Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

An (12.913-12.937)


  1.      črvìč  -íča m (ȉ í) raba peša manjšalnica od črv: črvič se krči in zvija / ekspr. zibala je malega črviča in pela majhnega, nebogljenega otroka ♪
  2.      črvíček  -čka m (ȋ) 1. manjšalnica od črv(ič): v siru so mrgoleli drobni črvički; ptice iščejo, pobirajo črvičke / črviček žalosti se ji je prikradel v srce 2. ekspr. majhen, nebogljen otrok: kdo bo skrbel za črvička brez matere; prosila je zase in za svojega malega črvička ♪
  3.      črvíčiti  -im nedov. (í ȋ) pog. 1. brezoseb. imeti sunkovite bolečine, navadno v trebuhu: že spet ga črviči; otroke rado črviči po trebuhu 2. ekspr. vznemirjati, mučiti: vemo, kaj vas črviči; razpravljali so o vprašanjih, ki črvičijo današnjega človeka ♪
  4.      črvínka  -e ž (ȋ) bot. nizka rastlina s tankimi, ozkimi listi, ki raste navadno po grušču, Minuartia ♪
  5.      črvíviti  -im nedov. (í ȋ) nar. črvaveti: Na marofu pa so ležali hlodi in črvivili in gnili (M. Kranjec) ♪
  6.      črvojédina  -e ž (ẹ̄) moknati ostanki lesa, ki ga razjedajo črvi: iz luknjic v tramu se je usula črvojedina; duh po plesnobi in črvojedini // rovi, ki jih naredi črv v lesu: omara je že vsa pikasta od črvojedine ♪
  7.      čtívo  -a s (í) kar je namenjeno za branje: rad se poglablja v čtivo; poučno, prijetno, mladini primerno čtivo ♦ šol. domače ali obvezno čtivo literarna dela, ki jih morajo učenci prebrati doma ♪
  8.      čúčka  -e ž (ȗ) redko, v zvezi zavezati ruto v čučko zavezati ruto z vozlom na tilniku: Rdečo ruto ima zavezano v čučko in izpod nje silijo črni lasje (M. Pugelj) ♪
  9.      čúd  -i ž (ȗ) knjiž., s prilastkom skupek človekovih lastnosti, iz katerih izhaja njegovo ravnanje; narava: bila sta zelo različne čudi; pokazal je svojo pravo čud; po svoji čudi je bil mehek; bil je nagle, nasilne čudi / poznam pasjo čud ∙ star. to mi je po čudi mi je všeč ♪
  10.      čudáštvo  -a s (ȃ) lastnost čudaškega človeka: kljub čudaštvu je imel smisel za red // čudaško ravnanje ali vedenje: pripovedovali so o čudaštvih starega pastirja ♪
  11.      čúden  -dna -o prid. (ū ȗ) 1. ki se razlikuje od navadnega, znanega: spoznal ga je na čuden način; včasih se pripetijo čudne reči; stvar se jim zdi čudna // ki se po vedenju, ravnanju razlikuje od drugih: po nesreči je postala nekam čudna; čuden je, ne morem ga razumeti / bil je zelo čuden človek / ekspr. ne bodi no čuden, daj si dopovedati 2. ki se ne da določiti, opredeliti: obšla ga je čudna slabost, utrujenost; občutila je čudno grozo / umetnost ima čudno moč do človeka 3. ekspr. ki vzbuja dvom, navadno o moralni neoporečnosti: zaradi žensk uživa čuden sloves; v čudno druščino zahaja / o tej stvari imaš nekam čudne pojme ● ekspr. ti si pa res čuden patron, svetnik čudak, posebnež; zadnji dogodki so ga postavili v čudno luč so odkrili njegove negativne strani; ekspr. čudne muhe mu rojijo po glavi ima presenetljive, nenavadne misli, načrte čúdno prislov od čuden: nikar me ne glej tako čudno; čudno se je smehljal vase; čudno ga je spreletelo; pesn. čudno dober, lep, tih / čudno sta se morala pogledati, ko sta se srečala v zaporu presenečeno, začudeno // v povedni rabi izraža presenetljivost, nenavadnost česa: prav čudno je, da se je rešil; ne bi bilo čudno, če bi ga strlo mučenje; elipt. čudno, da ni zmagal; sam.: ali je kaj čudnega, če ti ne verjame; nekaj čudnega je bilo v njenem smehu ♪
  12.      čúdenje  tudi čudênje -a s (ú; é) glagolnik od čuditi se: po dolgem čudenju so utihnili; zdaj ni časa za čudenje in vpraševanje / knjiž. v njenih sinjih očeh je bilo čudenje začudenje / redko srčnost navda celo sovražnike s spoštovanjem in čudenjem z občudovanjem ♪
  13.      čudésen  -sna -o prid. (ẹ̑) knjiž. čudovit: gore je oblival odsev čudesne svetlobe / čudesno delovanje narave // čuden, čudežen: gledali so jo kot nenavadno, čudesno stvar ♪
  14.      čúdež  -a m (ȗ) 1. rel. dogodek, ki se ne da razložiti z naravnimi zakoni: godili so se čudeži; storiti čudež; verovati v čudeže / ekspr. storim, kar morem, čudežev pa ne znam delati; pren. čudež umetniškega ustvarjanja // ekspr. nenavaden, izreden dogodek ali naključje: če se ne zgodi čudež, je izgubljen; čudež je, da še živi; pismo je le po čudežu prišlo na cilj / v povedno-prislovni rabi čudež je bil(o), da je ostal živ 2. ekspr. kar zaradi izredne dovršenosti, popolnosti vzbuja občudovanje: ta stroj dela čudeže; operacija je bila pravi čudež moderne medicine / luč, ta najpreprostejši in najskrivnostnejši čudež 3. zastar. začudenje, presenečenje: od čudeža godcem roke so zastale (F. Prešeren) ♪
  15.      čúdežen  -žna -o prid. (ȗ) 1. nanašajoč se na čudež: čudežno ozdravljenje / ekspr. kakšna čudežna rešitev iz brezupnega položaja / čudežni svet pravljic // ki ima nenavadne, izredne lastnosti: čudežna palica, ptica / ekspr. čudežni otrok otrok, ki že zelo zgodaj pokaže nadpovprečno nadarjenost 2. pesn. nenavadno, izredno lep: doživljati čudežno ljubezen; njen obraz se je svetil kakor ožarjen od čudežne notranje luči; čudežna lepota, milina čúdežno prisl.: oči ji čudežno sijejo ♪
  16.      čúdežnost  -i ž (ȗ) lastnost čudežnega: zavrgel je čudežnost pojava in ga skušal razložiti; racionalizem nima smisla za čudežnost in fantastiko / v žarečih očeh je nosila čudežnost tega dneva ♪
  17.      čudíti se  in čúditi se -im se nedov. (ȋ ú ȗ) čutiti in izražati presenečenje, začudenje: popotnik je poslušal in se čudil; čudili so se njegovemu nerodnemu vedenju; ekspr. čudim se nad tvojim vprašanjem; ekspr. čudim se, kako moreš to prenašati; čudila se je, ko je slišala, da sta se sprla; na ves glas se je čudil; star. čudom se je čudil njegovi prošnji // čutiti in izražati občudovanje: čudil se je njeni lepoti čudíti in čúditi preh., neustalj. spravljati v začudenje, presenečenje: njihovo početje ga čudi; čudi me, da tega še nihče ni opazil čudé se star.: čude se je poslušal njegove besede čudèč se -éča -e: čudeč se je gledal za njim ♪
  18.      čúdo  -a stil. -ésa s (ū, ẹ̑) 1. nenavaden, izreden dogodek ali naključje: tedaj se je zgodilo čudo, da so se oblaki razmaknili; želim si to čudo, da bi začel delati; o njem pripovedujejo razna čuda / ekspr. pravo čudo bo, če bo kaj ujel / ekspr., v povedno-prislovni rabi: saj je res čudo, da je vzdržal; ni čudo, ni čuda, da ga nihče ne mara; elipt. čudo, da ni padla // star. čudež: delati čuda 2. kar zaradi izredne dovršenosti, popolnosti vzbuja občudovanje: razkazoval mu je čuda starega gradu; ta človek je pravo čudo, vse si zapomni; Niagarski slapovi so eno od sedmih čudes sveta / ekspr. novi most je čudo sodobne tehnike izreden dosežek // nenavadno, fantastično bitje ali stvar: iz vode se je pokazalo čudo: pol človek, pol riba; železnica je bila nekdaj veliko čudo; gledali so ga kot deveto čudo zelo presenečeno 3. knjiž., s predlogom začudenje, presenečenje: od čuda je izbuljil oči; na največje čudo otrok se je zvezda utrnila; v veliko čudo vseh je zmagal; v strahu in čudu so se spogledali 4. v medmetni rabi izraža presenečenje, iznenadenje: žival se mu približa in - čudo - spregovori kot človek; čudo božje, kaj si še živ; čudo prečudno, zadeti petelin se ni premaknil ♪
  19.      čudo... 1 prvi del zloženk nanašajoč se na čudo s: čudodelen, čudotvoren ♪
  20.      čudodélka  -e ž (ẹ̑) ženska oblika od čudodelec: ta pianistka je prava čudodelka ♪
  21.      čúdoma  prisl. (ȗ) knjiž. z začudenjem, začudeno: čudoma je strmel vanj / vsemu se je čudoma čudila ♪
  22.      čudovíšče  -a s (í) knjiž. nenavadno, fantastično bitje ali stvar; čudo: zbirka voščenih figur in raznih čudovišč; ljudje so strmeli v čudovišče iz lesa in železa / ekspr. ta človek je bil pravo čudovišče ♪
  23.      čudovít  -a -o prid., čudovítejši (ȋ) 1. ki zaradi izredne lepote vzbuja občudovanje: dan je bil čudovit; pogled na naše mesto je čudovit; zvezde so žarele s čudovitim ognjem; deklica ima čudovite lase; čudovita svetloba; dekle je čudovito; to je naravnost čudovito // ekspr. nenavadno, izredno dober: bil je čudovit človek / razveselil se je čudovite ocene poezij / prijatelja sta čudovite volje 2. nav. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji: čudovit red; delo je opravljeno s čudovito natančnostjo / tak čudovit mir je tu; čudovita hitrost / iron. čudovita jezikovna mešanica čudovíto prisl.: ledeniki so se čudovito blesketali v soncu; ima čudovito dober spomin ♪
  24.      čúga  -e ž (ū) bot., navadno v zvezi kanadska čuga parkovno iglasto drevo s kratkimi, ploščatimi iglicami in majhnimi storži, Tsuga canadensis ♪
  25.      čúha  -e ž (ȗ) nar. dolenjsko, ekspr. krava, navadno velika in debela: nikar ne draži čuhe / pri klicanju čuha, na, na ♪

   12.788 12.813 12.838 12.863 12.888 12.913 12.938 12.963 12.988 13.013  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA