Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Ali (1.965-1.989)
- blagájnica -e ž (ȃ) 1. zastar. blagajna: odpreti blagajnico; železna blagajnica / popotniki so stali pred blagajnico / premoženje je zapadlo državni blagajnici 2. redko ženska, ki vodi v društvu, organizaciji blagajniške posle; blagajničarka: sprejela je funkcijo blagajnice ♪
- blagájniški -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na blagajnike ali blagajno: vodenje blagajniškega dnevnika; blagajniški prejemek; pregledati blagajniško poslovanje / pripraviti blagajniško poročilo za občni zbor / blagajniško okence ♦ adm. blagajniški maksimum najvišji dopustni znesek, ki se sme hraniti v blagajni ♪
- blagó -á s, mn. blága s in blagóvi m (ọ̑) nav. ed. 1. izdelek ali pridelek, namenjen tržišču: dobaviti, pakirati, prodajati blago; galanterijsko, industrijsko, špecerijsko blago; izvozno blago; blago za široko potrošnjo; velika izbira, ponudba blaga; povpraševanje po blagu; trgovina z mešanim blagom / plačevati v blagu ne z denarjem; pren. popevka je konjunkturno blago 2. tudi mn. tekstilni izdelki, tkanina: blago se mečka; izdelovati, tkati, urezati blago; črtasto, enobarvno blago; volneno blago; dekorativno, pohištveno blago; letni blagovi; modna blaga; blago iz umetnih vlaken; blago na metre; blago za moške obleke; blago z napako; obleka iz pralnega blaga / blago se dobro nosi je trpežno in se ne mečka, se seka trga po pregibih; pog. blago je šlo skupaj se je skrčilo, uskočilo 3. star. premoženje, imetje: ne mara za posvetno blago; opremiti dom z
živim in mrtvim blagom 4. nar. zahodno goveja živina: pastir zavrača blago iz detelje ● pog. to blago gre po njem je veliko povpraševanje, nima cene se prodaja po zelo nizki ceni; zbirati ljudsko, narodopisno blago dokumente ljudske kulture; publ. trgovina z belim blagom z dekleti; preg. dobro blago se samo hvali ◊ ekon. potrošno blago za osebno potrošnjo; etn. blago prodajati otroška igra, pri kateri udeleženec v vlogi kupca ugiblje, katero blago predstavljajo drugi; trg. kosovno blago blago na kose; razsuto blago nepakirano ♪
- blagodúšje -a s (ȗ) zastar. plemenitost, blagost: hvaliti slovansko blagodušje ♪
- blagoslòv -óva m (ȍ ọ̄) 1. rel. prošnja za božjo naklonjenost, včasih z obredno kretnjo: dati, dobiti blagoslov; dvigniti roke k blagoslovu; materin blagoslov / apostolski blagoslov papežev // v krščanstvu obred z znamenjem križa: blagoslov z monštranco / zvoniti k blagoslovu k popoldanskemu cerkvenemu opravilu / blagoslov oljk blagoslovitev 2. vznes. kar povzroča srečo, korist: ta človek je blagoslov za hišo / na tej hiši počiva božji blagoslov; klicati blagoslov na polje srečo, obilje; občutiti blagoslov dela; Vse blagoslove tebi, Ljubljana! (I. Cankar) ∙ vznes. zakonski blagoslov otroci 3. nav. iron. privoljenje, potrditev: dati blagoslov za kaj; Kar se je dotlej godilo več ali manj prikrito, je dobilo najvišji blagoslov (B. Ziherl) ◊ etn. hišni blagoslov podoba z nabožnim besedilom ♪
- blagóvnica -e ž (ọ̑) velika trgovina, razdeljena na specializirane oddelke: desetnadstropna blagovnica; blagovnica za prodajo obutve ♪
- blagovóljnost -i ž (ọ́) zastar. blagohotnost, dobrohotnost: že na obrazu se mu zrcali blagovoljnost ♪
- blagrováti -újem nedov. (á ȗ) 1. šteti, imeti koga za srečnega: ljudje so blagrovali nevesto, da je dobila tako dobrega ženina; blagrujejo ga, ker ima prijeten dom 2. knjiž. imeti kaj za osrečujoče, slaviti: blagroval je trenutek, ko jo je srečal ♪
- blanšírati -am dov. in nedov. (ȋ) 1. gastr. na hitro prekuhati ali politi kaj z vrelo vodo, zlasti zelenjavo: kumarice pred vlaganjem blanširamo 2. usnj. čistiti, gladiti mesno stran usnja: blanširati usnje blanšíran -a -o: blanširani špinačni listi; blanširano usnje ♪
- blastóm -a m (ọ̑) med. skupek izrojenih celic kakega tkiva: benigni, maligni blastom ♪
- bláten -tna -o prid. (ā ȃ) pokrit z blatom: blatna cesta; ležali so na blatnih tleh / blatne ravninske vasi ♦ med. blatna kopel kopel iz (zdravilnega) blata // umazan od blata: obut je bil v blatne čevlje; do gležnjev blatne noge; ekspr. ves sem blaten / blatna reka kalna, motna blátno prisl.: blatno sivo nebo ♪
- blatíšče -a s (í) agr. del hleva, kjer se živali iztrebljajo: stojišče v govejem hlevu je razdeljeno na ležišče in blatišče ♪
- blazína -e ž (í) 1. s perjem, žimo, volno napolnjena podloga za ležanje ali sedenje: pretresti, prezračiti blazine; posedati po blazinah; mehka blazina; gumijasta, pernata blazina; prevleke za blazine; kavč z zložljivo blazino / grelna blazina z električnim gretjem; napihniti ležalno blazino; vzglavna blazina za pod glavo; ležati na zračni blazini napolnjeni z zrakom ∙ mn., star. spati na mehkih blazinah na postelji, udobno 2. kar je podobno blazini: podkožna blazina maščobe; cele blazine vresja ◊ grad. fundamentna blazina širok temelj pri neenakomerno nosilnih tleh; šport. telovadna blazina; teh. vozilo drsi na zračni blazini po zraku, ki ga vozilo z veliko silo potiska podse ♪
- blazínast -a -o prid. (í) 1. raba peša obložen z mehko podlogo; oblazinjen: široki blazinasti sedeži; blazinasta klop 2. podoben blazini: blazinast mah; roke, blazinaste od zamaščenosti ◊ bot. blazinasta rast nizka rast, s stebelci ali z listi gosto skupaj ♪
- bláznica -e ž (ȃ) 1. zastar. bolnica za duševne bolezni: poslali so ga v blaznico / ekspr. ta je zrel za blaznico 2. ekspr., redko zmeda, nered: pri nas je prava blaznica 3. zastar. duševno bolna ženska ♪
- blažílo -a s (í) sredstvo za lajšanje bolečin ali za pomirjenje: kamilični obkladki so učinkovito blažilo; blažila in zdravila / sprehod po gozdu je pravo blažilo za živce ♪
- blečáti -ím nedov., bléči in blêči; bléčal in blêčal (áí) lov. v stiski ali strahu se oglašati: srna bleči ♪
- bléd -a -o tudi -ó prid., tudi bledéjši (ẹ̑ ẹ́) 1. ki je brez zdrave naravne barve: bled obraz; otrok je bled; blede ustnice; biti bledih lic; mrtvaško, smrtno, voščeno bled; čisto, ves bled; bled od jeze, od strahu; bled v obraz; bled kakor kreda, smrt, stena, kot zid; postajati bled bledeti // ki je nenasičene, neizrazite barve: bled čaj; bolj bleda stran lista; bledo črnilo // ki je brez močnega sijaja, svetlobe: bleda luč, mesečina, svetloba; bledo nebo; pesn. bleda luna 2. ekspr. ki je brez izrazitih potez, značilnosti: bled nasmeh, pojem, spomin; blede besede; to je bleda slika resnice; bledo epigonstvo // ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: bleda groza, zavist blédo tudi bledó prisl.: bledo se nasmehniti, spominjati; bledo orisani značaji / piše se narazen ali skupaj: bledo zelen ali bledozelen travnik; bledo modrikasta žila; bledo rdeča zarja; bledo rjava uniforma; bledo rožnata vrtnica; bledo rumena barva strnišča; bledo sinje nebo ♪
- blêkniti -em in blékniti -em dov. (é ȇ; ẹ́ ẹ̑) slabš. 1. v naglici izreči kaj nepremišljenega ali neumnega: nič ne premisli, kar blekne; blekniti neumnost; ušla je, je bleknil tja v tri dni / menda nisi komu kaj bleknil o tem izklepetal 2. reči, povedati: kaj stojiš in zijaš? Blekni vendar kaj ♪
- blêsti blêdem nedov., blêdel in blédel blêdla, stil. blèl blêla (é) v vročici zmedeno govoriti: bolnik blede; vso noč je bledel o bojih; nerazumljivo, zmedeno blesti; s smiselnim osebkom v dajalniku: vročino ima in blede se ji; star. blede se mu v glavi / bledlo se ji je, da pada v brezno // slabš. govoriti, pripovedovati: vse je laž, kar ljudje bledejo o meni ● ekspr. zaboga, ali se ti blede zakaj govoriš, ravnaš tako neumno ♪
- blískati -am nedov., tudi bliskájte; tudi bliskála (í) 1. v presledkih močno zasvetiti: svetilnik bliska v temi; preh. mornar bliska sporočilo / brezoseb. bliskalo se je in grmelo; za goro se bliska 2. ekspr. odbijati iskrečo se svetlobo: okno, rosa (se) bliska v soncu; oči (se) mu bliskajo od jeze / veselo bliska s črnimi očmi / bliskala je z očmi po ljudeh jezno ali živahno pogledovala // ekspr. prikazovati, gibati se v iskreči se svetlobi: beli zobje se ji bliskajo izza rdečih ustnic / skozi prste ji je bliskal vesel pogled; jeza bliska iz oči ● ekspr. kolne, da se vse bliska zelo; tepejo ga, da se mu kar bliska pred očmi vidi svetlo in temno; pog. fotografi bliskajo z aparati fotografirajo z uporabo bliskovne luči bliskajóč -a -e: bliskajoče čelade, luči ♪
- blískovnik -a m (ȋ) gled. priprava za posnemanje bliska v gledališču ♪
- blížanje -a s (ȋ) glagolnik od bližati se: opazovali so njegovo boječe bližanje / čutil je bližanje hude nevarnosti / pogoji za bližanje moderni umetnosti / pri balinanju je bil boljši v bližanju kot v zbijanju ♪
- blížati se -am se nedov. (ȋ) 1. prihajati bližje v prostoru: nekdo se bliža hiši; boječe se bližati / koraki se bližajo 2. prihajati časovno bližje: bliža se božič, rešitev, večer ∙ bliža se mi konec, zadnja ura kmalu bom umrl; ženska se že bliža tridesetim kmalu bo stara trideset let // navadno v zvezi s konec, kraj končevati se, zaključevati se: ciklus predavanj se bliža (h) koncu; dan se bliža (h) koncu; setev se bliža kraju; sezona se bliža vrhuncu 3. knjiž., z dajalnikom postajati kakorkoli podoben, soroden: bližati se idealu; počasi se je bližal njihovemu pojmovanju umetnosti; njegov članek se nevarno bliža prazni polemiki / novim sošolcem se je le počasi bližal navezoval stike z njimi blížati igr., šport. primikati igrski pripomoček k cilju: ali naj bližam ali zbijam? bližajóč se -a -e: bližajoči se jubilej; bližajoči se
koraki; bližajoča se nevarnost, noč / jamice na licih so naznanjale bližajoči se smeh ♪
- bližína -e ž (í) 1. majhna krajevna oddaljenost: prilagoditi oči za gledanje na bližino ali daljavo / tu se že čuti bližina mesta // kraj, prostor, ki je blizu: ogledati si iz bližine; nikogar ni v bližini; čakati v bližini; neposredna bližina // navzočnost, prisotnost, družba: njegova bližina jo je spravljala v zadrego; pogrešal je njeno bližino 2. majhna časovna oddaljenost: plaši ga bližina smrti 3. knjiž. kakršnokoli prijazno razmerje, duhovna sorodnost: njegova topla človeška bližina; avtorjeva bližina s filozofijo eksistencializma ♪
1.840 1.865 1.890 1.915 1.940 1.965 1.990 2.015 2.040 2.065