Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ali (8.901-8.925)


  1.      naslédstvo  -a s (ẹ̑) 1. pridobitev določenega položaja, funkcije neposredno po kom drugem: pravica (do) nasledstva; boji za nasledstvo / priznali so njegovo nasledstvo // jur. pridobitev premoženja ali določenih pravic neposredno po kom drugem: prvorojenčeva pravica nasledstva; dedovanje, menjava in druge oblike nasledstva / pravno nasledstvo 2. knjiž., redko nasledniki: nasledstvo se je odpovedalo svojim pravicam 3. knjiž., redko dednost: motivirati dejanja z nagoni, nasledstvom ♪
  2.      nasloníti  -slónim stil. -ím dov., naslônil stil. naslónil (ȋ ọ́, í) 1. dati, postaviti kaj v poševen, nagnjen položaj, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenese na kaj: nasloniti lestev na zid; nasloniti ob ograjo prisloniti / naslonil je puško na okno in ustrelil / nasloniti komolce na mizo; nasloniti hrbet na vrata; nasloniti se na lopato, palico; z vso težo se je naslonil na prijatelja; nasloniti se na zid ∙ knjiž. ladja je naslonila bok ob pomol se je z bokom dotaknila pomola; je pristala ob pomolu 2. publ., navadno v zvezi z na napraviti, da je kaj odvisno: trditve je naslonil na trdne dokaze; knjižni jezik se je naslonil na narečje / nasloniti akcijo na mlajše moči nasloníti se 1. vzeti, uporabiti kaj za osnovo, izhodišče: nasloniti se na folkloro; prevod se je oblikovno tesno naslonil na izvirnik / proizvodnja se je naslonila na uvoz 2. s prislovnim določilom poiskati, dobiti pomoč, podporo: vodstvo se je naslonilo na preizkušene kadre; ko je bil v težavah, se je naslonil na prijatelje / nasloniti se na lastne moči 3. ekspr. uporabiti, izkoristiti kako področje bivanja, nahajanja za uspešno opravljanje določene dejavnosti, naloge: partizani so se naslonili na gozdne višine in dolgo odbijali sovražnika; levo krilo vojske se je naslonilo na breg reke ● ekspr. grem se malo naslonit, ob desetih me pa pokličite odpočit se, leč naslonívši star.: naslonivši se na steno, je začutil v hrbtu ostro bolečino naslónjen -a -o 1. deležnik od nasloniti: stal je, naslonjen na jablano, in govoril; novela je naslonjena na motiv iz ljudske pesmi; vas je naslonjena na položno pobočje 2. nav. ekspr. ki je v prostorsko neposrednem stiku s čim: severni del Italije je široko naslonjen na evropsko celino / publ. dežela je po reki naslonjena na morje povezana, zvezana z morjem ♪
  3.      naslòv  -óva m (ȍ ọ́) 1. navedba imena, priimka in bivališča: napisati, povedati svoj naslov; natančen, nečitljiv naslov; sporočiti na določen naslov; naslov na pismu, pošiljki; sprememba naslova / dobivati pošto na počitniški, privatni, vojaški naslov / dati komu svoj naslov; pog. vaš naslov, prosim / naslov podjetja, šole // kraj bivanja, prebivanja: predstavil se je, naslova pa ni povedal / iskati koga na napačnem naslovu 2. navadno s prilastkom ime glasbenega, likovnega, literarnega dela: naslov članka, filma, knjige, poglavja; naslov televizijske oddaje; pesem, slika brez naslova; dati, povedati naslov za šolsko nalogo; film z naslovom Na svoji zemlji / izdati knjigo pesmi pod naslovom Poezije / veliki časopisni naslovi napovedujejo konec vojne naslovi časopisnih člankov / drami je dal naslov Hlapci; revija ima, nosi naslov Sodobnost / publ. delovni naslov dela naslov, ki ga nosi delo med nastajanjem 3. s prilastkom beseda, več besed, ki izražajo, označujejo a) višjo, visoko stopnjo izobrazbe: podeliti naslov doktor znanosti, doktorja znanosti / dobiti, doseči akademski, doktorski naslov b) višjo, visoko stopnjo na hierarhični lestvici v kaki družbi, organizaciji: imeti pravico do naslova guverner, načelnik / dobiti, podeliti baronski, plemiški naslov; ministrski, vladarski naslov / publ. biti izvoljen v naslov znanstveni svetnik za znanstvenega svetnika c) publ. visoko stopnjo na jakostni, vrednostni lestvici v kaki športni disciplini, kulturni dejavnosti: dobiti naslov najboljša filmska igralka; obdržati, osvojiti naslov prvaka, zmagovalca / pomeriti se za državne naslove naslove državnih prvakov / naslov heroja, udarnika / častni naslov č) vrsto glede na medsebojne, zlasti starostne, vljudnostne odnose ljudi: spoštljiv naslov; naslov za odraslega moškega / nagovoriti koga z naslovom tovariš 4. jur., navadno v zvezi pravni naslov pravni predpis, dokument, na osnovi katerega se lahko uveljavlja določena pravica: dokazati, navesti pravni naslov / dedič na podlagi pravnega naslova zakona / izvršilni naslov pravnomočna odločba ali druga listina, s katero se dovoli izvršba // publ. sklad, fond: dobiti sredstva iz naslova zdravstvenega zavarovanja 5. zastar. oznaka, vzdevek: vzdeli so mu naslov krasnoslovec / delu je dal naslov izvirna povest podnaslov ● publ. braniti naslov prvaka tekmovati za pravico do naslova prvaka, pridobljenega na prejšnjem tekmovanju; ekspr. obrnil si se na napačen naslov v tej zadevi ti ne bom pomagal, ustregel ◊ biblio. prejeti sto naslovov sto različnih časopisov, knjig; elektr. naslov celice število, simbol, ki označuje mesto pomnilne celice v pomnilniku (elektronskega) računalnika; ptt brzojavni naslov pri pošti prijavljen skrajšani naslov fizične ali pravne osebe; šah. mojstrski, velemojstrski naslov ♪
  4.      naslóvljenec  in naslovljênec -nca m (ọ̑; é) 1. prejemnik pošiljke: naslovljenec in odpošiljatelj / naslovljenec tega pisma ni znan 2. publ. oseba, ki ji je govor namenjen, posvečen: naslovljenec se je zahvalil govorniku za prijazne besede / naslovljenec pesmi ♪
  5.      naslóvljenka  in naslovljênka -e ž (ọ̑; é) ženska oblika od naslovljenec: naslovljenka je pismo prejela / naslovljenka se je govorniku zahvalila za prijazne besede / naslovljenka pesnitve ♪
  6.      naslóvnik  -a m (ọ̑) 1. prejemnik pošiljke: naslovnik je pismo, pošiljko prejel; bivališče naslovnika ♦ lingv. oseba, osebe, ki jim je jezikovno sporočilo namenjeno 2. knjiž. seznam naslovov: njegovo ime je poiskal v naslovniku ♪
  7.      nasmehávati se  -am se nedov. (ȃ) redko nasmehovati se: nasmehavali so se in jim pomežikovali ♪
  8.      nasméhniti se  -em se dov. (ẹ́ ẹ̑) z izrazom obraza, navadno z raztegnjenimi ustnicami, pokazati zlasti veselje, radost: nasmehniti se domisleku, šali; ljubeznivo se mu je nasmehnila; veselo, zaničljivo, zlobno se nasmehniti; ekspr. kislo se nasmehniti / nasmehnila se je z očmi / nasmehniti se v pozdrav ● ekspr. sreča se mu je nasmehnila doživel je uspeh, navadno brez svojih zaslug; ekspr. zmaga se jim je nasmehnila bili so blizu zmage, zmagali so ♪
  9.      nasméšek  -ška m (ẹ̑) manj poudarjen izraz obraza, navadno le rahlo raztegnjene ustnice, ki kaže zlasti veselje, radost: občudoval je njen nasmešek; droben, prijazen nasmešek / z nasmeškom mu je odgovorila na vprašanje; pozdravila ga je z nasmeškom / ekspr.: okrog ust mu je zaigral nasmešek; obraz se mu je razlezel v nasmešek / ironični, vljudnostni nasmešek // ekspr. tak izraz kot znak majhnega pomilovanja, posmeha: to vzbuja nasmešek / z nasmeškom je poslušal njegovo hvalisanje ♪
  10.      nasmíhati se  -am se nedov. (ȋ ȋ) z manj poudarjenim izrazom obraza, navadno z le rahlo raztegnjenimi ustnicami, kazati zlasti veselje, radost: nasmihata se drug drugemu; ljubeznivo, skrivnostno se nasmiha; ob tej misli se je veselo nasmihal / njene ustnice so se nasmihale; ekspr. rahlo se je nasmihal v duši; pesn.: njive in gaji so se nasmihali; izza oblakov se mu nasmiha sonce // ekspr. posmehovati se: mi se nasmihamo vam, drugi se bodo pa nam; nasmiha se njeni govorici, zadregi ♪
  11.      nasnováti  -snújem dov., nasnovál (á ú) 1. knjiž. sestaviti, ustvariti kaj, navadno v začetni, nedokončni obliki: govor sta skupno nasnovala; nasnovati načrt; v tem času je nasnoval veliko pesmi / vse to je nasnovala le njegova domišljija 2. naskrivaj pripraviti: nasnovati prevaro, spletke, zaroto / vedel je za zlo, ki so ga nasnovali 3. obrt. narediti začetno vrsto pri pletenju, kvačkanju: nasnovala je trideset petelj nasnován -a -o: vse je bilo premišljeno nasnovano ♪
  12.      nasoljeváti  -újem nedov. (á ȗ) posipati, natirati s soljo, navadno zaradi konzerviranja: meso so nasoljevali in prekajevali ♪
  13.      nasónčiti se  -im se dov. (ọ́ ọ̑) zadovoljiti svojo potrebo, željo po sončenju: na morju so se nasončili in naplavali ♪
  14.      naspáti se  -spím se dov., naspì se naspíte se; naspál se (á í) zadovoljiti svojo potrebo, željo po spanju: ko so se spočili in naspali, so nadaljevali pot; dobro se naspati naspán -a -o: bil je spočit in naspan ♪
  15.      naspróten  -tna -o prid. (ọ̑) 1. ki je, se nahaja tako, da glede na izhodišče na drugem koncu, strani omejuje vmesni prostor: priplavati na nasprotni breg; z nasprotnega hriba so prihajali glasovi; slika visi na nasprotni steni; odšel je skozi nasprotna vrata / prijeti za nasprotni konec palice / pri nasprotni mizi so sedeli sami znanci bližnji, sosednji / zasukati kolo v nasprotno smer; nasprotna stran / pomagati si na nasprotni način / nasprotni gol // ki deluje ravno drugače kot izhodiščni: odbiti nasprotni napad; prestreči nasprotni udarec; nasprotna sila / piha močen nasprotni veter / nasprotni promet; nasprotna vozila 2. ki se v čem bistvenem popolnoma razlikuje od drugega: oče in sin sta nasprotnega značaja; nasprotna ideologija / nasprotna izjava; ekspr. diametralno nasprotna trditev; dobivati nasprotna povelja / nasprotna prizadevanja 3. katerega prizadevanje, delovanje ima z določenim tekmovalen, nesoglasen, neujemalen odnos: nasprotni igralec; nasprotno moštvo / prestopil je v nasprotni tabor; nasprotna stranka / nasprotna vojska 4. v povedni rabi ki je, nastopa proti delu, mnenju, naziranju drugega: kdo mi je nasproten; izjave prič so si nasprotne; to je nasprotno vsem našim prizadevanjem ● publ. poravnajte račun, v nasprotnem primeru boste plačali zamudne obresti drugače, sicer ◊ bot. nasprotni listi nasproti stoječi pari listov; geom. nasprotni stranici po dve in dve premici četverokotnika, na katerih so vsa štiri oglišča; jur. nasprotna tožba tožba, ki jo vloži toženec v tekoči pravdi zoper tožnika; mat. nasprotna predznaka plus in minus v odnosu drug do drugega; seštevanje in odštevanje sta nasprotni računski operaciji nasprótno 1. prislov od nasproten: nasprotno delovati; nasprotno usmerjeno gibanje 2. uvaja novo trditev namesto prej zanikane: s to izjavo ni škodil samo sebi, nasprotno, to bo škodilo vsemu kolektivu; izjava ni resnična, nasprotno, zlonamerna je; prosil ga nisem jaz, nasprotno, on mene; sam.: dosegel je ravno nasprotno; prepričal sem ga o nasprotnem ♪
  16.      naspróti  prisl. (ọ̑) 1. izraža usmerjenost h komu ali čemu pri gibanju, navadno s sovražnim namenom: sovražnik gre nasproti; veter piha nasproti; nasproti vozeči avtobus // izraža položaj, ki je glede na izhodišče na drugem koncu vmesnega prostora: ob cesti stoji hiša, nasproti je spomenik; vojski si stojita nasproti ♦ geom. nasproti ležeči stranici 2. star. izraža nasprotovanje, sovražnost: zmeraj dela, ravna bratu nasproti / v povedni rabi: vsi so ti nasproti; to ni resnici prav nič nasproti 3. raba peša uvaja novo trditev namesto prej zanikane; nasprotno: ne bojim se ga, ravno nasproti, smejem se mu / vsi mu verjamejo, jaz pa sem, nasproti, prepričan, da laže 4. redko naproti: otrok teče očetu nasproti ♪
  17.      naspróti  predl. (ọ̑) I. z dajalnikom 1. za izražanje usmerjenosti pri gibanju h komu ali čemu: premakniti stol nasproti peči // za izražanje položaja, ki je glede na izhodišče na drugem koncu vmesnega prostora: stavba stoji nasproti cerkvi; okno nasproti vratom / stanuje meni nasproti 2. za izražanje nasprotovanja, sovražnosti: postavljati nasproti kritikom svojo razlago; znajti se nasproti dvojnemu sovražniku / zločin nasproti narodu proti 3. za izražanje primerjave z drugačnim; v primeri z: padanje cen nasproti decembru; ti si nasproti meni pritlikavec / razlika nasproti lani je očitna // za izražanje razmerja, navadno čustvenega; do: budnost nasproti takim pojavom; politika Avstrije nasproti Slovencem / neustalj.: sočutje nasproti lačnim; nezaupljiv nasproti vsemu novemu // za izražanje omejitve na navedeno osebo: nasproti meni se je tako izrazil II. raba peša, z rodilnikom za izražanje pomena kakor pod I, 1: postaviti pisalni stroj nasproti okna / stanovati nasproti gostilne ♪
  18.      nasprótje  -a s (ọ̑) 1. pojav ali stanje, ko se kaj po bistvenih lastnostih razlikuje od določenega: v njegovih trditvah je precej nasprotij; odpraviti, omiliti nasprotja; izgladil je na prvi pogled veliko nasprotje; v stranki je prišlo do nasprotij; družbena, nacionalna, politična, razredna, socialna nasprotja; nasprotje med besedami in dejanji; nasprotje med mladimi in starimi; nasprotja v izpovedbah prič; knjiž. Indija je dežela nasprotij / priti v nasprotje s predpisi, z zakonom; to je v nasprotju z logiko, moralo, s prej povedanim; ekspr. to je v kričečem nasprotju z njegovimi težnjami; ravnati v nasprotju s predpisi ♦ soc. enotnost nasprotij načelo, da je trenutno stanje posledica ravnotežja sil v stvareh in pojavih 2. kar se v čem bistvenem popolnoma razlikuje od drugega: njegova zadnja umetniška zbirka je nasprotje prejšnji; nasprotje izrazu dober je slab; tema v Župančičevi poeziji se pojavlja le kot nasprotje luči // ekspr., navadno s prilastkom kdor je od koga po lastnostih, mišljenju popolnoma drugačen: sin je pravo nasprotje očeta; dekle je živo nasprotje svoje družine ● evfem. zaradi meje sta si prišla v nasprotje sta se sprla; pog., ekspr. tvoja trditev je v direktnem nasprotju s splošnim mnenjem popolnoma nasprotna; publ. v nasprotju s prvo tekmo je naša reprezentanca drugo tekmo izgubila v prvi tekmi je zmagala, drugo pa je izgubila; nasprotja se privlačujejo ♪
  19.      nasprótniški  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na nasprotnike: nasprotniška mnenja, stališča / nasprotniška mornarica ♪
  20.      nasprotnoiménski  -a -o prid. (ẹ̑) v zvezah: elektr. nasprotnoimenski električni naboji električni naboji, izmed katerih so eni pozitivni, drugi pa negativni; fiz. nasprotnoimenski magnetni pol južni ali severni magnetni pol v odnosu do drugega ♪
  21.      nasprótnost  -i ž (ọ̑) lastnost, značilnost nasprotnega: nasprotnost interesov, pojavov; nasprotnost stališč / nasprotnosti med naprednimi prizadevanji nasprotja ♪
  22.      nasprotováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. biti, nastopati proti delu, mnenju, naziranju drugega: oče mu nasprotuje pri tej odločitvi; vsi mu nasprotujejo; nasprotovati tovarišem; težko bo prodrl s svojim načrtom, ker mu vedno kdo nasprotuje; politično, strokovno nasprotovati // biti, nastopati proti čemu: nasprotovati gradnji hidroelektrarne / nasprotovati predlogom, predpisom 2. v čem bistvenem se popolnoma razlikovati od drugega: ta odlok nasprotuje zakonu; zahteve ne nasprotujejo njegovim nazorom / novi izraz ne sme nasprotovati duhu slovenskega jezika nasprotováti si biti popolnoma nasproten, različen, nezdružljiv: izjave prič si nasprotujejo nasprotujóč -a -e: v njem je nasprotujoč duh; nasprotujoči si nazori; nasprotujoče si izjave, trditve; navdajala so ga nasprotujoča si čustva; nasprotujoča si povelja, stališča ♪
  23.      nasŕkati se  -am se dov. (ŕ ȓ) ekspr. 1. napiti se (alkoholne pijače): nasrkati se vina, žganja / pog. preveč so se ga nasrkali 2. naužiti se: nasrkati se lepote; nasrkati se svežega zraka 3. navzeti se: nasrkati se revolucionarnih idej nasŕkati pog. postati deležen česa neprijetnega, neugodnega: če ne boste nehali, boste nasrkali ♪
  24.      nastánek  -nka m (ȃ) začetek obstajanja, bivanja: omogočiti, povzročiti nastanek česa; nastanek države, kapitalizma; čas, mesto nastanka / nastanek škode // začetek obstajanja česa kot rezultat določenega procesa, dogajanja: pred nastankom življenja / ob nastanku njegovo delo ni našlo razumevanja ♪
  25.      nastániti  -im, tudi nastaníti in nastániti -im dov. (á ȃ; ȋ á ā) napraviti, da dobi kdo bivališče, stanovanje, zlasti za krajši čas: nastaniti priseljence; nastaniti goste v hotelu, mestu; nastanil se je v gostilni; začasno se nastaniti / zastar. nastanil se je na deželi naselil se je nastánjen -a -o: delavci so nastanjeni po barakah; v vasi je bila nastanjena cela četa ♪

   8.776 8.801 8.826 8.851 8.876 8.901 8.926 8.951 8.976 9.001  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA