dóndica -e ž (ọ̑) manjšalnica od donda ♪
- donébnik -a m (ẹ̑) knjiž. nebotičnik: mesto s številnimi donebniki; stanoval je v dvajsetem nadstropju donebnika ♪
- donedáven -vna -o prid. (á) publ. ki je bil, obstajal do pred kratkim: problem je obravnavan s stališča donedavnega sistema ♪
- donênje -a s (é) glagolnik od doneti: mogočno donenje orgel; slišati je bilo ubrano donenje zvonov / plaz je z votlim donenjem drsel v dolino ♪
14.238 14.263 14.288 14.313 14.338 14.363 14.388 14.413 14.438 14.463