Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ali (17.176-17.200)


  1.      tŕnje  -a s (ŕ) trnovi grmi, trnove veje: tod raste samo trnje; posekati trnje; ograditi kaj s trnjem; ostro, strupeno trnje / venec iz trnja / s trnjem so ga kronali mučili s položitvijo trnove krone na glavo // več trnov, trni: opraskan od trnja; veje so polne trnja ● ekspr. njene besede so bile trnje govorila je zbadljivo; ekspr. biti (ves) na trnju vznemirjen, nestrpen; ekspr. njegova pot je posuta s trnjem v življenju, pri delu ima dosti težav; prve dni so preživeli kakor na trnju so bili zelo nemirni, nestrpni; so se počutili zelo nelagodno ♪
  2.      tŕnovka  in tŕnjevka -e ž (ŕ) trnova palica: groziti s trnovko; bodeča trnovka ◊ zool. trnova kamenica ♪
  3.      tro...  ali tró... in tro... prvi del zloženk (ọ̑) nanašajoč se na število tri: trodelen, trokrilnik, tromeja ♪
  4.      tróba  -e ž (ọ́) preprosto glasbilo v obliki na koncu lijakasto razširjene cevi, v katero se piha: narediti si trobo iz lubja; otroške trobe; trobi podoben cvet // kar je po obliki temu podobno: z rokami je napravil trobo pred usti / troba starega gramofona; vodna troba vodni vrtinec / knjiž. dati signal s trobo s hupo ∙ nar. držati, narediti trobo kazati, pokazati jezo, nejevoljo z naprej potisnjenimi ustnicami ♦ vrtn. jasminova troba okrasna vzpenjavka s pernatimi listi in velikimi zvončastimi oranžnimi ali rdečkastimi cveti v socvetjih, Campsis radicans ♪
  5.      trobénta  -e ž (ẹ̑) glasbilo z višje ležečim tonskim obsegom v obliki spredaj razširjene kovinske cevi: trobente trobijo in bobni ropotajo; igrati (na) trobento; glas trobente / vojaška trobenta // kar je temu podobno: naredil si je trobento iz lubja; trobenta cveta ● jerihonske trobente po bibliji ki so imele tako močen glas, da se je zrušilo obzidje Jerihe; žarg. biti prva trobenta v orkestru prvi, vodilni trobentač ◊ bot. črna trobenta užitna lijakasta goba temno sive ali črne barve, Craterellus cornucopioides; muz. bachovska trobenta manjša trobenta z visoko ležečim tonskim obsegom za izvajanje zlasti baročnih skladb; jazz trobenta dolga, ozka trobenta, ki daje svetel in oster zvok ♪
  6.      trobentáč  -a m (á) kdor igra (na) trobento: trobentač trobi; poslušali so izvrstnega trobentača / bataljonski trobentač je zatrobil zbor ♪
  7.      trobéntarski  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na trobentarje ali trobentanje: čisti ton trobentarskega sola / po svojih trobentarskih zmožnostih daleč presega vse druge / ekspr. povešena trobentarska lica ♪
  8.      trobezljáti  -ám [bǝz in bez] nedov. (á ȃ) slabš. nepremišljeno govoriti, pripovedovati: ne zaupaj mu, on rad trobezlja; ne trobezljaj preveč / trobezljati neumnosti // govoriti, pripovedovati: o tem so trobezljali po vsej vasi ♪
  9.      trobílo  -a s (í) 1. nav. mn. glasbilo v obliki cevi, na katero se igra s pihanjem skozi napete, ustrezno oblikovane ustnice: igrati na trobilo; zvoki trobil / trobila v orkestru so odlična trobilci 2. lijakasta priprava za okrepitev glasu, zvoka: nastaviti trobilo na usta; trobilo iz lepenke / z dlanmi narediti trobilo pred usti 3. knjiž. zvočna signalna naprava pri motornih vozilih; hupa: vozniki so pritiskali na trobila; trobilo avtomobila 4. slabš. kdor kaj glasno, vsiljivo širi, razširja: imajo ga za svoje trobilo / junak romana je trobilo avtorjevih idej ∙ slabš. urednik strankarskega trobila glasila, časopisa ♪
  10.      trobíti  in tróbiti -im nedov. (ȋ ọ́) 1. igrati na trobilo: zna peti, gosti in trobiti / trobiti na trobento // dajati zvočne signale s trobilom: lovec, pastir trobi; trobiti na rog / preh.: trobentač trobi zbor, umik; brezoseb. trobilo je konec alarma ♦ lov. trobiti halali dajati znak z rogom pri večjem lovu s konji in psi, da je divjad uplenjena 2. s pihanjem v ozek, cevast predmet skozi ustrezno oblikovane ustnice povzročati močne, doneče glasove: naučiti se trobiti; trobiti s trobento; glasno trobiti / trobiti na rog, v rog 3. dajati močne, doneče glasove: parnik trobi / rogovi, trobente trobijo // oglašati se s takimi glasovi: slon trobi 4. dajati signale s hupo: nasproti vozeči vozniki so mu trobili / avtomobili so trobili vsevprek 5. preh., slabš. glasno, vsiljivo širiti, razširjati: trobiti laži; tega ni treba trobiti po mestu; ne verjemi vsemu, kar trobi propaganda // kar naprej govoriti, ponavljati: nehajte že trobiti eno in isto; od vseh strani nam trobijo, naj potrpimo ● ekspr. v isti rog trobiti s kom mu v vsem pritrjevati trobèč -éča -e: trobeči lovci; trobeča godba ♪
  11.      tróblja  -e ž (ọ̑) 1. preprosto glasbilo v obliki na koncu lijakasto razširjene cevi, v katero se piha: trobiti na trobljo; glas troblje; troblje in piščali / otroška troblja // kar je po obliki temu podobno: z dlanmi je napravil trobljo pred usti; zviti časopis v trobljo / starinski gramofon s trobljo 2. knjiž. zvočna signalna naprava pri motornih vozilih; hupa: dati znak s trobljo; avtomobilska troblja ◊ med. ušesna troblja cev, ki povezuje srednje uho z žrelom; zool. troblja velik morski polž z močno, stožčasto hišico, Charonia lampas ♪
  12.      tróbòj  -ôja m (ọ̑-ȍ ọ̑-ó) šport. 1. tekmovanje treh posameznikov ali moštev: prirediti troboj; zmagati v troboju / atletski, šahovski troboj 2. navadno v zvezi olimpijski troboj do 1972 tekmovanje v dviganju uteži tezno, s sunkom in s potegom: zmagati v olimpijskem troboju ♪
  13.      trockístičen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na trockiste ali trockizem: trockistični časopis / trockistični nazori ♪
  14.      troféja  -e ž (ẹ̑) 1. kar se vzame premaganemu sovražniku v znamenje zmage: v sprevodu so nosili zastave, orožje in druge trofeje; trofeje pri primitivnih ljudstvih / vojne trofeje // uplenjena divjad ali kak njen značilni del: v lovski sobi imajo razstavljene trofeje / lovska trofeja 2. kar se da, izroči kot priznanje za zmago ali izreden dosežek navadno na športnem tekmovanju: v omari je imel spravljene pokale, medalje in druge trofeje; boriti, potegovati se za trofejo; osvojiti trofejo / športne trofeje ♪
  15.      troglodít  -a m (ȋ) 1. človek, ki prebiva v jamah, votlinah: jamska bivališča trogloditov; prazgodovinski trogloditi 2. knjiž., ekspr. grob, neizobražen človek: ta človek je pravi troglodit ♪
  16.      troglodítski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na troglodite: trogloditska bivališča / trogloditsko življenje ♪
  17.      trohnôben  -bna -o prid. (ó ō) nanašajoč se na trohnobo ali trohnenje: trohnobni proces / trohnoben vonj / trohnobna klet / trohnoben štor trhel ♪
  18.      trojáča  -e ž (á) nekdaj avstrijski novec za tri solde, krajcarje ali vinarje: plačati s trojačo; srebrna trojača ♪
  19.      tróje  štev. neskl. (ọ̑) skupina treh enot a) pri množinskih samostalnikih: troje grabelj, vil; iti skozi troje vrat / kupiti troje škornje tri pare b) pri drugih samostalnikih: troje prijateljev; troje oken tri okna / troje ti moram povedati tri stvari // skupina treh različnih enot: redili so troje živali: kravo, prašiča in kokoši / troje je mogoče: ali so ga ujeli ali je ušel ali se je kje skril; prisl.: vsega je imela po troje; večerjati v troje ♦ alp. naveza v troje trije, navezani na isti vrvi ♪
  20.      trójen  -jna -o prid. (ọ̑) 1. trikrat tolikšen: vrniti trojno mero; opraviti trojno delo // ki je iz treh delov, enot: prebiti se skozi trojni sovražnikov obroč; trojna plast; trojno ogledalo 2. ki je treh vrst: pri hiši so trojni otroci; trojno gibanje morske vode: valovanje, morski tokovi, plimovanje ◊ kem. trojna vez kemična vez med dvema atomoma, ki jo tvorijo trije elektronski pari; šport. trojni položaj strelska disciplina, pri kateri se strelja iz stoječega, ležečega in klečečega položaja; zgod. trojni pakt zveza Nemčije, Italije in Japonske, ustanovljena 27. septembra 1940 v Berlinu ♪
  21.      trójezíčen  -čna -o prid. (ọ̑-ȋ) 1. napisan v treh jezikih: trojezični napisi / trojezični slovar 2. ki zna in redno uporablja tri jezike: prebivalci obmejnega področja so trojezični / trojezične šole ◊ rel. trojezična zmota v 8. in 9. stoletju prepričanje, da se sme opravljati bogoslužje samo v hebrejskem, grškem ali latinskem jeziku ♪
  22.      trojíca  tudi trójica -e ž (í; ọ̑) 1. skupina treh oseb: vesela trojica je zapela; postali so nerazdružljiva trojica / od skupine se je ločila trojica mož // skupina treh enot: ti pojmi tvorijo trojico; trojica dreves 2. rel., v zvezi sveta Trojica Oče, Sin in sveti Duh kot tri božje osebe, ki so en sam Bog: verovati v sveto [sv.] Trojico; dogma o sveti Trojici / cerkev svete Trojice ◊ jur. senat trojice senat, sestavljen iz treh sodnikov; mat. trojica skupina treh elementov ♪
  23.      trójnik  -a m (ọ̑) tretji izvod, tretji primerek originalne listine ali predmeta: trojnik računa / izdati potrdilo v trojniku v treh izvodih ♪
  24.      trokár  -ja m (ȃ) med., vet. priprava iz cevke in votle igle s trirobo konico zlasti za odvzemanje telesnih tekočin iz telesnih votlin: prebosti napeto črevo živali s trokarjem / punkcija jeter s trokarjem ♪
  25.      trombóza  -e ž (ọ̑) med. strjevanje krvi v žilah ali srčnih votlinah pri živem organizmu: zdraviti trombozo; zboleti za trombozo ♪

   17.051 17.076 17.101 17.126 17.151 17.176 17.201 17.226 17.251 17.276  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA