Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Ali (13.465-13.489)
- pritočíti -ím dov., pritóčil (ȋ í) nar. prikotaliti, pritrkljati: pritočil je h kovaču kolo v popravilo ♪
- pritòk -óka m (ȍ ọ́) 1. potok ali manjša reka, ki se izliva v večjo: reka ima dva pritoka; donavski pritoki; pritoki reke Save / desni pritok ki se izliva v reko z njene desne strani, gledano v smeri toka 2. glagolnik od pritekati ali priteči: hiter pritok vode je povzročil veliko škodo / velik pritok turistov / pospešiti pritok članstva / pritok denarja ♪
- pritólči -tólčem [ou̯] dov., pritólci pritólcite in pritolcíte; pritólkel pritólkla (ọ́) 1. priti, navadno glasno udarjajoč z nogo, palico ob tla: v hišo je pritolkel mož z leseno nogo // ekspr. s težavo priti: proti večeru pritolčeta do koče 2. nar. pribiti: pritolči desko pritólči se ekspr. s prizadevanjem, trudom priti do česa: pritolči se do poklica ♪
- pritopotáti -ám tudi -óčem dov. (á ȃ, ọ́) topotajoč priteči: konji so pritopotali na pašo / pritopotala sta po majavih stopnicah topotajoč prišla ♪
- pritôžba tudi pritóžba -e ž (ō; ọ̑) 1. izjava, s katero se sporoča, izraža pristojnemu nezadovoljstvo zaradi neprimernosti, neustreznosti česa: sprejemati pritožbe; odgovarjati na pritožbe; upravičena pritožba stranke; pritožba zaradi slabe kvalitete blaga; pritožba zoper šefa // izjava, s katero se izraža komu nezadovoljstvo zaradi neprimernosti, neustreznosti česa sploh: iz njihovih ust ni bilo slišati pritožb; pritožba nad otroki 2. pismeno izraženo nesoglasje s sodbo, sklepom, odločbo z namenom, da se ta spremeni, razveljavi: napisati, vložiti pritožbo zoper odločbo; rešiti, zavrniti pritožbo; utemeljiti pritožbo; pritožba na organ višje stopnje; pravica do pritožbe; zamuditi rok za pritožbo 3. glagolnik od pritožiti se: njegova pritožba šefu ni uspela / neprestane pritožbe zaradi slabega vremena, nad slabim vremenom ♪
- pritrdílen -lna -o prid. (ȋ) 1. ki je za pritrjevanje: pritrdilni vijaki; pritrdilna priprava / jeklena pritrdilna vrv ♦ teh. pritrdilna objemka 2. ki izraža, vsebuje pritrditev, strinjanje: pritrdilen odgovor; pritrdilna izjava / imeti pritrdilno stališče do česa pritrdílno prisl.: pritrdilno odgovoriti ♪
- pritrdíti in pritŕditi -im dov. (ȋ ŕ) 1. namestiti kaj trdno na določenem mestu, v določenem položaju: pritrditi anteno; pritrditi z vijaki, žeblji / pritrditi desko na zid; pritrditi lepak na razglasno desko nabiti, prilepiti 2. navadno z dajalnikom z besedo, kretnjo izraziti, da se povedanemu, izrečenemu ne nasprotuje: prenehal je govoriti, da bi videl, če mu bodo pritrdili; rekel je, da je bilo tam lepo in ona mu je pritrdila; z besedami, glavo, očmi pritrditi / s to možnostjo računa tudi nasprotnik. Res je, je pritrdil / pritrditi besedam, mnenju, predlogu koga strinjati se, soglašati z njim 3. z besedo, kretnjo izraziti, da je v vprašanju povedano v skladu a) z resničnostjo: vprašala ga je, če je napisal nalogo. Pritrdil je; ali ni ta knjiga zelo zanimiva? Zelo, je pritrdil b) z željo, hotenjem: na vprašanje, če bi hotel čokolado, je takoj pritrdil;
ali bi šli radi domov? Seveda, je pritrdil pritŕjen -a -o: na čevlje pritrjene drsalke; slabo pritrjen pas ♪
- pritrjeváti -újem nedov. (á ȗ) 1. nameščati kaj trdno na določenem mestu, v določenem položaju: pritrjevati kljuke; pritrjevati podkvice na podplate; pritrjevati z vijaki 2. navadno z dajalnikom z besedo, kretnjo izražati, da se povedanemu, izrečenemu ne nasprotuje: pogledal je sogovornika, ki mu je pritrjeval; to so bili hudi časi, je pritrjeval; z glavo, glasno so mu pritrjevali / umetnikove oči več vidijo. Da, da, mu je hitel pritrjevati / pritrjevati mnenju, predlogu koga strinjati se, soglašati z njim; zmeraj pritrjuje svojemu šefu soglaša z njegovim mnenjem, ravnanjem; iz strahu je vsemu pritrjevala 3. z besedo, kretnjo izražati, da je v vprašanju povedano v skladu a) z resničnostjo: vprašala je otroke, če so že bili na morju. Vsi so pritrjevali b) z željo, hotenjem: na vprašanje, če bi šli radi na izlet, so vsi pritrjevali pritrjeváje: pritrjevaje povesi glavo pritrjujóč -a -e: pritrjujoč pogled; pritrjujoče pripombe ♪
- pritŕkati -am dov. (r̄ ȓ) 1. s trkanjem priti do česa: žolna je pritrkala črva iz debla / lažje bi pritrkal vodo iz skale, kot pa dobil pameten odgovor od njega // s trkanjem priklicati: končno je le pritrkal vratarja 2. ekspr. priti, udarjajoč s palico ob tla: starček je komaj pritrkal do doma ♪
- pritrkávati -am nedov. (ȃ) 1. v krščanskem okolju zvoniti tako, da se ritmično udarja po dveh ali več zvonovih: cerkovnik pritrkava s srednjim in malim zvonom; zvoniti in pritrkavati / pritrkavati k prazniku / zvonovi ubrano pritrkavajo 2. udarjati ob kaj, po čem, navadno ritmično; potrkavati: s palico je pritrkaval ob pločnik; pritrkavati z nogo pri plesu / ekspr. kolesa so enolično pritrkavala / pritrkavati takt ♪
- pritrkljáti -ám dov. (á ȃ) s trkljanjem spraviti kam: pritrkljali so več sodov iz kleti; pritrkljati žogo; z vrha se je pritrkljala skala ♪
- pritrkoválec -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor pritrkava: pritrkavali so trije pritrkovalci ♪
- priučeváti -újem nedov. (á ȗ) delati koga sposobnega za opravljanje določenega dela neposredno z opravljanjem tega: priučevati delavce; tri mesece so se priučevali / dekleta so se priučevala šivanju pri domačih šiviljah priučeváti se star. učiti se, navajati se, zlasti v stiku z okoljem: otroci so se priučevali šolskemu redu ♪
- privadljív -a -o prid. (ȋ í) ki se da privaditi: privadljive živali ♪
- privájati 1 -am nedov. (ā) navajati: privajati otroka na red, snago / privajati koga na kako delo privájati se 1. prihajati v stanje, ko se kaj ne zdi več težavno: počasi se je začel privajati težkemu gozdnemu delu; privajati se na hitrost / noge so se mu spet privajale hoji // prihajati v stanje, ko se kaj ne zdi več nenavadno, nedomače: privajati se spremembam; na novo pokrajino so se morali šele privajati 2. s ponavljanjem kakega dejanja prihajati v stanje, ko postane to potreba, navada: privajati se na pitje (alkoholnih pijač) / elipt. privajati se na vino na pitje vina ♪
- privál tudi privàl -ála m (ȃ; ȁ á) knjiž., redko 1. naval: zadržati prival ljudi 2. val: obalo zalivajo veliki privali ♪
- privalovíti -ím dov., privalóvil (ȋ í) valujoč priteči: morska voda je privalovila do njih / ekspr. od nekod so privalovili zvoki glasbe so se zaslišali ♪
- privarčeváti -újem dov. (á ȗ) z varčevanjem priti do česa: v dveh letih je privarčeval precejšnjo vsoto; privarčevala sta dovolj za hišo / z dobrim gospodarjenjem ji je privarčeval lepo doto pridobil / hodili so zgodaj spat, da so privarčevali pri petroleju porabili manj denarja zanj // narediti, da se česa porabi manj: privarčevati gorivo privarčeván -a -o: privarčevan denar ♪
- priváten -tna -o prid. (ȃ) 1. ki je last posameznika, posameznikov, zaseben: privatni gozdovi; privatna proizvodnja; privatno podjetje, premoženje; privatna in družbena stanovanja / najel si je privatno sobo sobo pri osebi, ki se ne ukvarja poklicno z gostinstvom, oddajanjem sob; privatna šola šola, ki jo ustanovi, vzdržuje kako društvo // namenjen uporabi, koristi določenega posameznika, določenih posameznikov: privatni park; privatni prostori; privatna cesta; privatna in javna kopališča 2. ki je v zvezi s posameznikom, posamezniki in ne z družbeno skupnostjo: privatni interesi; ogroziti privatne koristi; privatne zadeve // nanašajoč se na posameznika kot neuradno osebo: uradni in privatni obisk; prositi koga za privatni pogovor; privatni spor; njegovo privatno mnenje je drugačno od uradnega; privatno pismo / privatno življenje ● pog. iti na potovanje po privatni
liniji privatno, ne službeno ◊ ekon. privatna proizvodnja proizvodnja s proizvajalnimi sredstvi v privatni lastnini; proizvodnja zasebnikov, zlasti obrtnikov; jur. privatna zdravniška praksa do 1974 zasebno opravljanje zdravniškega poklica; privatno pravo pravo, ki ureja osebnostna in premoženjska razmerja državljanov; ped. privatni docent v nekaterih državah predavatelj, ki ima pravico predavati na univerzi, navadno brez plačila; soc. privatni lastnik posameznik ali skupina, ki ima lastninsko pravico do proizvajalnih sredstev; privatna lastnina lastninska pravica posameznika ali skupine do proizvajalnih sredstev; šol. privatno šolanje šolanje v privatni šoli ali s posebej najetimi učitelji privátno prisl.: službeno in privatno potovati; stanovati privatno; angleščino se je učil privatno ♪
- privátnolastníški -a -o prid. (ȃ-ȋ) nanašajoč se na privatne lastnike ali privatno lastništvo: privatnolastniška miselnost / privatnolastniška proizvodnja ♪
- privések -ska m (ẹ̑) 1. navadno z verižico pritrjeni del okrasnega predmeta: uhani s priveski 2. ekspr. kar je s čim povezano tako, da nima lastne pomembnosti, samostojnosti: ta država noče postati le privesek kake velesile / vzgojnost je le privesek njegovega pisanja nepotreben, odvečen dodatek ◊ anat. možganski privesek hipofiza; filat. znamka s priveskom z nazobčanim delom, navadno s priložnostnim besedilom ali sliko, ki se drži znamke; med. privesek kar se drži česa ♪
- privêsti -vêdem dov., privêdel in privédel privêdla, stil. privèl privêla (é) 1. kot spremljevalec, vodnik narediti, da kdo kam pride: domov je privedel svoja nova prijatelja; sina je privedel s seboj // narediti, povzročiti, da pride kdo pod nadzorstvom na določeno mesto: privesti morilca na postajo milice; kar z dela so jih privedli tja / s silo privesti ♦ jur. privesti obtoženca // nav. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo kam pride sploh: radovednost ga je privedla k njim 2. narediti, povzročiti, da kdo pride v stanje, kot ga določa samostalnik: s svojim ravnanjem ga je privedel do obupa, v obup / do tega dejanja jih ni privedlo usmiljenje niso ga storili iz usmiljenja // narediti, povzročiti nastop stanja, kot ga določa samostalnik: slabo gospodarjenje je privedlo do krize / publ. ti dogodki so privedli do zaostritve položaja so povzročili zaostritev položaja // narediti, da
kaj doseže določeno stopnjo: tako sklepanje je privedlo do absurda, protislovja; privesti dejanje do največje napetosti ● ekspr. pot nas je privedla do razvalin po poti smo prišli; kaj te je privedlo k meni zakaj, s kakšnim namenom si prišel; naključje mu ga je privedlo na pot nenačrtno, nehote sta se srečala; ko je privedel ženo v hišo, se je vse spremenilo ko se je poročil (na dom); tako razmišljanje ni privedlo nikamor ni bilo uspešno; knjiž. predaleč bi nas privedlo, če bi obravnavali vse podrobnosti preveč časa, prostora bi porabili ♪
- privézati in privezáti -véžem dov. (ẹ́ á ẹ́) 1. z vrvjo, trakom, verigo pritrditi: privezati eno letev na drugo; trdno privezati; privezati in pribiti / privezati talce k drevesom / privezati trto h kolu // z namestitvijo vrvi, verige narediti, da se kaj ne more oddaljiti z določenega prostora: privezati čoln; privezati psa; privezati živino k jaslim // z vezanjem namestiti, pritrditi na kaj: privezati trakove na palico; privezati vrv na drevo / privezati otroku slinček / privezati zastavo na drog; privezati si dereze, predpasnik 2. alp. namestiti, dati vrv okrog telesa zaradi varnosti, pomoči pri plezanju; navezati: privezati planince; iz previdnosti so se alpinisti privezali 3. ekspr., v zvezi z na narediti, povzročiti, da je kdo odvisen od koga, povezan s kom: s tem ga je hotela privezati nase; privezati otroke na grunt ● ekspr. bolezen
ga je privezala na posteljo povzročila, da je moral ležati; šalj. privezati si dušo utešiti si žejo, glad ◊ agr. privezati tele ne oddati ga v zakol; biblio. privezati z novo vezavo priključiti k čemu privézan -a -o: privezan pes; ti ljudje so privezani na zemljo ♪
- privézen -zna -o prid. (ẹ̑) ki je za privezovanje: privezni kol ♦ navt. privezna vrv vrv za privezovanje ladje, čolna k obali ♪
- privéznik -a m (ẹ̑) navt. kamnit, železen steber na obali, ladji za privezovanje: privezati vrv na priveznik; pomol s privezniki ♪
13.340 13.365 13.390 13.415 13.440 13.465 13.490 13.515 13.540 13.565