Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ali (14.790-14.814)


  1.      samostánec  -nca m (ȃ) star. redovnik: nekateri samostanci so pisali kronike; puščavnik in samostanec ♪
  2.      samostánski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na samostan: samostanski brat; samostanski predstojnik; član samostanskega reda; samostanski vratar / samostanska vzgoja; samostansko življenje / samostanski hodniki; samostanski vrt / samostanska celica; samostanska halja kuta; samostanska šola nekdaj šola, ki jo vzdržujejo redovniki ali redovnice ∙ ekspr. v tej hiši zmeraj vlada samostanska tišina popolna ♦ rel. samostanska porta prostor ob glavnem vhodu v samostan samostánsko prisl.: samostansko urejen ∙ ekspr. živeti samostansko osamljeno, zdržno; ekspr. samostansko preprosta sobica zelo preprosta, z malo pohištva ♪
  3.      samostójen  -jna -o prid., samostójnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki dela, ravna po lastni presoji, brez vpliva, spodbude drugega: biti odločen in samostojen človek; lahko bi bila bolj samostojna / ta pesnik, pisatelj je samostojen duh // ki vsebuje, izraža tako presojo: imeti samostojne nazore; njegovo mišljenje je samostojno / samostojna pot v socializem 2. v povedni rabi sposoben skrbeti sam zase, se preživljati sam, brez pomoči drugega, zlasti staršev: trije otroci so že samostojni, četrti pa hodi še v šolo; pokazati hoče, da je tudi ona samostojna / odšel je od doma in začel samostojno življenje 3. ki pri svojem delu, dejavnosti odloča sam, ne da bi moral upoštevati voljo, zahteve drugega: v službi je že samostojen / zdaj je samostojen gospodar / samostojni obrtnik obrtnik z lastno obrtjo; samostojni raziskovalec // o katerem odloča kdo sam, ne da bi moral upoštevati voljo, zahteve drugega: samostojno delo; samostojno ukrepanje / samostojno delovno mesto / samostojni poklic poklic, ki ga opravlja oseba kot glavno dejavnost, ne da bi bila v rednem delovnem razmerju / te zadeve so v samostojni pristojnosti zbora združenega dela; pravica samostojnega odločanja 4. ki gospodarsko, politično ni vezan na drugega: samostojna družbena, gospodarska organizacija; ustanova je finančno samostojna / postali so samostojen narod na lastnem ozemlju / samostojno področje 5. ki je že sam zase celota, ki ni del česa drugega: paviljon je samostojna stavba / sestavljen je iz več samostojnih delov; samostojna enota; samostojno poglavje / pesmi so izšle v samostojni knjigi / to je bil njegov prvi samostojni nastop / samostojna jed jed, ki se jé brez drugih jedi; izdal je svojo tretjo samostojno pesniško zbirko zbirko, v kateri so le njegove pesmi // ki ni povezan, ni v sklopu z drugim: pri tem je imela slovenščina samostojno vlogo / te besede tvorijo samostojno skupino ◊ fin. samostojna valuta valuta, ki ni vezana na drugo valuto; fiz. samostojni tok električni tok, ki teče v plinu, ne da bi se dovajali naboji; jur. samostojna pritožba pritožba, ki ni združena s pritožbo zoper sodbo; samostojno osebno delo s sredstvi, ki so lastnina občanov; lingv. samostojni pomen besede, besedne zveze pomen besede, besedne zveze glede na mesto v jezikovnem sistemu; v slovarju so besede prikazane kot samostojna gesla ali pa kot podgesla; rad. mlada pevka je posnela prvo samostojno ploščo ploščo s pesmimi, ki jih poje le ona samostójno prisl.: narediti kaj samostojno; samostojno odločati, presojati, ravnati; samostojno živeče bitje ♪
  4.      samostójnost  -i ž (ọ́) stanje samostojnega: mlad človek si želi samostojnosti / prizadevati si za gospodarsko, politično samostojnost / izgubiti državno, narodno samostojnost / boj za samostojnost slovenskega knjižnega jezika / učenci so pri delu pokazali veliko samostojnost samostojno mišljenje, ravnanje; razvijanje otrokove samostojnosti ♦ jur. samostojnost organa pri odločanju ♪
  5.      samosvój  -ôja -e prid. (ọ́ ó) 1. ki misli, ravna po svoje, ne oziraje se na mnenje, nasvete drugih: samosvoj otrok; bil je samosvoj in jezljiv; postala je tako samosvoja / ta konj je zelo samosvoj trmast // čudaški, poseben: bil je malo samosvoj človek 2. knjiž. ki ima lastnosti, značilnosti, po katerih se razlikuje od stvari svoje vrste: ti ljudje govorijo samosvoj jezik; kraj leži v središču te male, samosvoje pokrajine / imeti samosvoj položaj v državi poseben / samosvoj stil / skladba razodeva samosvojega ustvarjalca 3. publ. lasten posameznemu, tipičen za posameznega: to je tisto, kar je samosvoje narodu / prispevali so k razvoju dokaj samosvoje tehnike 4. zastar. svoj, lasten: hiša ima samosvoj odtok / armada ni tvorila samosvoje celote / samosvoja hvala samohvala 5. knjiž. neodvisen, samostojen: bili so spet samosvoji in gospodarji svoje zemlje; z zaposlitvijo je končno postala samosvoja / zatirati samosvoje misli svobodne samosvôje prisl.: samosvoje doživljati svet; družina je živela samosvoje ♪
  6.      samôten  -tna -o prid., samôtnejši (ó) 1. ki okoli sebe, v bližini nima drugih stvari svoje vrste: samoten popotnik; na drevesu se je oglašal samoten ptič; oreh je stal samoten sredi dvorišča; na koncu doline stoji samotna hiša; samotno drevo / ekspr. iz sosednje ulice so se slišali samotni koraki / ekspr. glasovi so postali samotnejši redkejši / samotna kmetija kmetija zlasti v hribovitem svetu, katere zemljišče se v enem kosu razprostira okoli domačije 2. nenaseljen, neposeljen: to so samotni kraji; samotna dolina, okolica; ko so jih izgnali, je ostala hiša samotna / pozimi je park samoten; zavil je v samotno ulico 3. ki je brez družbe, brez povezave z drugimi: počutil se je samotnega; bila je samotna in bolna // nav. ekspr. ki poteka v samoti, osamljenosti: koliko je prejokala v tistih samotnih nočeh; v samotnih urah je mislil na dom; samotno življenje / samotne misli ● ekspr. to je bil najsamotnejši kotiček v parku najbolj oddaljen, odmaknjen; zastar. samotni so šli na pot sami, brez spremstva; ekspr. samoten je taval po mestu sam, brez družbe; knjiž. samotna celica samica; to je samotna pot pot, ki vodi po nenaseljenem, neposeljenem svetu samôtno prisl.: samotno živeti / v povedni rabi po materini smrti je bilo doma samotno ♪
  7.      samótež  tudi samotéž prisl. (ọ̄; ẹ̑) 1. nar. brez vprege, sam: samotež peljati; kmetje so samotež ali z živino vozili seno / izpregel je konje in samotež porinil voz pod kozolec 2. star. brez pomoči, sam: samotež se je naučil brati in pisati / zmeraj se je samotež sprehajal brez družbe, sam ♪
  8.      sámoupráven  -vna -o prid. (ȃ-á) nanašajoč se na samoupravo ali samoupravljanje: a) samoupravno ozemlje / samoupravna enota b) samoupravni odnosi; samoupravne pravice občanov; samoupravna načela; samoupravno odločanje / samoupravni položaj delovnega človeka; samoupravni razvoj naše družbe / samoupravna organizacija; samoupravna ureditev socialistične države / samoupravni splošni akti akti, ki na splošno urejajo družbenogospodarske in druge samoupravne odnose; samoupravni organ oseba ali telo, kateremu je po predpisih, statutu ali z drugim splošnim aktom zaupano neposredno upravljanje; samoupravni sporazum samoupravni splošni akt, s katerim se v skladu z ustavo in zakonom urejajo družbenogospodarski in drugi samoupravni odnosi; samoupravna interesna skupnost skupnost, v kateri delovni ljudje določene dejavnosti in uporabniki te dejavnosti usklajujejo skupne interese; samoupravno dogovarjanje ◊ jur. samoupravna sodišča sodišča, ki se ustanovijo s samoupravnim aktom sámouprávno prisl.: samoupravno odločati; samoupravno urejati medsebojna razmerja ♪
  9.      sámouprávljanje  -a s (ȃ-á) samostojno neposredno ali posredno odločanje članov delovne ali kake druge skupnosti pri upravljanju skupnih zadev: uresničevati samoupravljanje; pravica samoupravljanja, do samoupravljanja / socializem temelji na samoupravljanju; socialistično samoupravljanje; samoupravljanje v organizaciji združenega dela, v krajevni skupnosti / delavsko samoupravljanje odločanje članov delovne skupnosti pri upravljanju gospodarske delovne organizacije; družbeno samoupravljanje odločanje članov delovne skupnosti pri upravljanju delovne organizacije; organ samoupravljanja samoupravni organ / samoupravljanje učencev ♦ jur. družbeni pravobranilec samoupravljanja organ družbene skupnosti, ki skrbi za uresničevanje družbenega varstva samoupravnih pravic delovnih ljudi in družbene lastnine; šol. samoupravljanje s temelji marksizma učni predmet, pri katerem se poučujejo osnove samoupravljanja in marksizma ♪
  10.      sámouprávljati  -am nedov. (ȃ-á) kot član delovne ali kake druge skupnosti samostojno neposredno ali posredno odločati pri upravljanju skupnih zadev: uspešno samoupravljati sámoupravljajóč -a -e: samoupravljajoča se družba ♪
  11.      sámoupravljávec  -vca m (ȃ-ȃ) kdor kot član delovne ali kake druge skupnosti samostojno neposredno ali posredno odloča pri upravljanju skupnih zadev: dolžnosti in pravice samoupravljavcev / zbor samoupravljavcev ♪
  12.      sámoupravljávski  -a -o prid. (ȃ-ȃ) nanašajoč se na samoupravljavce ali samoupravljanje: samoupravljavske dolžnosti, funkcije; samoupravljavske pravice / samoupravljavska aktivnost delavcev ♪
  13.      samoúški  -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na samouke ali samouštvo: samouški slikarji / tako je risal v svoji mladostni, samouški dobi samoúško prisl.: delati samouško; povest je pisana samouško ♪
  14.      samovár  -a in -ja m (ȃ) zlasti v ruskem okolju 1. kovinska posoda za zavretje vode, namenjene za pripravljanje čaja: prižgati samovar; sedela je pri samovaru in nalivala čaj / ekspr. na mizi je pel, šumel samovar 2. zastar. kuhalnik: postavila je čajnik na samovar; skuhati zajtrk na samovaru ♪
  15.      sámovláda  -e ž (ȃ-ȃ) 1. politična ureditev, v kateri ima neomejeno, samovoljno oblast en človek ali majhna skupina; samodrštvo: boriti se proti samovladi / samovlada vladarja 2. knjiž. vodilen, gospodujoč položaj: njihova želja po samovladi na Jadranu / s tem je bilo konec gospodarske samovlade ∙ zastar. narod si prizadeva za samovlado za samostojnost ♪
  16.      samovólja  -e ž (ọ̄) samovoljno dejanje ali ravnanje: kaznovati, preprečiti samovoljo; sam je prižgal luč in se opravičil za to samovoljo / s samovoljo kršiti človekove pravice / vojaška samovolja; težko so prenašali samovoljo graščakov; samovolja predstojnika / to je dejanje samovolje ♪
  17.      samovóljnež  -a m (ọ̑) ekspr. samovoljen človek: naš mali samovoljnež in trmoglavec / na oblasti je bil samovoljnež in objestnež ♪
  18.      samovóljnost  -i ž (ọ́) lastnost, značilnost samovoljnega človeka: samovoljnost deklice; fantu so očitali samovoljnost in trmoglavost / na obrazu je bil izraz samovoljnosti // samovolja: bili so prepuščeni samovoljnosti fevdalcev; kmete so kaznovali za samovoljnost / počenjati nespametnosti in samovoljnosti ♪
  19.      sámozadovóljen  -jna -o prid. (ȃ-ọ́ ȃ-ọ̄) zadovoljen sam s seboj: samozadovoljen človek; postali so preveč samozadovoljni / samozadovoljen smehljaj; njegovo sebično, samozadovoljno življenje / obšlo jo je samozadovoljno čustvo sámozadovóljno prisl.: ded si je samozadovoljno pogladil brado; samozadovoljno se smehljati ♪
  20.      sámozadovóljnost  -i ž (ȃ-ọ́) stanje samozadovoljnega človeka: na obrazu se mu vidi samozadovoljnost / v svoji samozadovoljnosti se tega niso zavedali / vse to jo je navdajalo z največjo samozadovoljnostjo ♪
  21.      sámozaklópen  -pna -o prid. (ȃ-ọ̑) knjiž., navadno v zvezi samozaklopna vrata vrata, ki se zaradi posebnega okovja zapirajo sama: vrata med dvorano in kabinetom so zamenjali s samozaklopnimi vrati / prijel je za železen obroč na tleh in dvignil samozaklopna vrata loputo ♪
  22.      sámozaščíta  -e ž (ȃ-ȋ) zaščita samega sebe: strpnost v cestnem prometu je najboljša samozaščita ♦ jur. varovanje svojih pravic pri silobranu, v skrajni sili // v zvezi družbena samozaščita organizirano varstvo socialistične ustavne ureditve, samoupravne družbe, občanov, njihovega in družbenega premoženja: nosilci družbene samozaščite / pravica in dolžnost občanov sodelovati v družbeni samozaščiti ♪
  23.      sámozatajevánje  -a s (ȃ-ȃ) zatajevanje samega sebe: njegov obraz je izražal samozatajevanje; pri delu so pokazali mnogo vztrajnosti in samozatajevanja / streči bolniku požrtvovalno in s samozatajevanjem; z največjim samozatajevanjem je zadrževala jok ♪
  24.      samozvánec  -nca m (á) 1. kdor si nezakonito, s silo pridobi vladarsko oblast: takrat je vladal samozvanec Henrik IV. / bal se je, da bi ga kak samozvanec vrgel s prestola 2. ekspr. kdor si lasti pomemben položaj: kritizirali so takratne občinske samozvance / pesniški samozvanci ♪
  25.      samožívost  -i ž (í) knjiž. lastnost, značilnost samoživega: samoživost volje / samoživost slovenstva / sproščena gledališka samoživost ♪

   14.665 14.690 14.715 14.740 14.765 14.790 14.815 14.840 14.865 14.890  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA