Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ali (6.376-6.400)


  1.      kmetováti  -újem in kmétovati -ujem nedov. (á ȗ; ẹ́) imeti zemljo in jo obdelovati ter se s tem preživljati: starši so kmetovali, sin pa je študiral / star. te njive ne bom več kmetoval obdeloval ♪
  2.      knéz  -a m (ẹ̑) 1. v nekaterih deželah plemič, za stopnjo višji od grofa: zbrali so se baroni, grofi in knezi // vladar kneževine: voliti kneza / postal je knez 2. rel., v zvezi cerkveni knez, nekdaj visok cerkveni dostojanstvenik: sprejema so se udeležili tudi cerkveni knezi ◊ zgod. deželni knez v fevdalizmu vladar v posamezni deželi; volilni knez v rimsko-nemškem cesarstvu vsak od sedmih fevdalcev, ki je imel pravico voliti novega vladarja; zool. knez pisana morska riba z dolgo hrbtno plavutjo, Coris julis ♪
  3.      knjíga  -e ž (í) 1. večje število trdno sešitih tiskanih listov: knjiga ima tristo strani; odpreti, zapreti knjigo; listati po knjigi; debela, drobna, tanka knjiga; velik format knjige; hrbet, platnice knjige; obsežna zbirka knjig / broširana, kartonirana, v usnje vezana knjiga; žepna knjiga manjša, cenena broširana knjiga / omara za knjige // delo, stvaritev v taki obliki: brati, napisati zanimivo knjigo; dobra knjiga; leposlovna, strokovna, znanstvena knjiga; poučna, zabavna knjiga; knjiga nabožne vsebine; knjiga o umetnosti / knjiga obravnava aktualne politične dogodke / podaril mu je knjigo pravljic / kuharska knjiga z navodili za kuhanje, serviranje jedi; šolske knjige učbeniki; pren., knjiž. učiti se iz knjige narave, življenja 2. navadno s prilastkom kot knjiga trdno sešiti listi za uradne zapise: ta knjiga je že popisana / voditi knjige / blagajniška knjiga knjiga ali kartoteka, v katero se vpisujejo vplačila in izplačila; blagovna knjiga v katero se vpisuje sprejemanje in izdajanje blaga; dolgovna knjiga dolžnikov; dopisna knjiga zvezek, knjiga za interna obvestila, sporočila; inventarna knjiga s seznamom inventariziranih predmetov; matična knjiga // tako sešiti listi za zapisovanje, vpisovanje: vpisati se v knjigo / pritožna knjiga; spominska knjiga; žalna knjiga v kateri se s podpisom izrazi sožalje ob smrti najvišjih državnikov tujih držav 3. večja enota obsežnejšega literarnega besedila: tretje poglavje druge knjige / roman v treh knjigah ● ekspr. te knjige so vogelni kamen v naši kulturi so zelo pomembne; pog. knjiga gre v denar proda se dosti izvodov knjige; knjiž. knjiga je zagledala beli dan je izšla; dijak sploh ni odprl knjige se ni učil, bral; ekspr. požirati knjige hitro, površno brati; veliko brati; ekspr. zmeraj bulji v knjige veliko bere, študira; pog., ekspr. kar naprej čepi pri knjigah bere, študira; on ji je neprebrana knjiga ne pozna njegovih lastnosti; knjiž. ta človek je odprta knjiga očitno kaže svoja čustva, namene; ekspr. to je knjiga vseh knjig zelo dobra ◊ adm. dostavna knjiga v kateri naslovnik s podpisom potrdi prejem pošiljke; film. snemalna knjiga dramsko besedilo, opremljeno z umetniškimi in tehničnimi napotki za snemanje na filmski, magnetoskopski trak; fin. glavna knjiga knjiga ali kartoteka, sestavljena iz sintetičnih kontov; temeljna poslovna knjiga za kronološko evidenco poslovnih dogodkov; jur. zemljiška knjiga s podatki o pravnih razmerjih zemljišča; navt. mednarodna signalna knjiga s šiframi za sporazumevanje z ladjami in pristanišči vseh narodov, držav; mednarodni signalni kodeks; polit. bela knjiga zbirka mednarodnih diplomatskih dokumentov, ki jih kaka država objavi o državi, s katero je v sporu ♪
  4.      knjigotŕški  -a -o prid. (ȓ) nanašajoč se na knjigotržce ali knjigotrštvo: knjigotrška cena / razširiti knjigotrško mrežo / knjigotrški poklic ♪
  5.      knjigovéški  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na knjigoveze ali knjigoveštvo: knjigoveška delavnica / knjigoveški nož, stroj; knjigoveško lepilo ♪
  6.      knjížnica  -e ž (ȋ) 1. ustanova, ki sistematično zbira, hrani in izposoja knjige: knjižnica ima nekaj zelo dragocenih rokopisov; knjižnica vpisuje nove člane; izposoditi si knjigo v knjižnici / ljudska, pionirska, študijska, znanstvena knjižnica / Narodna in univerzitetna knjižnica // sistematično urejena zbirka knjig: dopolnjevati knjižnico z novimi knjigami; ima bogato knjižnico; zasebna knjižnica // prostor ali stavba, kjer so urejene in shranjene knjige: študira v knjižnici; čaka ga pred knjižnico 2. s prilastkom zbirka knjig iste izdaje in podobne vsebine: ima vse knjige knjižnice Sinjega galeba; urednik Zabavne knjižnice ♪
  7.      knjížničarski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na knjižničarje ali knjižničarstvo: prirediti knjižničarski tečaj; delavci knjižničarske stroke / knjižničarski manipulant ♪
  8.      knójevec  -vca m (ọ̑) pog., med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 član Korpusa narodne obrambe Jugoslavije: knojevci so uspešno izpolnjevali svoje naloge ♪
  9.      ko  vez. I. v odvisnih stavkih 1. v časovnih odvisnih stavkih za izražanje a) da se dejanje odvisnega stavka godi istočasno z dejanjem nadrednega: ko sem se bližal domu, me je oče čakal pred vrati; ko se je prebudil, je stalo sonce že visoko / ekspr. so dnevi, ko ne more nič delati / s prislovom: medtem ko stopa po gozdu, poči strel; kmet zaloti zajca, ravno ko obira zelnato glavo b) da se dejanje odvisnega stavka zgodi pred dejanjem v nadrednem: ko prideš domov, napiši pismo; o tem se pogovoriva, ko se vrnem / s prislovom: brž ko se vreme izboljša, se odpravim na pot; potem ko so otroci odrasli, so se razkropili po svetu; pokliči me, takoj ko se vrneš c) nav. ekspr. da se dejanje odvisnega stavka zgodi po dejanju nadrednega: ne bo dolgo, ko bomo pod svojo streho / s prislovom za novico sem zvedel, še prej ko sem se vrnil preden // navadno v zvezi medtem ko za poudarjanje nasprotja, različnosti med dejanjem nadrednega in odvisnega stavka: medtem ko sem se jaz moral učiti, so hodili drugi v kino; oni imajo vino, medtem ko pijemo mi samo vodo / publ.: medtem ko naši prevozniki niso povišali cen, so tuji podvojili stroške prevoza; lani je imela industrija precej težav, medtem ko je položaj letos mnogo boljši letos pa 2. ekspr., v vzročnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen za izražanje dejstva, da je vsebina odvisnega stavka vzrok dogajanju v nadrednem: zdaj pa imaš, ko si tako nerodna; kaj bi tajil, ko pa je res; ne more brati, ko pa nima očal pri sebi 3. knjiž., v pogojnih odvisnih stavkih, s pogojnim naklonom za izražanje pogoja, s katerim se uresniči dejanje nadrednega stavka; če: prav rad bi ti posodil, ko bi imel toliko / ko bi se bil fant vsaj malo učil, bi bil izdelal // ekspr., z oslabljenim pomenom za izražanje želje ali omiljenega ukaza: ko bi si le dal kaj dopovedati; ko bi ti vedela, kako je pri nas hudo; prosil bi vas, ko bi mi dali koga za spremstvo / kaj, ko bi poslali po zdravnika 4. knjiž., nav. ekspr., v dopustnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči; čeprav: ko bi tudi imel, tebi ne bi dal; tudi v kuhinjo ni pogledala, ko je sicer rada stopila tja 5. knjiž., v primerjalnih odvisnih stavkih, s pogojnim naklonom ali v zvezi z da za izražanje približne, dozdevne podobnosti; kakor, kot: pregiba ustnice, ko da moli; odskočil je, ko da bi ga (bila) kača pičila 6. ekspr., v primerjalnih odvisnih stavkih, s primernikom za izražanje sorazmernosti z dejanjem nadrednega stavka: bolj ko vpije, manj ga poslušajo; dalj ko je bral, bolj ga je povest zanimala ll. pog., med členi v stavku kakor, kot: a) dela ko v prejšnjih časih b) letošnja prireditev je lepša ko lanska / ni tako močen ko brat / ni mi pisal več ko enkrat c) vede se ko gospodar / drži se ga ko klop; krade ko sraka; molči ko grob; bled ko zid; lačen ko volk; star ko zemlja; tema je ko v rogu č) tega ne povej drugemu ko njemu ● nar. zahodno ko hitro je stopil iz hiše, ga je zmrazilo kakor hitro; ekspr. naj pride prej ko mogoče ali prej ko prej kar se da hitro, kar najhitreje; prim. bržkobrž, prejkoprej, slejkoprej ♪
  10.      ko...  ali kò... predpona v sestavljenkah (ȍ) za izražanje a) obstajanja poleg, vzporedno s tem, kar je pomen osnovne besede: koaksialen, koeksistenca, kovalenten b) delovanja skupaj s kom, čim: kooperacija, koprodukcija, korepetirati ♪
  11.      kobál  tudi kobálj [prva oblika au̯ in al] prisl. (ȃ) star. v razkoračenem položaju kakor pri jahanju; okobal: sedeti kobal na skali, v sedlu / v kobal sesti na hlod, stol ♪
  12.      kobálast  in kobáljast -a -o prid. (ā) nanašajoč se na kobaljo ali kobal: kobalast moški / kobalasta stoja / kobalasto drevo ♪
  13.      kobálja  -e ž (á) 1. star. v dva ali več krakov razraslo drevo; debelna rogovila: na voz je naložil tri kobalje / splezati v kobaljo hrasta v prostor med kraki drevesa 2. nav. mn., zastar. noga: potegnil ga je za kobalje iz vode; dolge, suhe kobalje / v prislovni rabi v kobaljo sedeti okobal // mesto med nogami, korak: hlače so se v kobalji raztrgale ♪
  14.      kóbalt  -a m (ọ̑) kem. zelo trda, magnetna težka kovina sive barve, element Co: bogata nahajališča kobalta ♪
  15.      kobúl  -a m (ȗ) več tesno skupaj rastočih cvetov ali plodov: na koncih vejic so zorele v kobulu zelene jagode / odtrgala je kobul cvetja ♦ bot. kobul socvetje s cveti v isti ravnini, katerih peclji rastejo iz iste točke glavne osi; sestavljeni kobul socvetje s kobulčki na poganjkih, ki rastejo iz iste točke glavne osi ♪
  16.      kobúla  -e ž (ú) več tesno skupaj rastočih cvetov ali plodov; kobul: lešniki so v bogatih kobulah viseli na vejah ♦ agr. žensko socvetje ali plod hmelja ♪
  17.      kobúlček  -čka m (ȗ) manjšalnica od kobul: kobulček jagod ♦ bot. kobulček socvetje na posameznem poganjku sestavljenega kobula; zali kobulček rastlina z drobnimi cveti v kobulih, ki jih obdajajo beli ali rdečkasti listi, Astrantia ♪
  18.      kocén  -a m (ẹ̑) 1. zelnato steblo, zlasti pri zelju, ohrovtu: zeljne glave je porezala, koceni pa so ostali kar na njivi; zeljne in ohrovtove kocene pokrmijo kravam 2. peclju podoben del gobe: kocen ni bil več užiten ♪
  19.      kócka  -e ž (ọ̑) 1. geom. telo, ki ga omejuje šest kvadratov: narisati kocko; izračunaj prostornino kocke / marmornati podstavek v obliki kocke 2. predmet take ali podobne oblike: rezljal je kocke iz lesa; na cesti so veliki kupi granitnih kock za tlakovanje / otroka se najraje igrata s kockami / dati v čaj dve kocki sladkorja / mn. narezati kruh, slanino na kocke / mn. sladkor je v kockah, prahu / jušna kocka v obliki kocke embaliran koncentrat za pripravo juhe ali izboljšavo njenega okusa // tak predmet s pikami na ploskvah, ki se uporablja pri igrah na srečo: vreči, zakotaliti kocko; igralci so napeto gledali v kotalečo se kocko / jetnika sta vrgla kocko za poslednjo cigareto sta žrebala s kocko; žrtev so določili s kocko z žrebanjem s kocko / pog. metati kocke kockati ● ekspr. kocka je padla ob pomembni odločitvi z negotovim izidom odločeno je; (po)staviti ugled, prihodnost, življenje na kocko tvegati ob pomembni odločitvi; ekspr. njegova usoda je na kocki možna je najbolj neugodna rešitev, razplet ♪
  20.      kóckati  -am nedov. (ọ̑) 1. igrati igro (na srečo) s kockami: kocka z bogatim tujcem / ekspr. kockati na srečo / otroci so se vse popoldne kockali // pog. igrati igro (na srečo) sploh: samo pije in kocka 2. tlakovati z (granitnimi) kockami: delavci kockajo še zadnji del cestišča kockajóč -a -e: slika prikazuje kockajoče vojake kóckan -a -o: cesta je skozi vas kockana; kockano cestišče ♪
  21.      koconóg  -a -o prid. (ọ̑ ọ̄) vet. ki ima z dolgo dlako ali perjem porasle noge: koconogi konj, pes; koconoga kokoš ♦ zool. koconoga kanja ptica ujeda z nogami, poraslimi do prstov, Buteo lagopus ♪
  22.      kòč  kôča m (ȍ ó) 1. nar. gorenjsko ograjen prostor v kotu hleva, zlasti za prašiče: zapreti prašičke v koč 2. lov. skrivališče za lovca na tleh, narejeno iz vej: skril se je v koč in čakal na ruševca ♪
  23.      kóča  -e ž (ọ́) 1. gostišče v gorah, zlasti manjše: koča je vse leto oskrbovana; prenočila sta v koči / planinska koča 2. zasilno, občasno prebivališče: sredi gozda si je postavil kočo / drvarska, planšarska, ribiška koča 3. star. majhna, preprosta hiša, bajta: posedati pred kočo; kmečka, lesena koča // zelo majhno posestvo: na koči se težko živi ◊ rib. vlačilna mreža v obliki vreče za lov morskih rib ♪
  24.      kóčarski  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na kočarje: izvira iz kočarskega rodu / kočarska bivališča; sam.: poročil se je s kočarsko ♪
  25.      kočeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. zlasti v ruskem okolju, nekdaj nomadsko živeti, biti nomad: to pleme še vedno kočuje / kočevali so iz kraja v kraj 2. knjiž., redko zasilno prebivati, taboriti, šotoriti: vojaki so kočevali v majhni oazi ♪

   6.251 6.276 6.301 6.326 6.351 6.376 6.401 6.426 6.451 6.476  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA