Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ali (3.526-3.550)


  1.      dvódómen  -mna -o prid. (ọ̑-ọ̄) 1. ki sestoji iz dveh posvetovalnih ali zakonodajnih teles, domov: dvodomni predstavniški organi; dvodomni parlament 2. bot. ki nima moških in ženskih cvetov na isti rastlini: dvodomna rastlina ♪
  2.      dvóglásnik  -a m (ọ̑-ȃ) lingv. zveza dveh različnih samoglasnikov ali samoglasnika in samoglasniškega glasu kot ena glasovna enota: razvoj dolgih samoglasnikov v dvoglasnike ♪
  3.      dvogóvor  -a m (ọ̑) 1. pogovor, navadno med dvema osebama: imela sta dolg dvogovor / delo je napisano v obliki dvogovora / dramski, filmski dvogovor 2. izmenjava mnenj med zastopniki različnih stališč z namenom doseči soglasje ali sporazum: ta obisk je začetek konstruktivnega dvogovora med našima državama ♪
  4.      dvój  -a -e štev. (ọ̑) raba peša 1. ki je dveh vrst: na vrtu so dvoji otroci, naši in sosedovi; dvoja človekova narava dvojna 2. pri množinskih samostalnikih izraža število dve: pripeljali so se v dvojih saneh; sam.: v življenju so dvoji: eni, ki dajejo, in drugi, ki sprejemajo; dvojega se bojim; mož in žena sta v dvojem eno ∙ obljubiti in dati je dvoje obljubiti je lahko, obljubo izpolniti težje ♪
  5.      dvojáča  -e ž (á) nekdaj avstrijski novec za dva solda, krajcarja ali vinarja: dati beraču dvojačo; plačati z dvojačo; srebrna, zlata dvojača / vino je bilo po dvojači ♪
  6.      dvoják  -a m (á) 1. kar je iz dveh delov: hoja je rasla na dvoje in postala dvojak 2. nekdaj avstrijski novec za dva solda, krajcarja ali vinarja; dvojača: mošnja, polna srebrnih dvojakov 3. ekspr. kdor ima lastnosti, značilnosti nasprotnega spola: moja hči se bo poročila s pravim moškim, ne pa s takim dvojakom ♪
  7.      dvójámborka  -e ž (ọ̑-ā) dvojambornica: ob obali so križarile majhne dvojamborke ♪
  8.      dvójámbornik  -a m (ọ̑-ā) dvojambornica: v zalivu je zasidran majhen dvojambornik ♪
  9.      dvójec  -jca m (ọ̑) šport. tekmovalni čoln za dva veslača: tekmovali bodo v dvojcih in četvercih / dvojec s krmarjem ◊ lov. napraviti dvojec izstreliti dva zaporedna strela, od katerih vsak zadene drugo žival ♪
  10.      dvojémka  -e ž (ẹ̑) muz. istočasen prijem na dveh strunah na godalu ali brenkalu ♪
  11.      dvójen  -jna -o prid. (ọ̑) 1. dvakrat tolikšen: vrniti dvojno aro; dobil boš dvojno mero; naredil si mi dvojno delo // ki je iz dveh delov, enot: dvojen podplat; dvojni tir; dvojna nit; okno z dvojnimi šipami; kovček z dvojnim dnom; dvojna okna, vrata; pog. naročil je za vse tri dvojno žganje dvojno navadno mero, čašico žganja / dvojni kozolec dva vzporedna kozolca, zvezana s skupnim ostrešjem; dvojna lestev dvokraka lestev 2. ki je dveh vrst: doseči dvojen namen; motnje so dvojne: zunanje in notranje; dvojna človekova narava / publ. dvojni praznik rojstni dan in god; ekspr. dvojni zaslužkar kdor ima dohodke od svoje redne zaposlitve in še kake druge // slabš. ki je dveh nasprotujočih si vrst: dvojna morala; živi dvojno življenje ● dvojna brada brada s podbradkom; pog. igrati dvojno vlogo zastopati hkrati dve nasprotni stališči, ne da bi prizadeti vedeli za to; presojati z dvojnim merilom pristransko, ne vsega enako strogo ◊ biblio. dvojna številka ena, ki šteje za dve; biol. dvojno poimenovanje poimenovanje rastlin ali živali z imenoma za rod in vrsto; bot. dvojno cvetno odevalo venčni in čašni listi; elektr. dvojna dioda elektronka, ki ima dve anodi in dve katodi; fin. dvojno knjigovodstvo knjigovodstvo, po katerem se vsak poslovni dogodek knjiži dvakrat, enemu kontu v dobro, drugemu v breme; geom. dvojna piramida telo, sestavljeno iz dveh piramid; dvojni stožec telo, sestavljeno iz dveh stožcev; jur. dvojni državljan kdor ima državljanstvo dveh držav; dvojni zakon zakon ene osebe z dvema osebama hkrati; kem. dvojna vez vez med dvema atomoma, h kateri prispeva vsak atom po dve valenci; mat. dvojni ulomek ulomek, pri katerem je v števcu ali imenovalcu ulomek; num. dvojni dukat dukat, ki ima težo in vrednost dveh dukatov; strojn. dvojni navoj navoj z dvema vzporednima grebenoma; šah. dvojni kmet dva kmeta iste barve na isti liniji; dvojni šah šah od dveh figur hkrati; šport. dvojni skok skok z dvojnim obratom okrog navpične osi; teh. dvojno koleno kos cevi, ukrivljen v obliki polkroga dvójno prisl.: dvojno povrniti, videti; vojna leta se za pokojnino štejejo dvojno; sam.: dvojno je mogoče dvoje; pog. dajte mi dvojnega! dvojno mero žgane pijače ♪
  12.      dvojênje  -a s (é) tekst. združevanje dveh ali več pramenov v skupen pramen: dvojenje preje ♪
  13.      dvojílen  -lna -o prid. (ȋ) tekst. ki združuje dva ali več pramenov v skupen pramen: dvojilni stroj ♪
  14.      dvojíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. tekst. združevati dva ali več pramenov v skupen pramen: nit v predilnici dvojijo, da postane močnejša; trdnost preje povečamo, če jo dvojimo 2. redko množiti, večati: bučno navijanje gledalcev mu je dvojilo moči 3. redko razdvajati, cepiti: takšne izjave samo dvojijo množico ♪
  15.      dvójka  -e ž (ọ̑) 1. pog. številka dve: napisati dvojko / na tej progi vozi dvojka tramvaj, avtobus številka dve 2. pog. najnižja pozitivna ocena (v šoli); zadostno: dobiti dvojko; imeti dvojko iz računstva, v računstvu // nekdaj negativna ocena (v šoli): ker ni nič znal, mu je profesor dal dvojko; popraviti dvojko iz zgodovine / pisati nalogo dvojko; znati za dvojko 3. skupina dveh oseb: najboljša dvojka je bila pohvaljena pred vsemi brigadirji; vojaki so se po potrebi združevali v dvojke ali trojke 4. igralna karta z dvema znakoma: pikova dvojka ◊ igr. napovedana vrednost pri igri na karte, glede na moč igralčevih kart; šport. dvojec ♪
  16.      dvójnica  -e ž (ọ̑) 1. ženska, ki je drugi ženski izredno podobna, zlasti po zunanjosti: to ni bila ona, pač pa njena dvojnica // film., gled. ženska, ki nadomešča pravo igralko v prizorih, ki zahtevajo kako posebno spretnost ali znanje: prizore na smučeh so posneli z dvojnico, smučarsko prvakinjo 2. vsaka od dveh ali več enakih stvari: knjižnica si je za izposojanje knjig uredila oddelek dvojnic // lingv. vsaka od dveh ali več pojavnih oblik besede: akcentska, pravopisna dvojnica / pogovorna dvojnica sinonim 3. etn. piščal iz enega kosa lesa z dvema cevema: pastir je piskal na dvojnico ♪
  17.      dvójnik  -a m (ọ̑) 1. kdor je komu izredno podoben, zlasti po zunanjosti: kralj je poslal na zborovanje svojega dvojnika / v njem je odkril svojega duševnega dvojnika // film., gled. kdor nadomešča pravega igralca v prizorih, ki zahtevajo kako posebno spretnost ali znanje: najnevarnejše scene je v filmu odigral igralčev dvojnik, izurjen plezalec 2. drugi izvod, drugi primerek originalne listine ali predmeta: policija je na pošti poiskala dvojnik brzojavke; dal si je narediti dvojnik ključa / poročila je treba oddati v dvojniku v dveh izvodih 3. redko dva vzporedna kozolca, zvezana s skupnim ostrešjem; dvojni kozolec, vezani kozolec: pogorel je dvojnik; kozolec dvojnik ♪
  18.      dvójnosten  -tna -o prid. (ọ̑) knjiž. dvovrsten, dvojen: ta dualizem v arhitekturi se kaže tudi v dvojnostni tipiki ♪
  19.      dvókônčen  -čna -o prid. (ọ̑-ó) fiz., v zvezi dvokončni vzvod vzvod, ki ima prijemališče sil na obeh straneh vrtišča ♪
  20.      dvólastníški  -a -o prid. (ọ̑-ȋ) nanašajoč se na dvolastnike ali dvolastništvo: dvolastniške pravice; dvolastniško dovoljenje za prehod čez mejo / dvolastniško posestvo ♪
  21.      dvólastníštvo  -a s (ọ̑-ȋ) pojav ali dejstvo, da ima kdo zemljišče na obeh straneh državne meje: najprej je bilo treba rešiti vprašanje dvolastništva // redko dvolastniško posestvo: manjšanje števila zasebnih dvolastništev ♪
  22.      dvólíčen  -čna -o prid. (ọ̑-ȋ) biol., min. ki nastopa v dveh oblikah: dvolične rudnine; dvolična snov; spolno dvolične živali ◊ geom. dvolična ravnina ravnina, ki se vidi v tlorisu z ene, v narisu pa z druge strani; obrt. dvolična pletenina pletenina, ki je na pravi in na narobni strani enaka ♪
  23.      dvolíčen  -čna -o prid. (ȋ) ki se kaže drugačnega, kot je: dvoličen človek; zmeraj je bil dvoličen // ki je dveh nasprotujočih si vrst; dvojen: dvolična morala; živeti dvolično življenje ● pog. igrati dvolično vlogo zastopati hkrati dve nasprotni stališči, ne da bi prizadeti vedeli za to ♪
  24.      dvolíčnež  -a m (ȋ) ekspr. dvoličen človek: na tak način so se vzgajali dvoličneži ♪
  25.      dvólíčnost  -i ž (ọ̑-ȋ) biol., min. pojav, da ima bitje ali stvar iste vrste dve različni obliki: sezonska dvoličnost v barvi dlake; spolna dvoličnost; dvoličnost pri žuželkah ♪

   3.401 3.426 3.451 3.476 3.501 3.526 3.551 3.576 3.601 3.626  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA