Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

An (13.126-13.150)


  1.      decentralizírati  -am dov. in nedov. (ȋ) odpraviti centralizacijo: decentralizirati gospodarstvo, upravljanje decentralizíran -a -o: decentralizirana uprava ♪
  2.      décilítrski  -a -o prid. (ẹ̑-í) nanašajoč se na deciliter: decilitrski kozarec ♪
  3.      décima  -e ž (ẹ̑) 1. lit. kitica iz desetih četverostopnih trohejskih verzov: glosa ima štiri decime 2. muz. deseta diatonična stopnja glede na dani ton ♪
  4.      décimétrski  -a -o prid. (ẹ̑-ẹ̄) nanašajoč se na decimeter: decimetrska razdalja / decimetrsko ravnilo ♪
  5.      decimírati  -am dov. in nedov. (ȋ) za kazen usmrtiti vsakega desetega (vojaka): ker niso našli krivca, je poveljnik ukazal decimirati četo // knjiž. prizadejati občutno številčno izgubo; zdesetkati: nalezljive bolezni so decimirale prebivalstvo decimíran -a -o: ostanki decimiranega polka ♪
  6.      decizíven  -vna -o prid. (ȋ) knjiž. odločilen, odločujoč: njegov glas je bil pri posvetovanju deciziven ♪
  7.      decrescéndo  [dekrešendo] prisl. (ẹ̑) muz., označba za jakost izvajanja čedalje tišje: igrati decrescendo decrescéndo -a m postopno upadanje jakosti: skladba se konča z decrescendom ♪
  8.      dečák  -a m (á) nav. ekspr., raba peša večji deček, fant: po travi so se pripodili bosi dečaki; njegov sin je sedemnajstleten dečak; učil je dečake nižje gimnazije ♪
  9.      dečáški  -a -o (á) pridevnik od dečak: dečaška razposajenost; dečaške sanje ♪
  10.      déček 1 -čka m (ẹ̑) oseba moškega spola do pubertete: dečki so sedeli na desni strani, deklice pa na levi; ko je bil še deček, je rad poslušal pripovedovanje starejših; avto je do smrti povozil šestletnega dečka; bister, nagajiv, zdrav deček / v porodnišnici se je včeraj rodilo sedem otrok: štirje dečki in tri deklice ♪
  11.      déčica  -e ž (ẹ̑) manjšalnica od deca: dečica nosi zrnja ptičkam / dečici dajte, da ne bodo stradali ♪
  12.      déčji  -a -e prid. (ẹ̑) nanašajoč se na deco: spomnil se je prizora iz dečjih let / dečji dom nekdaj ustanova za varstvo socialno ali zdravstveno ogroženih otrok ♪
  13.      déčko  -a m (ẹ̑) ekspr. 1. deček: skozi vrata je prikoracal debelušen dečko; navihan dečko je tvoj sin; krepek, vihrav dečko 2. lep, postaven ali sposoben moški: kapitan je bil sijajen dečko; to ti je dečko in pol; v naši četi sem bil skupaj z imenitnimi dečki ♪
  14.      déčlica  -e ž (ẹ̄) manjšalnica od dečla: lepa dečlica ♪
  15.      déčva  -e ž (ẹ̑) nar. koroško 1. dekle: vaške dečve / fant in njegova dečva 2. ženska obleka, podobna vzhodnoalpski nemški noši; dirndl: križasta, živo pisana dečva ♪
  16.      dédčevski  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na dedce: dedčevsko govorjenje / ekspr. ti dedec dedčevski! ♪
  17.      dédec  -dca m (ẹ̑) 1. ekspr. moški, navadno starejši: čokat, debel dedec; star dedec; oženjen dedec; vsa kuhinja je polna dedcev // nizko (zakonski) mož: končno je le dobila dedca; ta dedec pretepa svojo ženo 2. ekspr. čeden, postaven moški: sosed je bil dedec in pol; prijeten, simpatičen dedec 3. zastar. stari oče, ded: moj dedec so bili preprost kmet 4. poljud. del manjše priprave za zapenjanje ali vtikanje: dedec in babica ● ekspr. ali je še kaj dedca v tebi? moškosti, hrabrosti ♪
  18.      déden  -dna -o prid. (ẹ̄) ki se podeduje: grad je bil njegov dedni fevd; dedna posest / dedna pravica pravica do podedovanja / dedna bolezen, obremenjenost; dedne lastnosti, značajske poteze ◊ biol. dedna osnova gen; skupek vseh genov organizma; jur. dedni delež delež, ki pripada posameznemu dediču; dedno pravo pravo, ki ureja dedovanje; zgod. dedni zakup razmerje med podložnikom in fevdalcem, pri katerem ima prvi dedno pravico na kmetiji; habsburške dedne dežele Štajerska, Koroška, Kranjska dédno prisl.: dedno obremenjen ♪
  19.      dedikácija  -e ž (á) knjiž. besedilo, napisano navadno v knjigo kot znak spoštovanja, hvaležnosti do koga; posvetilo: avtorjeva rokopisna dedikacija ♪
  20.      dédiščinski  -a -o prid. (ẹ̄) nanašajoč se na dediščino: dediščinski davek; dediščinska pravda, tožba ♪
  21.      dédnopráven  -vna -o prid. (ẹ̄-ā) nanašajoč se na dedno pravo: dednopravna pogodba; dednopravno razmerje razmerje, nastalo na podlagi dedovanja ♪
  22.      dédnost  -i ž (ẹ̄) 1. biol. lastnost organizmov, da se njihove lastnosti prenašajo na potomce: pravila dednosti; nauk o dednosti / naturalisti so skušali dokazati teorijo dednosti 2. dejstvo, da se kaj deduje: dednost prestola ♪
  23.      dédnosten  -tna -o prid. (ẹ̄) nanašajoč se na dednost: dednostna teorija v delih naturalističnih pisateljev / knjiž. dednostno pravo dedno pravo ♪
  24.      dédnozakúpen  -pna -o prid. (ẹ̄-ȗ) nanašajoč se na dedni zakup: dednozakupna kmetija ♪
  25.      dedoválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na dedovanje: dedovalna pravica ♪

   13.001 13.026 13.051 13.076 13.101 13.126 13.151 13.176 13.201 13.226  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA