Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ali (8.340-8.364)

8340.      morálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na moralo: a) z moralnega stališča je to nedopustno / tovarištvo, vztrajnost in druge moralne lastnosti; estetske in moralne vrednote / moralno dejanje, ravnanje; tega ne bi smel storiti, to vendar ni moralno b) moralni propad, razkroj; moralna kritika družbe; držati se moralnih načel, zakonov; to ni le ekonomsko, ampak tudi moralno vprašanje / ima izostren moralni čut / moralna vzgoja otrok / slabš. deliti moralne nauke; moralna tendenca romana je preveč poudarjena / ekspr. moralni izprijenec; moralna čistost / slabš. moralno zgražanje moralistično / moralen človek tega ne bi naredil; on je zelo moralen / moralno-politična karakteristika / moralni kodeks novinarjev, zdravnikov etični kodeks c) to je moralni nauk basni, zgodbe 2. nanašajoč se na človekovo duševnost, čustva: moralna in materialna podpora; moralno zadoščenje / čutiti moralni pritisk / povzročiti veliko moralno škodo / pravna in moralna dolžnost, pravica / ekspr. dobiti moralno klofuto, lekcijo / moralni zmagovalec ● pog. imeti moralnega mačka občutek sramu, krivde zaradi dejanja, vedenja, ki ni v skladu s častjo, obljubo ◊ rel. moralna teologija teološki nauk, ki obravnava pravila človeškega hotenja in ravnanja glede na dobro in zlo morálno prisl.: to ga je moralno dvignilo; on vrednoti odnose, stvari predvsem moralno; biti moralno odgovoren; prim. moralnopolitičen ♪
8341.      morálka  -e ž (ȃ) 1. publ. nauk o morali: želja je v moralki istovetna z dejanjem / obravnavati problem v luči humanistične, katoliške moralke; slabš. katekizemska moralka / pisatelj je v romanu izpovedal svojo moralko moralo 2. žarg., šol. družbeno-moralna vzgoja: drugo uro imamo moralko ◊ rel. predava moralko na teološki fakulteti moralno teologijo; šol. posvetna moralka nekdaj učni predmet v nižjih šolah o primernem, zaželenem vedenju, odnosih v družbi ♪
8342.      morálnopolítičen  -čna -o prid. (ȃ-í) nanašajoč se na politično moralo: moralnopolitične vrednote / moralnopolitična enotnost nazorov; moralnopolitična kvalifikacija človeka; prim. moralen ♪
8343.      morálnost  -i ž (ȃ) lastnost, značilnost moralnega: moralnost se kaže v poštenosti, tovarištvu; s tem dejanjem je resnično dokazal svojo moralnost / človek dvomljive moralnosti / socialistična moralnost / dvomil je o moralnosti takega dejanja, ravnanja ♪
8344.      mórati  -am nedov. (ọ̑) 1. z nedoločnikom izraža nujnost, nujno posledico, da osebek uresniči dejanje a) zaradi določenih okoliščin: na starost je moral beračiti; morali so delati, če so hoteli živeti; krivec se mora zagovarjati pred sodiščem / delavec mora dobiti izdatno hrano b) zaradi lastne potrebe, dolžnosti: tega človeka moram še danes najti; moram jih videti / skrbeti mora za tri otroke / nav. ekspr.: moram priznati, da ste zelo pridni; ta časopis redno berem in moram reči, da mi je všeč c) ker kdo tako zahteva: ob štirih moraš biti tukaj; danes moram odpotovati / silil jo je, da mora redno obiskovati razstave / oče se razjezi in reče: Moraš // elipt., s prislovnim določilom izraža nujnost, nujno posledico, da osebek uresniči dejanje, kot ga nakazuje določilo: moral je (iti) od doma; v Zidanem mostu mora z vlaka; moral je v bolnico / čimprej moraš stran / ta resnica mora na dan 2. z nedoločnikom izraža nujnost, potrebnost, da osebek a) ima določeno lastnost, značilnost: zavora mora biti dobra; blago bi moralo biti drugačno; človek mora biti pošten / ti možje bi morali biti naš ponos b) je v določenem stanju: za tako dejanje nas mora biti več; moral bi biti srečen po tolikem času / moramo si biti na jasnem, kaj hočemo c) ima določeno obveznost: morate paziti na svoje zdravje; v podjetjih morajo imeti za to posebno službo / za to delo moram imeti poseben les potrebujem 3. nav. ekspr., z nedoločnikom izraža verjetnost, da osebek a) ima določeno lastnost: ta človek mora biti zelo dober; to mora biti velik lump, tepec; morata si biti velika prijatelja / ta s predpasnikom mora biti kuharica / to mora biti pomota b) je v določenem stanju: profesor mora biti bolan; pijan mora biti, ker se tako smeje; kako srečen mora biti ta človek / rano ima, pasti je moral verjetno je padel / mora imeti okoli petdeset let // s prislovnim določilom izraža verjetnost, da je osebek na mestu, kot ga nakazuje določilo: žena mora biti na njivi; keltske utrdbe so morale stati na tem hribu; tu so nekoč morala stati mestna vrata 4. ekspr., z nedoločnikom izraža podkrepitev trditve: povsod mora biti zadnji; pa ravno sedaj si moral priti / komu se mora plačati članarina 5. star. siliti, prisiljevati: birič ga je moral na tlako / mraz jih je moral, da so hitro delali ● ekspr. zato bi ga morali zato bi moral biti tepen, kaznovan; ekspr. moraš h knjigi moraš se začeti učiti, začeti študirati; ekspr. naj se zgodi, kar se mora izraža vdanost, sprijaznjenje s čim; ekspr. še to ga je moralo doleteti poleg drugih težav je doživel še to; ekspr. njegova mora veljati ne dovoli, da bi obveljalo drugo mnenje; kdor noče zlepa, mora zgrda na vsak način mora narediti; hočeš, nočeš, moraš izraža podkrepitev nujnosti ♪
8345.      moratórij  -a m (ọ́) fin., jur. pogodbeno odložen ali oblastveno odrejen odlog plačil zapadlih obveznosti: razglašen, uveden je bil moratorij vseh plačil; moratorij v plačevanju reparacij / transferni moratorij odlog plačil zapadlih obveznosti v tujino // publ. začasna opustitev česa: predvolilni moratorij večjih političnih akcij; moratorij za jedrske poskuse ♪
8346.      morbíden  -dna -o prid. (ȋ) knjiž. bolehen, slaboten: morbidni ljudje / morbidna plast družbe // pretirano občutljiv: opis morbidnih junakov v romanu / morbidna mentaliteta ♪
8347.      mordà  tudi mórda prisl. (ȁ; ọ̑) 1. izraža ne popolno prepričanost o čem: rad bi vedel, če me morda še pozna; zvečer se morda vidiva; morda se vendar vrneš domov / draži jo ne morda iz hudobije, ampak iz prešernosti / ekspr. morda bo kaj iz tega, morda nič // izraža približnost povedanega: dosti ni popil, tri kozarce morda 2. v zvezi z bi izraža obzirno željo, zapoved: morda bi se pomaknili nekoliko naprej; morda bi še enkrat začeli 3. v vprašalnih stavkih izraža vljudnostno obzirnost vprašanja, prošnje: bi morda še kaj popili; ali bi morda kaj prispevali; ali morda še kaj želite 4. v medmetni rabi izraža zadržano pritrjevanje: mislimo, da je vse povedal. Morda 5. ekspr., v retoričnem vprašanju poudarja nasprotno trditev: kdo me bo strahoval, morda ti, ki te nič ni ♪
8348.      morebíti  prisl. (ȋ) raba peša morda, mogoče: črta je morebiti nekoliko prenizko; morebiti bomo le zmagali / povedala je vse, morebiti še več, kakor je treba ♪
8349.      morílec  -lca [u̯c] m (ȋ) 1. kdor umori človeka: priznal je, da je morilec; postal je morilec; odkriti, ujeti morilca / publ. množični morilec kdor ubije ali da ubiti veliko ljudi / ekspr. fašistični morilci ♦ jur. množični morilec ki ubija zaradi koristoljubja, spolne naslade, maščevanja 2. slabš. kdor s svojim govorjenjem, zahtevami povzroča občutek neugodja, nejevolje: tega morilca se ne morem otresti ♪
8350.      morílski  -a -o [u̯s tudi ls] prid. (ȋ) nanašajoč se na morilce: a) vodja morilske tolpe / kot psovka fej, svinja morilska / morilski nagon; morilska strast pri živali / morilske oči; ekspr. morilska roka roka človeka, ki je ubijal / nacistični morilski stroj b) ekspr. morilska bolezen morílsko prisl.: ekspr. skoraj morilsko resen ♪
8351.      moríšče  -a s (í) prostor, kjer se opravljajo smrtne kazni: peljati koga na morišče / ljudi smo izgubljali v bojih, taboriščih, zaporih in na fašističnih moriščih // ekspr. prostor, kjer je bilo veliko padlih, ubitih: tu je bilo eno največjih morišč zadnje vojne ♪
8352.      moríti  -ím nedov. (ȋ í) 1. povzročati smrt a) ljudi: začeli so se sovražiti, preganjati in moriti; napadal je potnike, jih ropal in moril; moriti z orožjem, s stiskanjem grla / potresi, lakota, povodnji morijo ljudi; kuga mori ljudi po deželi / okupator je moril nedolžno prebivalstvo; moriti v vojni ubijati / tako zna moriti samo človek b) živali: če si lovec, še ni treba, da bi moril / kuga je morila kokoši; čebele se morijo se koljejo // ekspr. uničevati, škodovati čemu: mraz, slana mori rože; plevel mori žito / s praznim besedovanjem sem celo popoldne moril čas nisem nič koristnega delal 2. slabš. s svojim govorjenjem, zahtevami povzročati občutek neugodja, nejevolje: odšel je v gostilno, da ga doma ne bi morila žena; moril nas je s svojimi vprašanji / žarg., šol. profesor me je celo uro moril spraševal / morilo jo je njegovo brezglavo navdušenje / ta pa zna moriti 3. ekspr. povzročati občutek neugodja, nejevolje sploh: povej, kaj te mori; te reči so me morile; cele mesece ga že mori to vprašanje / hude sanje so jo morile / z oslabljenim pomenom: moril jo je obupen dolgčas zelo ji je bilo dolgčas; volka mori huda lakota zelo je lačen 4. nar. zahodno gasiti: moriti plamen, žerjavico / moriti apno moré zastar.: more in požigaje je tolpa vihrala čez deželo morèč -éča -e: sovražnik, moreč po naših pokrajinah; moreč človek; bunker je postal pretesen, moreč; moreče misli, skrbi; prisl.: njen jok je moreče vplival nanj morjèn -êna -o: živeli so tam preganjani in morjeni od številnih sovražnikov ♪
8353.      mórje  -a stil. morjé -á s (ọ̑; ẹ̑) 1. slana voda, ki napolnjuje vdolbine med celinami: odpluti na morje; reka se izliva v morje; vreči kaj v morje; vojskovati se tudi na morju; jadrati po morju; globoko, plitvo morje; potopljen na dno morja; gladina, globina morja; vihar na morju; prevoz po morju; življenje v morju; globok, velik kot morje / veter z morja / tisoč metrov pod morjem pod morsko gladino / ekspr.: včeraj so potisnili v morje novo ladjo splavili; potovati po suhem in po morju // tudi mn. del te vode, navadno v večjih zalivih ali ob obrežju: morje je bilo sivo; morje se leskeče; morje narašča, pljuska ob obalo, valovi; pozna vsa morja; mirno, modro, razburkano, valovito, viharno morje; vinogradi ob morju / južna morja / odšli so spet k morju / Baltiško, Črno, Jadransko, Sredozemsko morje // ta voda kot prometna pot: morje je postalo odprto / država nima izhoda na morje / pesn. Morja široka cesta peljala me je v mesta (F. Prešeren) 2. morje z obalo kot prostor za oddih: iti, odpotovati na morje; bili smo na morju; izlet na morje; vikend na morju / prihajamo z morja // pog. letovanje ob morju: sit sem morja; dva tedna morja imam zadosti 3. pog. morska voda: morje razjeda železo; napil se je morja / slano morje 4. ekspr., s prilastkom velika količina, množina: morje cvetov; tam za morjem hiš; govori morju ljudi / morje zastav je krasilo ulice / porabiti morje črnila; preliti morje solz zelo veliko / stal je v morju sončne svetlobe / morje bridkosti, trpljenja, veselja; potapljati se v morju greha // kar se pojavlja v veliki količini, množini: ajdovo morje; megleno morje; iz nepreglednega morja so kipela slemena hribovja; okrog in okrog je snežno morje; žitno morje valovi / vsemirsko morje 5. ekspr., v prislovni rabi, z rodilnikom izraža veliko količino: morje jih je; morje besed; prišlo je morje ljudi; izdelanih je bilo morje osnutkov / ne vidi nobene poti v morju možnosti ● ekspr. ribiča je vzelo morje utonil je v morju; pog. iti čez morje oditi v čezmorsko deželo, navadno kot izseljenec na delo; ekspr. vodo v morje nositi delati kaj odvečnega, nesmiselnega; ekspr. v morje vreči proč vreči; ekspr. v morju je našel svoj grob utonil je v morju; ekspr. utoniti v nemškem, tujem morju postati sestavni del nemškega, tujega naroda in prenehati se šteti za pripadnika svojega naroda; publ. prosto ali svobodno morje z istimi pravicami dostopno vsem državam; ekspr. široko morje ki je stran od obale, zalivov in otokov; ekspr. kraljica morja Benetke; pomoč je zalegla toliko kot kaplja v morje nič; zelo malo; preg. hvali morje, a drži se brega ne izpostavljaj se brez potrebe nevarnostim ◊ geogr. obrežno ali litoralno morje stransko morje, ki se vleče vzdolž obrežja celine in ki ga proti odprtemu morju omejujejo otoki ali polotoki; odprto morje ki je stran od obale, zalivov in otokov; sredozemsko morje ki je zajedeno globoko v celino in povezano z oceanom z ozkimi prelivi; stransko morje ki se z odprtega morja zajeda v celino; kipenje morja udarjanje valov ob morsko obalo; geol. brakično morje v katerem se mešata morska in sladka voda; jur. notranje morje zelo velik morski zaliv, ki je pod oblastjo države, kateri pripada obala; obalno morje del morja, ki je pod izključno oblastjo države, kateri pripada obala; odprto morje ki je z istimi pravicami dostopno vsem državam; teritorialno morje zunanji del obalnega morja; navt. mrtvo morje ♪
8354.      mornár  -ja m (á) 1. kdor je zaposlen na ladji: postati mornar ♦ navt. najnižji čin v trgovski mornarici ali nosilec tega čina // vojak v mornarici: pešaki in mornarji 2. nav. ekspr. kdor pluje po morju, zlasti v raziskovalne namene: mornarji so na potovanjih videli marsikaj; slavni mornarji ♪
8355.      mornárica  -e ž (ȃ) 1. navadno v zvezi trgovska mornarica dejavnost, ki je v zvezi s plovbo in ladjami: dohodki, razvoj trgovske mornarice 2. voj., navadno v zvezi vojna mornarica del armade, določen za vojaške dejavnosti na morju in obrežju: enota sovjetske vojne mornarice; kopenska vojska, letalstvo in mornarica 3. ladjevje za te dejavnosti: po vojni je bilo treba obnoviti mornarico; mesto je imelo že v srednjem veku močno mornarico ◊ navt. poročnik trgovske mornarice čin v trgovski mornarici, za stopnjo višji od krmarja, ali nosilec tega čina ♪
8356.      môrski ¹ -a -o prid. (ó) nanašajoč se na morje: morski breg, zaliv; morska obala; morsko dno / morski valovi; morska voda / morski plankton; morske rastline, ribe; ekspr. morska pošast / morski promet, ribolov / morska ladja; morsko letovišče / morski veter / morska sol / morski ježek majhna morska žival z bodicami, podobna kepi ● ekspr. morski volk morski pes, ki je človeku nevaren; ekspr. morska deklica ženski podobno bajeslovno bitje, ki je od pasu navzdol riba ◊ aer., navt. morska milja dolžinska mera, 1.852 m; bot. dvolistna morska čebulica; morska gorjuša enoletna obmorska rastlina z mesnatimi listi in vijoličastimi ali rožnatimi cveti, Cakile maritima; morska solata zelena alga listaste oblike, Ulva lactuca; morske trave morske rastline s črtalastimi listi, Zostera; geogr. morski preliv ali morska vrata ozek vodni pas, ki veže dve obsežnejši morski kotlini; morski rokav ozek, podolgovat morski zaliv ali preliv; morski tok premikanje površinske morske vode v določeni smeri; morska gladina; geol. morska usedlina v morju odložena kamnina; jur. zunanji morski pas del odprtega morja, ki je tik obalnega morja in na katerem imajo obalne države posebne pravice; morski razbojnik, ropar kdor izvršuje nasilje na odprtem morju v svojo korist; notranje morske vode del obalnega morja v pristaniščih, ozkih zalivih ter med obalo in sklenjenimi bližnjimi otočji; med. morska bolezen; meteor. morski dim; morski veter veter, ki piha z morja na kopno; zool. morski golob; morski konjiček majhna riba s cevastim gobcem in konju podobno glavo, Hippocampus; morski lev velik morski sesalec, podoben tjulnju, Otaria flavescens; morski list; morski medved sesalec z gostim kožuhom in nogami, ki so spremenjene v plavuti, Arctocephalus; morski pajek največja jadranska rakovica, Maja squinado; morski psi velike morske ribe hrustančnice z vretenčasto obliko telesa, Selachoidei; morski petelin na morskem dnu živeča riba z velikimi prsnimi plavutmi in veliko koščeno glavo, Dactylopterus volitans; morski prašiček majhen glodavec, ki se goji kot poskusna žival, Cavia porcellus; morske kače ob obalah tropskih morij živeče strupene kače s telesom, sploščenim proti repu, Hydrophiidae; morske krave; morska lastovica; morske lilije na morskem dnu pritrjeni iglokožci čašastega telesa, Crinoidea; morska lisica; morska mačka do enega metra dolga morska riba z ogrodjem iz hrustanca in pegami, Scyliorhinus; morska mačka dolgorepa opica, ki živi v Afriki; zamorska mačka; morske vetrnice na morskem dnu živeče živali, ki imajo lovke, pokrite z ožigalkami, Actiniaria; morska vidra; morske zvezde na morskem dnu živeči iglokožci s petimi ploščatimi, širokimi kraki, Asteroidea; morsko grozdje; morsko uho polž, ki je brez zavojev, ima obliko latvice in živi v morju, prilepljen na skalnato podlago, Haliotis tuberculata môrsko prisl.: morsko modra barva; morsko modra ovratnica ♪
8357.      móst  -ú in -a m, daj., mest. ed. môstu in móstu; mn. mostóvi stil. mósti (ọ̑) 1. objekt, po katerem vodi pot čez globinske ovire: čez reko, nad potokom je most; pod tako težo bi se most podrl; graditi most z modernimi pripomočki; minirati most; voda je podrla most; iti, peljati se čez most; trden, velik most / cestni, železniški most; dravski, savski most; dvižni most; kamniti, leseni, železobetonski most; zasilni most; most za pešce // teh. temu objektu podobna naprava za pretok vode, nafte: za dovod tlačne cevi k centrali bo treba napraviti tudi most // knjiž. kar je podobno temu objektu: Kikladi in Sporadi so naraven otočni most med Evropo in Azijo 2. ekspr. kar povzroča sodelovanje med različnima stranema: graditi most do bližnjega; najti most med narodoma; zgraditi most med življenjem in znanostjo; duhovni most med njimi in nami / gospodarski most med vzhodom in zahodom / most pomoči ● ekspr. podreti vse mostove med seboj, za seboj onemogočiti si zbližanje, vrnitev; publ. po zračnem mostu prepeljati potnike prepeljati jih z letali in helikopterji; ekspr. oslovski most prikaz ali pripomoček za ljudi, ki si pri učenju kaj težko zapomnijo ali težko razumejo; žarg., šol. oslovski most Pitagorov izrek; star. tehtnica na most mostna tehtnica; preg. mladost je norost, čez jarek skače, kjer je most ◊ adm. knjigovodski most črta, s katero se izpolni nepopisani prostor pri zaključevanju poslovnih knjig; alp. ledeniški most plast snega ali ledu, ki sega čez ledeniško razpoko; avt. zadnji most del avtomobila, ki nosi gnani zadnji kolesi in ima v okviru vgrajen diferencial; etn. most naprava za dovoz na skedenj; (trden) most otroška igra, pri kateri prehaja vrsta pod dvignjenimi sklenjenimi rokami enega ali več parov sodelujočih; geogr. naravni most ob podoru preostali strop nad votlino; grad. ločni most katerega glavni nosilni element je lok; viseči most; nosilnost mostu; razpetina mostu razdalja med opornikoma; kor. most vzvratni upogib telesa, pri katerem so prsti rok oprti na tla; med. most spoj, s katerim je umetni zob pritrjen na sosednja zdrava zoba; mostiček; navt. most vodoravna naprava za prehod ljudi in prenos tovora med obalo in ladjo; poveljniški most; obrt. most del očal, ki povezuje okularja; šport. most (odskočna) miza; voj. pontonski most most, ki sloni na pontonih ♪
8358.      mostìč  -íča m (ȉ í) 1. manjšalnica od most: čez potok je zgrajen mostič; voda je odnesla mnogo brvi in mostičev; kamnit, lesen mostič 2. naprava za prehod ljudi in prenos tovora med obalo in ladjo: dvigniti, spustiti mostič; ladjo so zasidrali in položili mostič / dvižni mostič ◊ agr. naprava s položnim voziščem, po katerem pride vozilo v višji položaj, zlasti zaradi razkladanja; obrt. vez med dvema sosednjima oblikama pri šivani čipki; obzankane niti, ki v konici razporka oblačila, perila preprečujejo trganje ♪
8359.      mostíšče  -a s (í) 1. arheol. prazgodovinska naselbina ob bregu, zgrajena na kolih, zabitih v dno: ostanki mostišča 2. voj. prostor ob obali ali bregu, zlasti za zaščito izkrcavanja, navadno izpostavljen nasprotnikovemu obstreljevanju: napraviti, postaviti mostišče / v naših rokah je ostalo le malo mostišče ob predoru 3. publ. ozemlje, po katerem potekajo povezave med ločenima prostoroma: dežela bo postala gospodarsko in politično mostišče za prodiranje v srednjo Evropo ♪
8360.      mostníca  -e ž (í) ploh ali bruno v vozišču lesenega mostu: peljati se čez ropotajoče mostnice; majave, trhle mostnice ♪
8361.      mostobrán  -a m (ȃ) voj. prostor ob obali ali bregu, zlasti za zaščito izkrcavanja, navadno izpostavljen nasprotnikovemu obstreljevanju; mostišče: postaviti trden mostobran ♪
8362.      móstovž  -a m (ọ̑) star. hodnik ali hodniku podoben prostor v velikih stavbah, ki je na eni strani odprt ali zastekljen; galerija: šla sta po mostovžu od celice do celice; dolg, širok mostovž ♦ arhit. pokrit prehod v nadstropju, ki povezuje dvoje poslopij; balkonu podoben prostor, odprt ali zastekljen, ki z zunanje strani povezuje prostore v stavbi ♪
8363.      moškáten  -tna -o prid. (ȃ) redko muškaten: moškatni vonj ◊ zool. moškatni bik ali moškatno govedo govedu podobna žival z dolgo dlako, ki živi v tundri, Ovibos moschatus; moškatna hobotnica hobotnica z eno vrsto priseskov na lovkah in vonjem po mošusu, Eledone moschata ♪
8364.      môški  -ega m (ó) človek moškega spola, navadno dorasel: neki moški se je ozrl za njo; bradat, lep, mlad moški; moški zagorelih lic; glas, koraki moškega; moški in ženska / deblo lipe bi komaj obsegla dva moška / frizer, stranišče za moške ∙ evfem. ona še ne ve, zakaj so moški na svetu nima še ljubezenskih, spolnih izkušenj; ekspr. moški so jo kar požirali z očmi je spolno zelo privlačna; evfem. očita ji, da ima druge moške da ima spolni odnos, spolne odnose z drugimi moškimi; pog., ekspr. nora je na moške ima veliko slo po moških // ekspr., navadno v povedni rabi tak človek kot nosilec odločnosti, poguma: ali smo moški ali nismo; kakšen moški pa si, če si tega ne upaš ♪

   8.215 8.240 8.265 8.290 8.315 8.340 8.365 8.390 8.415 8.440