Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Ali (4.151-4.175)
- fúnkcija -e ž (ú) 1. navadno s prilastkom kar mora kdo delati glede na svoj namen; naloga, vloga: odbor že opravlja svoje funkcije; družbena funkcija umetnosti; izobraževalna funkcija šole; vzgojna funkcija kazni; odmiranje državnih funkcij / vsako kolesce ima svojo funkcijo; ugotoviti funkcijo jeter v organizmu; po funkciji podobni organi / samostalnik v funkciji prislova // dejavnost v družbenem ali političnem življenju, združena navadno z določenim namenom: razrešili so ga vseh funkcij; odpovedati se funkciji; dobiti, sprejeti funkcijo; bil je znova izvoljen v isto funkcijo / tajniška funkcija; funkcija predsednika / opravljal je razne javne, politične funkcije 2. opravljanje, izpolnjevanje značilne naloge, zlasti pri kakem organu, delovanje: funkcija organa slabi; okvarjena funkcija srca / upadanje življenjskih funkcij ♦ psih. duševne funkcije temeljne oblike
manifestacije človekove duševnosti v razmerju do zunanjega sveta 3. mat. količina, katere vrednost je odvisna od drugih količin, odvisna spremenljivka: narisati sliko funkcije / eksponentna funkcija; kvadratna funkcija; linearna funkcija; trigonometrična funkcija; definicijsko območje funkcije 4. knjiž. pojav, ki je odvisen od drugega: umetnost mu je najvišja funkcija duha ♪
- funkcionálen -lna -o prid., funkcionálnejši (ȃ) 1. ki ima poudarek na namenskosti, uporabnosti: funkcionalni princip v arhitekturi; funkcionalna preprostost pohištva; do kraja funkcionalen stil / funkcionalna arhitektura // ki ustreza svojemu namenu, uporabi: funkcionalni in lepi izdelki; moderna kuhinja je funkcionalna / trobenta je vseskozi funkcionalna 2. nanašajoč se na funkcijo: funkcionalna enota v organizmu / funkcionalna razlika med dramskim tekstom in filmskim scenarijem / funkcionalna razbremenitev centrale delovna; funkcionalna zmogljivost organov / funkcionalna pristojnost sodišč funkcijska ◊ fin. funkcionalni izdatki izdatki za opravljanje nalog, zaradi katerih je ustanova ustanovljena; kem. funkcionalne skupine atomske skupine, ki se pojavljajo v različnih spojinah in jim dajejo značilne reakcijske lastnosti; mat. funkcionalna analiza matematika,
ki se ukvarja s funkcijami; ped. funkcionalno znanje znanje, ki ga kdo tako osvoji, da ga lahko uporablja v praksi funkcionálno prisl.: funkcionalno opremiti stanovanje; funkcionalno organizirana družba ♪
- fúnkija -e ž (ú) vrtn. vrtna trajnica z velikimi listi in belimi ali vijoličastimi cveti v socvetju, Hosta: modrikasta funkija ♪
- fúnt -a m (ȗ ū) 1. angleška ali ameriška utežna enota, približno 454 g: funt zlata // nekdaj utežna enota, približno pol kg: funt mesa je bil po grošu 2. denarna enota Velike Britanije in nekaterih drugih držav: cena v funtih // bankovec ali kovanec v vrednosti te enote ♪
- furgón -a m (ọ̑) zaprt avtomobil za prevoz blaga, zlasti živil: prevažati kruh v furgonu ♦ ptt (poštni) furgon zaprt železniški tovorni vagon ali tovorni avtomobil, prirejen za prevoz poštnih pošiljk // zaprt avtomobil za prevoz mrličev, mrliški voz: truplo so prepeljali s furgonom ♪
- furlánski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Furlane ali Furlanijo: furlanski jezik; furlanska zemlja / furlansko vino furlánsko prisl.: govoriti (po) furlansko ♪
- fúrmanski -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na furmane ali furmanstvo: furmanski konj, voz / furmanska gostilna ♪
- futuríst -a m (ȋ) predstavnik futurizma: italijanski futuristi; stil futuristov ♪
- futurístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na futuriste ali futurizem: futuristična literatura; fantastična futuristična slika / futuristični umetnik ♪
- futurízem -zma m (ȋ) umetnostna smer v začetku 20. stoletja, ki je odklanjala tradicionalno umetnost in se navduševala za dosežke tehnike: italijanski, ruski futurizem ♪
- fuzionírati -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. spojiti, združiti: fuzionirati podjetja; banki, stranki sta se fuzionirali ♪
- fužína -e ž (ȋ) nekdaj topilnica železa, navadno s predelovalnico: od fužin se je razlegalo udarjanje kladiv; razvaline fužine ♪
- fužínarski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na fužinarje ali fužinarstvo: fužinarski delavec; fužinarska vas / fužinarsko kovaštvo ♪
- g [gé in gǝ̀] m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, g géja tudi g-ja (ẹ̄; ǝ̏) osma črka slovenske abecede: napiši g; mali g // soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: zveneči g ◊ muz. enočrtni g peti ton v enočrtni oktavi g neskl. pril. osmi po vrsti: odstavek g ◊ muz. G ključ znak na začetku črtovja, ki določa za izhodiščni ton enočrtni g; ton g ton na peti stopnji C-durove lestvice; G-dur durov tonovski način z enim višajem; g-mol molov tonovski način z dvema nižajema; šah. kmet na g-liniji v sedmi navpični vrsti z leve strani ♪
- ga rod., tož. od on, nav. ekspr. 1. pog. stvar, ki se ne mara ali ne more imenovati: nalezel se ga je opijanil se je; precej sta ga že čutila bila sta vinjena; imeti ga pod kapo biti vinjen; dosti ga nese spiti more mnogo alkoholne pijače, ne da bi se upijanil; ta ga pa pihne je zabaven, domiseln; vzbuja občudovanje zaradi kakega dejanja, uspehov; polomiti ga narediti nerodnost, neumnost; elipt. to smo ga spili smo mnogo alkoholne pijače; zelo, hrupno smo se zabavali 2. navadno v nikalnih stavkih krepi predmet ali smiselni osebek: ni ga človeka, ki bi tega ne vedel to vsakdo ve; ni ga človeka, ki bi mi pomagal nihče mi noče pomagati, mi ne pomaga; pog. čez to vino ga ni ni boljšega vina / v vzkliku: glej ga, glej domišljavca; poglejte ga navihanca; prim. jih, jo, on ♪
- ga členek za krepitev prislovne ali medmetne zveze: sam bog si ga vedi kje; vrag ga vedi; star.: gorje si ga mu; gorje se ga babnici, če jo zalotimo; bog ga bodi zahvaljen; prim. bogsigavedi, vragsigavedi ipd. ♪
- gáber -bra m (á) gozdno drevo z napiljenimi listi in gostim belim lesom: v dolini so rasli stari gabri in hrasti; skrivljeni gabri / pog. orodje iz gabra gabrovega lesa ♦ bot. beli gaber gozdno drevo s temno sivim gladkim lubjem, Carpinus betulus; črni gaber nizko gozdno drevo ali grm z razoranim sivo rjavim lubjem, Ostrya carpinifolia; kraški gaber nizko drevo z majhnimi listi, ki raste na dinarskem krasu, Carpinus orientalis ♪
- gábez -a m (ȃ) bot. dlakava rastlina z jajčastimi listi in bledo rumenimi ali rdečimi cveti, Symphytum: gomoljasti gabez ♪
- gábrovec -vca m (á) bot. nizko gozdno drevo ali grm z razoranim sivo rjavim lubjem, Ostrya carpinifolia ♪
- gáča -e ž (ā) 1. v dva ali več krakov razraslo drevo; debelna rogovila: bukova gača 2. alp. na koncu zaprta ozka dolina med gorami: preiti gačo ♪
- gáčast -a -o prid. (ā) navadno v zvezi z deblo, drevo razrasel v dva ali več krakov: klati gačasto deblo ♪
- gáčenje -a s (á) glagolnik od gačiti ali gatiti: žival je bila neuporabna za gačenje ♪
- gáčiti -im nedov. (á ȃ) polniti, oblikovati kožo ubite živali tako, da se doseže naravna oblika živali: gačiti živali ♪
- gàd gáda m, im. mn. gádje in gádi (ȁ á) 1. strupena kača z verigi podobnimi lisami po hrbtu: gad ga je pičil; ne razlikuje gada od modrasa // strupena kača sploh: varuj se gadov; sikanje gada; gledata se kakor dva gada sovražno, neprijazno; odskočila je, kakor da bi jo gad pičil zelo hitro; taji in skriva ko gad noge; sovraži ga kot gada ∙ ekspr. gojiti, rediti gada na prsih, na srcu izkazovati dobrote človeku, ki je dobrotniku nehvaležen, sovražen 2. pog., ekspr. neugnan, podjeten človek: sami stari gadje so se zbrali; pravi gad je ♪
- gágati -am nedov. (ā) 1. oglašati se z glasom ga: gos, raca gaga // pog., slabš. govoriti, pripovedovati: kar naprej nekaj gaga 2. ekspr. utapljati se, dušiti se: neizkušeni plavalci so gagali v globoki vodi / gagajo od vročine; pren. gagajo v dolgovih // zelo slabo živeti: v internaciji so vsi gagali / to bo še gagal, preden bo vse uredil; žarg. pred tem izpitom boš pa še krepko gagal se boš moral zelo učiti, študirati gagajóč -a -e: gosi so se gagajoč razkropile ♪
4.026 4.051 4.076 4.101 4.126 4.151 4.176 4.201 4.226 4.251