Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

An (14.163-14.187)


  1.      dóhtar  -ja m (ọ́) 1. nižje pog. zdravnik, doktor: iti k dohtarju; poslati po dohtarja / vedno hodi okoli dohtarjev 2. star. odvetnik, advokat: zadevo sem izročil dohtarjem / jezični, pravdarski dohtar ∙ pog. govori kakor raztrgan, strgan dohtar veliko, spretno ♪
  2.      dóhtarski  -a -o prid. (ọ́) nanašajoč se na dohtar 1: dohtarska služba / ekspr. ima čisto dohtarsko pisavo težko čitljivo, nerazločno ♪
  3.      doigráti  -ám dov. (á ȃ) 1. končati igranje, igro: pianistka je doigrala in se poklonila; doigrati simfonijo / doigrati partijo šaha; pren. kmalu je doigral svojo politično vlogo; doigrali so za vedno 2. knjiž. izoblikovati popolnoma, do konca: igralci niso doigrali te v bistvu preproste scene; vlogo kralja je dobro doigral doigrán -a -o: tragedija je doigrana; moja vloga je doigrana ♪
  4.      doigrávati  -am nedov. (ȃ) približevati se koncu igranja, igre: doigravati partijo šaha ♪
  5.      doíti  -ídem stil. dójdem dov., došèl došlà, stil. dôšel dôšla, došlò tudi došló (í, ọ́) 1. raba peša s hitrejšim premikanjem priti do koga, ki gre spredaj; dohiteti: na poti so ga došli sosedje; kmalu doidejo gručo kmetov; došel jih je že blizu mesta 2. zastar. priti, prispeti: došli smo do hiše; srečno je došel domov / došlo je nekaj časnikov dôšel -šla -o: pozdraviti došle goste; došla pisma ♪
  6.      dojádrati  -am dov. (ȃ) z jadranjem priti kam: dojadrati do otoka / dojadrali smo končali smo jadranje ♪
  7.      dojemálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na dojemanje: dojemalna sposobnost / dojemalni organi ♪
  8.      dojémati  -am nedov. (ẹ̑) 1. vključevati, sprejemati v zavest: fant hitro dojema; toliko novega je, da otrok komaj dojema; učenci so slabo dojemali učiteljevo razlago; čustveno, površno dojemati / razlagal je tovarišem, kako dojema partizansko življenje; umetnino dojema elementarno 2. sprejemati čutne dražljaje, zlasti s sluhom, z vidom: oko dojema svetlobo; njegova ušesa ne dojemajo več ropota; streljanje je še komaj motno dojemal dojemajóč -a -e: hitro dojemajoč človek ♪
  9.      dojemljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost dojemljivega človeka: fant je obdarjen z izredno dojemljivostjo; pri pisanju je treba upoštevati otroško dojemljivost; dojemljivost učencev / to presega okvir normalne človeške dojemljivosti // knjiž., navadno v zvezi z za dovzetnost, sprejemljivost: preseneča nas velika dojemljivost obiskovalcev za moderna gledališka dela ♪
  10.      dójen  -jna -o prid. (ọ́) 1. nanašajoč se na dojenje: dojna doba // redko doječ: dojna mati / dojne svinje potrebujejo mešano krmo 2. nar. vzhodno ki ima, daje mleko; molzen: dojna krava ♪
  11.      dojênec  -nca m (é) knjiž. dojenček: hraniti dojenca; jok dojencev ♪
  12.      dojílen  -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na dojenje: dojilna sposobnost ♪
  13.      dojílnica  -e [drugi pomen u̯n] ž (ȋ) 1. prostor v otroških ustanovah ali bolnicah, kamor prihajajo matere dojit: iz dojilnice je slišati jok dojenčkov 2. nar. prekmursko posoda za molžo, navadno z enim ušesom; golida: polna dojilnica mleka ♪
  14.      dojíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. hraniti s svojim mlekom: mati doji otroka; zelo dolgo je dojila / psica doji mladiče 2. nar. vzhodno iztiskati, odvzemati mleko iz vimena; molsti: dojiti kravo // nepreh. imeti, dajati mleko: doji več kot polovica krav; koza dobro doji dojèč -éča -e: doječe matere ♪
  15.      dójmiti  -im tudi dójmiti se -im se dov. (ọ́ ọ̑) zastar. ganiti, pretresti: dogodki tistih dni so nas globoko dojmili; njene besede so ga dojmile ♪
  16.      dojnína  -e ž (ȋ) v stari Jugoslaviji denarni prispevek ustanove za bolniško zavarovanje doječim materam ♪
  17.      dojníški  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na dojníce ali dojenje: dojniška doba ♪
  18.      dojúžnik  -a m (ȗ) nar. zahodnodolenjsko (dopoldanska) malica: prinesla je koscem dojužnik ♪
  19.      dók  -a m (ọ̑) pristaniška naprava za popravljanje ali čiščenje podvodnih delov ladje: spraviti ladjo v dok / ladjo so gradili v doku ♦ navt. plavajoči dok na morju; suhi dok na kopnem // del zaprte luke med dvema pomoloma za nakladanje in razkladanje blaga: ladja se je zasidrala v doku ♪
  20.      dokàz  -áza m (ȁ á) kar utemeljuje, podpira kako trditev: vsi dokazi govorijo proti vam; manjkalo mu je neizpodbitnih dokazov; predložiti, zbirati dokaze; trditev je podprl z dokazi; otipljivi, tehtni dokazi; dokazi za in proti; za to imamo že dovolj dokazov; zaradi pomanjkanja dokazov je bil oproščen; priznal je pod pritiskom dokazov / dokaz o strokovnosti ♦ jur. nasprotni dokaz s katerim se ovrže kaka trditev; obremenilni, razbremenilni dokaz; mat. aritmetični dokaz pri katerem se uporabljajo samo aritmetične operacije; direktni dokaz pri katerem se izvede izrek tako, da se izhaja iz že znanih resnic; geometrijski dokaz pri katerem se uporabljajo samo geometrijske konstrukcije; indirektni dokaz pri katerem se dokaže, da privede neveljavnost izreka do protislovja // zunanji izraz, znamenje česa: to je zgovoren in prepričljiv dokaz, da je tvoja sodba napačna; dokaz ljubezni; v dokaz prijateljstva mu je podarila sliko ♪
  21.      dokázati  tudi dokazáti -kážem dov. (á á á) 1. utemeljiti, podpreti kako trditev z dokazi: dokazati svoj alibi; na sodišču je dokazal svojo nedolžnost; dokažem ti resnico; dokazali so, da to bolezen povzročajo virusi; s pričami je dokazal, da ni kriv; neovrgljivo, prepričevalno, zanesljivo dokazati; statistično se to ne da dokazati / to je bila priložnost, da ji je lahko dokazal svojo ljubezen; dokazati svojo moč / lahko ti dokažem laž / tega laikom ne bomo dokazali ne bomo jih mogli prepričati ∙ ekspr. dokazati črno na belem pismeno; neizpodbitno, popolnoma 2. postati zunanji izraz, znamenje česa: pregled dela je dokazal, da smo se v napovedih zmotili dokázan -a -o: dokazane trditve; krivda je dokazana; to je znanstveno dokazano ♪
  22.      dokázen  -zna -o prid. (ā) nanašajoč se na dokaz: obsežen dokazni material; dokazna listina; dokazno gradivo, sredstvo / njegovi očitki nimajo dokazne vrednosti ♦ jur. dokazni postopek; dokazno breme dolžnost dokazovanja, ki jo ima v civilnem postopku pravdna stranka, v kazenskem pa tožilec ♪
  23.      dokazílen  -lna -o prid. (ȋ) ki kaj dokazuje: dokazilna listina; zbrati dokazilno gradivo / ta pisma nimajo dokazilne moči / laboratorijska preiskava, ki jo opravimo na hitro, je manj dokazilna ♪
  24.      dokazljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se da dokazati: dokazljiva hipoteza; to dejstvo je dokazljivo; pravilnost te trditve ni znanstveno dokazljiva ♪
  25.      dokazováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. utemeljevati, podpirati kako trditev z dokazi: dokazoval je svojo nedolžnost; dokazoval je, da ni kriv; z uradnim spričevalom dokazovati; prepričevalno dokazovati 2. biti zunanji izraz, znamenje česa: povečan obisk dokazuje, da je za prireditev vedno več zanimanja; rezultati dokazujejo, da je tekmovanje uspelo / zgodovina nam dokazuje, da so imela narodna gibanja revolucionaren značaj; to nič ne dokazuje / primer zgovorno dokazuje napredek dokazujóč -a -e: hodil je po uradih, dokazujoč svojo pravico; deduktivno dokazujoča metoda ♪

   14.038 14.063 14.088 14.113 14.138 14.163 14.188 14.213 14.238 14.263  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA