Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ali (8.115-8.139)


  1.      míličar  -ja m (ȋ) pog. miličnik: miličarji so jih dolgo zasliševali ♪
  2.      milíčniški  tudi míličniški -a -o prid. (ȋ; ȋ) nanašajoč se na miličnike ali milico: miličniška uniforma / miličniški avto; miličniška šola ♪
  3.      milijonár  -ja m (á) nav. ekspr. kdor ima milijonsko premoženje: biti, postati milijonar / večkratni milijonar / postali so pravi milijonarji zelo bogati ♪
  4.      mílja  -e ž (ȋ) 1. angleška in ameriška dolžinska mera, približno 1.609 m: pot je dolga deset milj / angleška milja // nekdaj dolžinska mera, 7.586 m: in ta vás je tri milje od Ljubljane (F. Levstik) // pri starih Rimljanih dolžinska mera, približno 1.500 m: meriti v miljah / rimska milja 2. razdalja, dolga eno miljo: prevoziti deset milj // ekspr., v prislovni rabi izraža nedoločeno veliko razdaljo: prehoditi dolge milje; milje in milje daleč ni bilo nikogar ◊ aer., navt. morska ali navtična milja dolžinska mera, 1.852 m ♪
  5.      miljé  -ja m (ẹ̑) knjiž. stvarni in duhovni svet z določenimi značilnostmi, ki obdaja človeka; okolje: iztrgali so ga iz njegovega miljeja; mestni, vaški milje; vpliv miljeja na delo, učenje / pisatelj predvojni milje dobro pozna; milje drame, povesti / ustvariti domač milje duhovno ozračje ♪
  6.      mílnica  -e ž (ȋ) 1. raztopina mila v vodi: narediti milnico; oprati kaj v milnici, z milnico; gosta, razpenjena milnica; delati mehurčke iz milnice / pri britju se na debelo namaže z milnico 2. bot. rastlina z belimi, rožnatimi ali rožnato rdečimi cveti v socvetju, Saponaria: navadna, rdeča milnica ♪
  7.      mílo  -a s (í) sredstvo za umivanje, pranje, narejeno iz maščob in luga: umivati se s toplo vodo in milom; kos dišečega mila / pralno, toaletno milo; bučka s tekočim milom; milo za britje ♦ kem. kalijevo milo mehko milo, ki se pridobiva iz maščob s kalijevim hidroksidom; katransko milo z dodatkom katrana; natrijevo milo trdno, kosovno milo, ki se pridobiva iz maščob z natrijevim hidroksidom ♪
  8.      milodár  -a m (ȃ) star. dar, navadno denarni, za cerkvene potrebe ali dobrodelne namene: nabirati milodare / živeti od milodarov miloščine ♪
  9.      mílost  -i ž (ȋ) 1. nav. ekspr. dobrohoten, prizanesljiv odnos, zlasti visoke, vplivne osebe do podrejene: izkazovati, uživati milost; popolnoma je odvisen od šefove milosti / biti pri kom v milosti / star. Ferdinand, po milosti božji cesar Avstrije / kot vzklik milost božja, koliko jih je // kar je izraz tega odnosa: ne pričakuj posebnih milosti / star. carica ga je obsipala z milostmi z darovi, priznanji 2. nav. ekspr. usmiljenje, sočutje: pri teh ljudeh ne boš našel milosti / prosil je: milost, milost / sprejeli so jo iz milosti; živijo od njihove milosti dobrosrčnosti, darežljivosti 3. nekdaj naslov za fevdalnega gospoda: njegova milost je prišla na svojo graščino / kot nagovor vaša milost 4. rel. nadnaravni dar, ki je dan človeku za dosego zveličanja: prejeti milost; dana mu je bila posebna milost / prositi za milost spoznanja ● ekspr. našli so milost v njegovih očeh z njimi je ravnal blago, prizanesljivo; usmilil se jih je; ekspr. obsoditi koga brez milosti neusmiljeno, neprizanesljivo; ekspr. vdati se na milost in nemilost brez pogojev, pridržkov; ekspr. biti na milost in nemilost izročen komu postati, biti od koga popolnoma odvisen; vznes. pesnik po milosti božji velik, nadarjen ◊ bot. božja milost zdravilna rastlina, ki raste na vlažnih bregovih in močvirnih travnikih, Gratiola officinalis ♪
  10.      míloščinar  -ja m (ȋ) 1. nekdaj duhovnik na dvoru cerkvenega ali posvetnega dostojanstvenika, ki skrbi za bogoslužje in dajanje miloščine: bil je cesarjev miloščinar in spovednik; škofov miloščinar 2. knjiž. kdor daje, deli miloščino: bil je velik miloščinar ♪
  11.      milotóžen  -žna -o prid. (ọ́ ọ̄) zastar. mil, otožen: razlegala se je milotožna pesem / razvaline mu vzbujajo milotožne spomine na stare čase ♪
  12.      milovíden  -dna -o prid. (í ȋ) zastar. ljubek: milovidni metuljčki so obletavali cvetlice / z vrha je prav miloviden razgled ♪
  13.      mím  in mímos -a m (ȋ) gled. 1. umetniško podajanje zgodbe, čustev, razpoloženja samo z gibi telesa: obiskovati tečaj mima; strokovnjak za mim / mim je bil med vojno najbolj množična oblika gledališkega ustvarjanja 2. pri starih Grkih in Rimljanih kratka igra iz vsakdanjega življenja s šaljivo, včasih grobo vsebino, komiko: antični mimi ♪
  14.      mimikríja  -e ž (ȋ) biol. pojav, da je nezavarovana žival po obliki, barvi ali obnašanju podobna živali, ki ima nevaren obrambni organ: z mimikrijo se žuželka brani pred sovražniki / strokovnjak za mimikrijo; pren. to je samo mimikrija, prikrivanje v resnici netovariških odnosov; kulturna mimikrija ♪
  15.      mímo  in mimo predl. (ȋ) z rodilnikom 1. za izražanje premikanja v bližini koga ali česa in naprej: šel je mimo mene, ne da bi me pogledal; Sava teče mimo Zagreba / delo poteka mimo društva 2. star. kljub, proti: vojna se je začela mimo vseh prizadevanj za mir; sledi ji mimo svoje volje 3. star. za izražanje dodajanja, vključevanja; razen: ne zna drugega jezika mimo maternega; svet šteje mimo predsednika še deset članov / mimo drugega je treba vedeti tudi to 4. star., navadno s primernikom za izražanje primerjave glede neenakosti, različnosti; kakor: lepša je mimo vseh ● publ. ne moremo mirno mimo tega dejstva treba ga je upoštevati; govorita drug mimo drugega drug za drugega ne ve, kaj misli, hoče; pog. pri napredovanju so šli mimo njega ga niso upoštevali ◊ jur. privilegiji, pridobljeni mimo veljavnih predpisov ne da bi bili upoštevani ♪
  16.      mímoidóči  -ega m (ȋ-ọ́) kdor gre mimo: mimoidoči se niso dosti ozirali; vsak mimoidoči pogleda v izložbo; prim. iti, mimo ♪
  17.      mimóza  -e ž (ọ̑) 1. bot. tropska rastlina z drobnimi cveti in pernatimi listi, ki se ob vsakem dražljaju zaprejo, Mimosa pudica: grmički dišečih mimoz; občutljiva je kot mimoza 2. poljud. okrasno sredozemsko ali tropsko drevo s pernatimi listi in rumenimi cveti v glavicah, strok. srebrnasta akacija: nasad mimoz; šopek vijolic z vejicami mimoze ♪
  18.      minêr  -ja m (ȇ) delavec, ki razstreljuje skale, objekte: minerji pripravljajo traso za cesto; zaposlen je v rudniku kot miner / gradbeni miner; miner v kamnolomu // vojak, izurjen za polaganje in odstranjevanje min, eksploziva: minerji so minirali most ♪
  19.      minerál  -a m (ȃ) min. plinasta, tekoča ali trdna snov, nastala v naravi, rudnina: raziskovati minerale; nahajališča mineralov / naravni, umetni minerali ♪
  20.      minêrski  -a -o prid. (ȇ) nanašajoč se na minerje ali miniranje: minerski oddelek je bil vsako noč na progi / minerski tečaj / minersko kladivo, orodje ♪
  21.      minévati  -am nedov. (ẹ́) 1. časovno se odmikati: dnevi minevajo / čas je hitro mineval 2. izraža približevanje prenehanju obstajanja: dan je že mineval, ko so končali; že tretje leto mineva, odkar je odšel / nevihta mineva ponehava / ko sonce posije, rosa mineva 3. nav. 3. os., ekspr. izraža približevanje prenehanju telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: navdušenost, dobra volja ga mineva 4. nar. kvariti se, uničevati se: ostanki lesa so minevali na dežju 5. preh., knjiž. iti, hoditi mimo (in naprej): vojaki so molče minevali ljudi ● pot jim je hitro minevala zdelo se jim je, da traja malo časa; nar. zdaj rože že minevajo prenehavajo cveteti ♪
  22.      minimálen  -lna -o prid. (ȃ) najmanjši, najnižji, ki je še dovoljen, zadosten ali mogoč, ant. maksimalen: to je minimalni program društva; minimalna in maksimalna doza zdravila; ne odstopi od minimalnih zahtev // ekspr. zelo majhen, nizek: odkup sadja je zdaj minimalen; ne skrbite, stroški bodo minimalni / imeti minimalne možnosti za delo; minimalna prednost ◊ ekon. minimalni osebni dohodek najnižji osebni dohodek, ki se zagotavlja z družbenimi sredstvi vsakemu zaposlenemu; mat. minimalna vrednost funkcije; meteor. minimalni termometer termometer, ki kaže minimalno temperaturo, doseženo v določenem času minimálno prisl.: minimalno izkoriščen stroj ♪
  23.      mínimum  -a tudi -ima m (ȋ) 1. najmanjša količina, mera, ki je še dovoljena, zadostna ali mogoča, ant. maksimum: doseči, zahtevati minimum; dijak nima potrebnega minimuma znanja; pravilnik določa minimum in maksimum članov v odboru // ekspr. zelo majhna mera: zahtevati vsaj minimum discipline, reda / omejiti, skrčiti porabo do minimuma, na minimum 2. pog., v prislovni rabi najmanj, vsaj: po tej cesti moraš voziti minimum trideset kilometrov na uro ◊ biol. toplotni minimum najnižja temperatura, pri kateri organizem še živi; meteor. minimum področje, kjer je pogosto nizek zračni pritisk; soc. eksistenčni ali življenjski minimum za življenje nujno potrebna sredstva ♪
  24.      minírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. razstreljevati kaj z minami, eksplozivom: minirati skale, zidove; zdaj minirajo v predoru // polagati, nastavljati mine, eksploziv z namenom, da se kaj razruši, poškoduje: minirati most, progo / ladjo so minirali saboterji 2. publ. delati, povzročati, da kaj ne doseže svojega cilja, namena: minirati pogajanja, pogovore / take ideje minirajo državno ureditev miníran -a -o: vas je bila minirana in požgana ♪
  25.      ministeriál  -a m (ȃ) zgod., v fevdalizmu pripadnik višjega sloja nižjega plemstva, ki opravlja vojaško ali upravno službo pri višjem plemiču: zemljiško gospostvo je upravljal ministerial; ministeriali goriških škofov ♪

   7.990 8.015 8.040 8.065 8.090 8.115 8.140 8.165 8.190 8.215  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA