Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ali (8.326-8.350)


  1.      monopólen  -lna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na monopol: monopolne razmere / monopolni trg; monopolne cene / imeti, krepiti monopolni položaj / monopolni ponudnik ◊ ekon. monopolni dobiček dobiček, ki nastane zaradi omejene ponudbe na trgu; monopolna organizacija, zveza v kapitalistični ekonomiki združenje podjetij, ki ima namen odpraviti medsebojno konkurenco; polit. monopolni kapitalizem razvojna stopnja kapitalizma z združevanjem individualnega kapitala v monopole ♪
  2.      monopolíst  -a m (ȋ) kdor ima monopol: monopolist pri prodaji / ameriški monopolist / ekspr. monopolisti proletarskega internacionalizma ♪
  3.      monopolístičen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na monopoliste ali monopolizem: monopolistični kapital / monopolistične banke, družbe / monopolistični tisk / monopolistično obnašanje monopolístično prisl.: monopolistično usmerjati cene ♪
  4.      monotón  -a -o prid. (ọ̑) ki poteka, se ponavlja brez sprememb, enoličen: monotono branje, govorjenje; petje se mu je zdelo monotono / monotono delo, življenje / monotona barva / monoton program prireditve / monotoni hoteli ♦ mat. monotona funkcija funkcija, ki nikjer ne narašča ali pada monotóno prisl.: monotono govoriti, peti; ura monotono tiktaka ♪
  5.      monsignór  -a tudi -ja tudi monsinjór -ja tudi -a [-sinjor] m (ọ̑) rel. naslov za zaslužnega duhovnika: monsignor Zupan / kot nagovor monsignor, ali bi lahko govoril z vami / ekspr. tu in tam je videl kakega monsignora duhovnika ♪
  6.      mónstrum  -a tudi -ra m (ọ̑) knjiž. pošast, spaka: monstrum v portalu / ta stavba je pravi monstrum je nenavadno visoka, velika ♦ med. organizem s prirojeno spačenostjo vsega telesa ali posameznih organov; spaček ♪
  7.      montagnárd  -a in montanjár -ja in montanjárd -a [prva oblika montanjar -a in -ja] m (ȃ) zgod., v francoski revoluciji pripadnik nižje buržoazije v Nacionalnem konventu ali pristaš njene politike: politika montagnardov ♪
  8.      montažêr  -ja m (ȇ) 1. film. kdor načrtno povezuje posnetke v film: dober montažer; delo montažerja je veliko prispevalo h kvaliteti filma; režiser, snemalec in montažer 2. redko monter: montažer na gradbišču ◊ tisk. kdor lepi filme na prozorno folijo za bakrotisk in ofsetni tisk ♪
  9.      montírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. pritrjevati, dajati stroj, sestavni del dokončno na določeno mesto; nameščati, postavljati: montirati kliše, pralni stroj; montiral je nov plašč na kolo; montirati luč na strop / montirati elektriko inštalirati 2. delati napravo iz prej pripravljenih delov, sestavljati: v tovarni so začeli montirati prve serije avtomobilov / montirati stanovanjski blok / montirati sliko; pren., ekspr. spretno je znal montirati dialog 3. film. načrtno povezovati, urejevati posnetke v film: montirati prizore iz filma montíran -a -o: stroj, ki je bil montiran pred kratkim; njegova osebnost je v romanu montirana iz dveh polov ♪
  10.      móp  -a m (ọ̑) obrt. omelo, ki ima namesto ščetin dolge bombažne ali sintetične rese: pobrisati tla z mopom ♪
  11.      móps  -a m (ọ̑) majhen športni ali hišni pes s potlačenim gobcem in tesno ob hrbtu zavitim repom: rejen mops; dama z mopsom ♪
  12.      móra 1 -e ž (ọ̑) italijanska igra s prsti, pri kateri dobi igro tisti izmed dveh igralcev, ki ugane seštevek pokazanih prstov: začela sta igrati moro ♪
  13.      môra  -e ž (ó) 1. po ljudskem verovanju bitje, ki ponoči v spanju duši človeka in škoduje živalim: mora ga je davila; mora mu je sedla na prsi; mora tlači koga; odganjati moro; dogodek je nanje legel kot mora / otroka hodi tlačit mora // narisano, vrezano znamenje, ki naj odganja to bitje: narediti moro na zibelko, svinjak 2. nav. ekspr. stanje, zlasti v spanju, ko ima človek tesnoben občutek: končala se je nočna mora; spet me je objela mora; ječal je kot pod težko moro / hromeči občutek sanjske more 3. ekspr., navadno s prilastkom kar povzroča pri človeku, ljudeh dalj časa žalost, skrbi: mora misli mi je legla na dušo; težka mora je nad njim; rešil jo je najhujše more v življenju / na vsem je ležala mora naveličanosti / življenje z njo je prava mora / težka mora se mu je odvalila s prsi nima več težave, skrbi, nadloge 4. slabš. dolgočasen, vsiljiv, zoprn človek: ta mora je vse pokvaril; mora si / ta človek je prava mora ♪
  14.      morála  -e ž (ȃ) 1. kar vrednoti, usmerja medsebojne odnose ljudi kot posledica pojmovanja dobrega in slabega: odvisnost morale od družbenih razmer / pravo, morala in religija // s prilastkom kar vrednoti, usmerja medsebojne odnose ljudi glede na a) kak nazor, nosilca: komunistična, krščanska morala; s stališča meščanske, patriarhalne morale bi bilo tako ravnanje vsega obsojanja vredno / vzgajati v duhu socialistične morale / pregrešiti se zoper družbeno, javno moralo b) kako področje delovanja, življenja: kršiti poslovno moralo; športna morala / načela novinarske morale etike; politična morala 2. priznavanje, izpolnjevanje tega, kar vrednoti, usmerja medsebojne odnose ljudi glede na kaj: moralo teh ljudi občudujem; skrbeti za moralo; s tem dejanjem je dokazal visoko moralo / slabš. odpraviti je treba dvojno moralo / predsednik je opozoril na pomanjkanje poslovne, socialistične morale 3. knjiž., redko, z rodilnikom načelo, stališče: zagovarjati moralo koristi, žrtvovanja / morala denarja mu je bila tuja 4. publ., navadno s prilastkom psihična pripravljenost, zavzetost koga za izvršitev določenega dejanja, dosego določenega cilja: njihova morala se je dvignila, je padla; morala moštva, vojakov je nizka, trdna / okupatorjeva bojna morala se vse bolj razkraja 5. lit., navadno z rodilnikom kar izraža, kaže vsebina, konec kakega (umetniškega) dela, da je pri ravnanju, vedenju, mišljenju dobro, koristno upoštevati: morala basni, igre je očitna; morala te zgodbe je: bodi pošten in pogumen ● publ. bolna morala pomanjkanje moralne razsodnosti ♪
  15.      morálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na moralo: a) z moralnega stališča je to nedopustno / tovarištvo, vztrajnost in druge moralne lastnosti; estetske in moralne vrednote / moralno dejanje, ravnanje; tega ne bi smel storiti, to vendar ni moralno b) moralni propad, razkroj; moralna kritika družbe; držati se moralnih načel, zakonov; to ni le ekonomsko, ampak tudi moralno vprašanje / ima izostren moralni čut / moralna vzgoja otrok / slabš. deliti moralne nauke; moralna tendenca romana je preveč poudarjena / ekspr. moralni izprijenec; moralna čistost / slabš. moralno zgražanje moralistično / moralen človek tega ne bi naredil; on je zelo moralen / moralno-politična karakteristika / moralni kodeks novinarjev, zdravnikov etični kodeks c) to je moralni nauk basni, zgodbe 2. nanašajoč se na človekovo duševnost, čustva: moralna in materialna podpora; moralno zadoščenje / čutiti moralni pritisk / povzročiti veliko moralno škodo / pravna in moralna dolžnost, pravica / ekspr. dobiti moralno klofuto, lekcijo / moralni zmagovalec ● pog. imeti moralnega mačka občutek sramu, krivde zaradi dejanja, vedenja, ki ni v skladu s častjo, obljubo ◊ rel. moralna teologija teološki nauk, ki obravnava pravila človeškega hotenja in ravnanja glede na dobro in zlo morálno prisl.: to ga je moralno dvignilo; on vrednoti odnose, stvari predvsem moralno; biti moralno odgovoren; prim. moralnopolitičen ♪
  16.      morálka  -e ž (ȃ) 1. publ. nauk o morali: želja je v moralki istovetna z dejanjem / obravnavati problem v luči humanistične, katoliške moralke; slabš. katekizemska moralka / pisatelj je v romanu izpovedal svojo moralko moralo 2. žarg., šol. družbeno-moralna vzgoja: drugo uro imamo moralko ◊ rel. predava moralko na teološki fakulteti moralno teologijo; šol. posvetna moralka nekdaj učni predmet v nižjih šolah o primernem, zaželenem vedenju, odnosih v družbi ♪
  17.      morálnopolítičen  -čna -o prid. (ȃ-í) nanašajoč se na politično moralo: moralnopolitične vrednote / moralnopolitična enotnost nazorov; moralnopolitična kvalifikacija človeka; prim. moralen ♪
  18.      morálnost  -i ž (ȃ) lastnost, značilnost moralnega: moralnost se kaže v poštenosti, tovarištvu; s tem dejanjem je resnično dokazal svojo moralnost / človek dvomljive moralnosti / socialistična moralnost / dvomil je o moralnosti takega dejanja, ravnanja ♪
  19.      mórati  -am nedov. (ọ̑) 1. z nedoločnikom izraža nujnost, nujno posledico, da osebek uresniči dejanje a) zaradi določenih okoliščin: na starost je moral beračiti; morali so delati, če so hoteli živeti; krivec se mora zagovarjati pred sodiščem / delavec mora dobiti izdatno hrano b) zaradi lastne potrebe, dolžnosti: tega človeka moram še danes najti; moram jih videti / skrbeti mora za tri otroke / nav. ekspr.: moram priznati, da ste zelo pridni; ta časopis redno berem in moram reči, da mi je všeč c) ker kdo tako zahteva: ob štirih moraš biti tukaj; danes moram odpotovati / silil jo je, da mora redno obiskovati razstave / oče se razjezi in reče: Moraš // elipt., s prislovnim določilom izraža nujnost, nujno posledico, da osebek uresniči dejanje, kot ga nakazuje določilo: moral je (iti) od doma; v Zidanem mostu mora z vlaka; moral je v bolnico / čimprej moraš stran / ta resnica mora na dan 2. z nedoločnikom izraža nujnost, potrebnost, da osebek a) ima določeno lastnost, značilnost: zavora mora biti dobra; blago bi moralo biti drugačno; človek mora biti pošten / ti možje bi morali biti naš ponos b) je v določenem stanju: za tako dejanje nas mora biti več; moral bi biti srečen po tolikem času / moramo si biti na jasnem, kaj hočemo c) ima določeno obveznost: morate paziti na svoje zdravje; v podjetjih morajo imeti za to posebno službo / za to delo moram imeti poseben les potrebujem 3. nav. ekspr., z nedoločnikom izraža verjetnost, da osebek a) ima določeno lastnost: ta človek mora biti zelo dober; to mora biti velik lump, tepec; morata si biti velika prijatelja / ta s predpasnikom mora biti kuharica / to mora biti pomota b) je v določenem stanju: profesor mora biti bolan; pijan mora biti, ker se tako smeje; kako srečen mora biti ta človek / rano ima, pasti je moral verjetno je padel / mora imeti okoli petdeset let // s prislovnim določilom izraža verjetnost, da je osebek na mestu, kot ga nakazuje določilo: žena mora biti na njivi; keltske utrdbe so morale stati na tem hribu; tu so nekoč morala stati mestna vrata 4. ekspr., z nedoločnikom izraža podkrepitev trditve: povsod mora biti zadnji; pa ravno sedaj si moral priti / komu se mora plačati članarina 5. star. siliti, prisiljevati: birič ga je moral na tlako / mraz jih je moral, da so hitro delali ● ekspr. zato bi ga morali zato bi moral biti tepen, kaznovan; ekspr. moraš h knjigi moraš se začeti učiti, začeti študirati; ekspr. naj se zgodi, kar se mora izraža vdanost, sprijaznjenje s čim; ekspr. še to ga je moralo doleteti poleg drugih težav je doživel še to; ekspr. njegova mora veljati ne dovoli, da bi obveljalo drugo mnenje; kdor noče zlepa, mora zgrda na vsak način mora narediti; hočeš, nočeš, moraš izraža podkrepitev nujnosti ♪
  20.      moratórij  -a m (ọ́) fin., jur. pogodbeno odložen ali oblastveno odrejen odlog plačil zapadlih obveznosti: razglašen, uveden je bil moratorij vseh plačil; moratorij v plačevanju reparacij / transferni moratorij odlog plačil zapadlih obveznosti v tujino // publ. začasna opustitev česa: predvolilni moratorij večjih političnih akcij; moratorij za jedrske poskuse ♪
  21.      morbíden  -dna -o prid. (ȋ) knjiž. bolehen, slaboten: morbidni ljudje / morbidna plast družbe // pretirano občutljiv: opis morbidnih junakov v romanu / morbidna mentaliteta ♪
  22.      mordà  tudi mórda prisl. (ȁ; ọ̑) 1. izraža ne popolno prepričanost o čem: rad bi vedel, če me morda še pozna; zvečer se morda vidiva; morda se vendar vrneš domov / draži jo ne morda iz hudobije, ampak iz prešernosti / ekspr. morda bo kaj iz tega, morda nič // izraža približnost povedanega: dosti ni popil, tri kozarce morda 2. v zvezi z bi izraža obzirno željo, zapoved: morda bi se pomaknili nekoliko naprej; morda bi še enkrat začeli 3. v vprašalnih stavkih izraža vljudnostno obzirnost vprašanja, prošnje: bi morda še kaj popili; ali bi morda kaj prispevali; ali morda še kaj želite 4. v medmetni rabi izraža zadržano pritrjevanje: mislimo, da je vse povedal. Morda 5. ekspr., v retoričnem vprašanju poudarja nasprotno trditev: kdo me bo strahoval, morda ti, ki te nič ni ♪
  23.      morebíti  prisl. (ȋ) raba peša morda, mogoče: črta je morebiti nekoliko prenizko; morebiti bomo le zmagali / povedala je vse, morebiti še več, kakor je treba ♪
  24.      morílec  -lca [u̯c] m (ȋ) 1. kdor umori človeka: priznal je, da je morilec; postal je morilec; odkriti, ujeti morilca / publ. množični morilec kdor ubije ali da ubiti veliko ljudi / ekspr. fašistični morilci ♦ jur. množični morilec ki ubija zaradi koristoljubja, spolne naslade, maščevanja 2. slabš. kdor s svojim govorjenjem, zahtevami povzroča občutek neugodja, nejevolje: tega morilca se ne morem otresti ♪
  25.      morílski  -a -o [u̯s tudi ls] prid. (ȋ) nanašajoč se na morilce: a) vodja morilske tolpe / kot psovka fej, svinja morilska / morilski nagon; morilska strast pri živali / morilske oči; ekspr. morilska roka roka človeka, ki je ubijal / nacistični morilski stroj b) ekspr. morilska bolezen morílsko prisl.: ekspr. skoraj morilsko resen ♪

   8.201 8.226 8.251 8.276 8.301 8.326 8.351 8.376 8.401 8.426  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA