Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

An (13.788-13.812)



  1.      diferénčen  -čna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na diferenco: diferenčna razdalja ◊ elektr. diferenčna zaščita zaščita električnih naprav z relejem, ki se sproži, ko razlika upoštevanih veličin preseže nastavljeno vrednost; lingv. diferenčni slovar slovar, ki podaja razlike navadno dveh jezikov; mat. diferenčni kvocient kvocient prirastka funkcije in prirastka neodvisne spremenljivke; strojn. diferenčni vijak vijak, ki ima na enem delu navoj z večjim korakom kot na drugem
  2.      difrákcija  -e ž (á) fiz. pojav, da se valovanje v bližini izvirov in ovir ne širi premo; uklon: difrakcija svetlobe, zvokov
  3.      diftêričen  -čna -o prid. (é) nanašajoč se na difterijo: difteričen bolnik / difterična obloga v sapniku
  4.      difteríjski  -a -o prid. () nanašajoč se na difterijo: difterijski bacil / difterijski serum
  5.      diftongizácija  -e ž (á) lingv. proces, v katerem nastane diftong
  6.      difúzen  -zna -o prid. () enakomerno razdeljen, razpršen: difuzna obarvanost cvetnih listov; difuzna svetloba / difuzna razsvetljava; pren. ta duševna napetost se pojavlja v difuznih občutjih ♦ med. difuzno vnetje potrebušnice vnetje, enakomerno razdeljeno po vsej potrebušnici
  7.      difuzêr  -ja m () teh. naprava za izluževanje: izluževati sladkor iz sladkorne pese v difuzerju
  8.      difuzíja  -e ž () fiz. 1. samodejno prodiranje kake snovi v drugo, pronicanje: difuzija plina skozi opno; pren. difuzija kulture 2. razprševanje svetlobe na drobnih delcih, sipanje: difuzija sončne svetlobe na kapljicah vode v megli
  9.      difuzíjski  -a -o prid. () nanašajoč se na difuzijo: difuzijski pojav; difuzijska hitrost; difuzijska površina / difuzijska priprava
  10.      difúzor  -ja m () teh. priprava za razprševanje, razpršilec: razprševati z difuzorjem ♦ avt. del vplinjača, v katerem se gorivo meša z zrakom; strojn. stožčast del cevi, v katerem se hitrost tekočine zmanjšuje, tlak pa narašča
  11.      digerírati  -am nedov. in dov. () kem. raztapljati trdne snovi pri povišani temperaturi
  12.      digéste  -gést ž mn. (ẹ̑) jur., v zakonodaji cesarja Justinijana zbrani izvlečki iz del rimskih pravnikov drugega in tretjega stoletja
  13.      digestíven  -vna -o prid. () nanašajoč se na digestijo, prebaven: digestivni trakt / digestivna sredstva sredstva, ki pospešujejo prebavo
  14.      diglosíja  -e ž () lingv. raba dveh jezikov, zvrsti jezika za različna področja, dvojezičje: diglosija slovenščine in italijanščine v zamejstvu
  15.      dignitár  -ja m (á) knjiž., redko dostojanstvenik, zlasti cerkveni
  16.      dignitéta  -e ž (ẹ̑) knjiž. 1. dostojanstvenost, častitljivost: njegova digniteta 2. cerkveni dostojanstvenik
  17.      digresíja  -e ž () knjiž. odmik od glavnega, bistvenega, odstopanje: lirske digresije v tem delu izzvenijo včasih satirično; številne digresije so zgradbi romana v škodo
  18.      díh  -a m () 1. enkraten sprejem zraka v pljuča in njegovo iztisnjenje: šteti dihe; to je bil njegov zadnji dih; pogostnost dihov // dihanje: stisnil ga je tako močno, da mu je zastajal dih; pridrževati, zadrževati dih; dolgo je zdržal brez diha 2. iz pljuč iztisnjeni zrak: čutil je njegov dih na obrazu; grela ga je s toplim dihom; pren., ekspr. zjutraj se je videl dih zemlje nad vlažno črnico // knjiž. rahlo pihanje, pihljanje: dih večernih sapic; sveži dih z gora // knjiž., s prilastkom rahlo znamenje prisotnosti, bližine česa: pomladni dih; čutim dih smrti; dih novega časa ● ekspr. nenavadna lepota jim je jemala dih zaradi nenavadne lepote so bili zelo prevzeti; brez diha je čakal, kaj bo zelo napeto; ekspr. do zadnjega diha se je boril do konca življenja, do smrti; knjiž., ekspr. v tem ni niti diha resnice prav nič
  19.      dihálen  -lna -o prid. () nanašajoč se na dihanje: dihalni organi; dihalne mišice / dihalne motnje / dihalne vaje / v rudnik so se spustili reševalci z dihalnimi aparati ♦ anat. obolenje dihalnih poti
  20.      dihálnica  -e ž () nav. mn., zool. odprtina za sprejemanje zraka pri dihalih žuželk: skozi dihalnice prihaja zrak v zračnice
  21.      dihálnik  -a [tudi n] m () geogr. odprtina na kraškem površju, skozi katero se izmenjujeta jamski in zunanji zrak
  22.      dihálo  -a s (á) nav. mn. dihalni organ: dihala in prebavila; dihala vretenčarjev; bolezen dihal
  23.      díhati  -am stil. díšem nedov.) 1. zajemati zrak v pljuča in ga iz njih iztiskati: bolnik težko diha; dihati skozi nos, usta; enakomerno, globoko, sunkovito dihati; diha kot kovaški meh; bilo ga je tako strah, da si še dihati ni upal / dvoživke dihajo tudi s kožo sprejemajo zrak; ribe dihajo s škrgami / najlonska srajca ne dovoljuje koži, da bi dovolj dihala; les pod linolejem ne more dihati ne pride v stik z zrakom; pren., ekspr. morje je čisto rahlo dihalo v zalivu; zemlja je mirno dihala ∙ evfem. ponesrečenec ne diha več je mrtev // preh. vdihavati: dihati svež gorski zrak; pren. dihati atmosfero novega časa; dihati svobodo // izdihavati: ne dihaj vame 2. z odprtimi usti rahlo iztiskati zrak: dihala si je v roke, da bi jih ogrela; dihati v šipo 3. ekspr. živeti, bivati: vse, kar diha, se veseli pomladi; vsi rodovi so dihali v tem upanju / vedno ga je vleklo v gore, v dolini ni mogel dihati se je slabo, nelagodno počutil; diha le za svoje otroke se jim popolnoma posveča // uspevati, shajati: morali bomo pošteno delati, če bomo hoteli dihati; s tem denarjem bomo za silo že dihali / ozke razmere mu ne pustijo, ne dajo dihati se polno razvijati, delovati 4. ekspr. širiti se, prihajati od kod: iz kleti diha vlaga / z njegovega obraza diha dobrohotnost; ljubezen diha iz vsake vrstice pisma; iz fanta sta dihala zdravje in moč; preh. vsaka njena beseda je dihala neodločnost 5. ekspr. rahlo pihati, pihljati: južni veter diha čez polje; skozi okno diha topel zrak; preh.: gozd diha prijeten hlad; peč diha toploto diháje: bolnik leži težko dihaje dihajóč -a -e: naglo dihajoč je tekla po stopnicah; težko dihajoč bolnik
  24.      díhavica  -e ž () redko težko dihanje: mučila ga je dihavica
  25.      díhibríd  -a m (-) biol. križanec rastlin ali živali, ki se razlikujejo v dveh dednih lastnostih

   13.663 13.688 13.713 13.738 13.763 13.788 13.813 13.838 13.863 13.888  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA