Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ali (12.376-12.400)


  1.      pózitiv  -a m (ọ̑) 1. fot. posnetek, kopiran z negativa, na katerem so svetla in temna mesta taka kot v resničnosti: izdelati pozitiv; pozitiv in negativ / barvni pozitiv; filmski, fotografski pozitiv 2. lingv. oblika, ki izraža izhodiščni pomen pridevnika ali prislova; osnovnik: pozitiv, komparativ in superlativ ◊ muz. pozitiv nekdaj majhne sobne, komorne ali cerkvene orgle ♪
  2.      pózitiven  in pozitíven -vna -o prid. (ọ̑; ȋ) 1. ki izraža, da je vrednost česa velika ali da je, obstaja: pozitivna kritika filma; pozitivna ocena takega ravnanja ga je vznemirila / imeti pozitiven odnos do česa; o njej imam pozitivno mnenje 2. ki izraža, vsebuje pritrditev, strinjanje, pritrdilen: odgovor je bil pozitiven; pozitivna rešitev prošnje 3. dober, sprejemljiv: pozitivnih pojavov med mladimi noče videti; pozitivne in negativne lastnosti; podpirati pozitivne pobude; publ. odigrati pozitivno vlogo / imeti pozitiven vpliv na koga / publ. pozitivni junak romana 4. ki prinaša koristi, ugodnosti: pozitivne posledice dežja v tem času / knjiž. pozitivne, svetle strani življenja dobre, prijetne 5. med. ki izraža, da iskano je: izid preiskave je pozitiven / izmeček je bil pozitiven 6. ki ga je mogoče dokazati, preveriti: pozitivno znanje / opirati se na pozitivna dejstva ◊ bot. pozitivni fototropizem pojav, da se rastlinski organi obračajo k svetlobi; ekon. pozitivna trgovinska bilanca trgovinska bilanca z manjšim uvozom kot izvozom; elektr. pozitivni pol elektroda za dovajanje električnega toka; pozitivna elektrina primanjkljaj elektronov na telesu; fiz. pozitivni delec delec, ki se v magnetnem polju, prečnem na smer gibanja, odkloni v dani smeri; pozitivni ion pozitivno naelektren ion; fot. pozitivni film film s posnetki, na katerih so svetla in temna mesta taka kot v resničnosti; barvni pozitivni film barvni film s posnetki, na katerih so barve take kot v resničnosti; kem. pozitivni element element, ki se pri elektrolizi izloča na katodi; mat. pozitivni predznak predznak, ki izraža, da je število večje od nič; pozitivno število število, večje od nič; med. pozitivni Rh faktor; šol. pozitivni učni uspeh učni uspeh brez negativnih ocen; pozitivna ocena ocena, ki izraža, da učenec obvladuje učno snov; šport. pozitivna razlika v golih razlika med večjim številom danih in manjšim številom dobljenih golov pózitivno in pozitívno prisl.: odgovoriti pozitivno; to bo pozitivno vplivalo na njuno razmerje; pozitivno naelektreni delci; pozitivno rešena prošnja; pisati šolsko nalogo pozitivno; sam.: o njem vedo veliko pozitivnega ♪
  3.      pozitivístičen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na pozitiviste ali pozitivizem: pozitivistična filozofija / pozitivistična miselnost / pozitivistična analiza; pozitivistično pisanje pozitivístično prisl.: pozitivistično usmerjen psiholog ♪
  4.      pozíven  -vna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na poziv ali pozivanje: pozivni list / signalizirati pozivne znake ♦ elektr. pozivni generator generator nizkofrekvenčne napetosti v telefonskem aparatu za klicanje telefonskih naročnikov; šport. pozivni turnir tekmovanje najboljših namiznoteniških igralcev, na katerem se ugotavlja njihova kakovost ♪
  5.      pozlatárski  -a -o prid. (á) nanašajoč se na pozlatarje ali pozlatarstvo: pozlatarska delavnica / pozlatarska obrt obrt, ki se ukvarja s prekrivanjem predmetov s tanko plastjo zlata ♪
  6.      poznánje  -a s (ȃ) dejstvo, da kdo koga ali kaj pozna: medsebojno poznanje; o svojem poznanju z njim je molčal; med njima se je razvilo ožje poznanje poznanstvo / poznanje položaja, razmer; poznanje predpisov, zakonov / poznanje tujih jezikov znanje, obvladanje / dobro poznanje ljudi, življenja mu je marsikdaj koristilo ● star. v mestu je imel poznanje z mladim dekletom ljubezensko razmerje ♪
  7.      poznáti  -znám nedov. (á ȃ) 1. vedeti za obstajanje, lastnosti, značilnosti koga: nihče ga ne pozna; ali me še poznaš; ni poznal ne očeta ne matere; pozna ga iz otroških let; pozna jo samo od dobre strani; poznati po glasu, hoji, imenu, resnicoljubnosti; dobro, navidez, pobliže, slabo poznati; poznajo ga kot, zastar. za poštenjaka; midva se pa že poznava / nikoli ne bo drugačen, saj ga poznam 2. vedeti (za) kaj, biti seznanjen s čim: bal se je približati stražarju, ker ni poznal gesla; poznati pot; poznati pravila, zakone; to pravljico pozna vsak otrok; dobro poznam ta problem; razmere pozna do podrobnosti; pog. svoj klobuk bom pa ja poznal / to hišo poznam sem jo že videl / mlad je še in ne pozna življenja // imeti s študijem, raziskovanjem pridobljeno vednost o določeni dejavnosti, stvari ali področju: moderne glasbe ne pozna; dobro pozna evropsko književnost; pozna svojo stroko; malokdo tako pozna Prešernove poezije kot on / poznati imena rastlin; za prevajanje je treba dobro poznati oba jezika znati, obvladati; not ne pozna jih ne zna brati 3. ekspr. vedeti za značilnosti kakega pojava, zlasti negativnega: dobro pozna fašizem in njegove metode; pozna njegove napake; poznam ta strah, ni mi treba razlagati 4. nav. ekspr. biti v določenem, navadno dobrem odnosu s kom: on bo že dobil službo, ker oče pozna direktorja; pozna se s profesorjem 5. ekspr. ozirati se na koga, upoštevati ga: starše pozna samo, kadar jih potrebuje / nihče ga ni poznal v nesreči mu ni pomagal 6. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z nikalnico izraža, da to, kar določa sobesedilo, pri osebku obstaja: materina ljubezen ne pozna mej; nobene mere ne pozna; on ne pozna milosti, opravičevanja; te navade pri nas ne poznamo; nobene olike ne pozna; počitka sploh ne pozna; te dežele ne poznajo snega; takrat je še poznal srečo, veselje ● nižje pog. nobenega heca ne pozna je resen, ne mara potegavščin; bolnik nikogar ne pozna ni pri zavesti; ekspr. ta človek ne pozna šale vse jemlje, obravnava resno; ekspr. ti še ne poznaš ljudi po mojem mnenju so ljudje slabi; ekspr. kako sem mogel to storiti, sam sebe ne poznam zelo sem začuden nad svojim dejanjem, ravnanjem; ekspr. če to narediš, te ne poznam več nočem imeti opravka, stikov s teboj; ekspr. vidva sta mi skrila denarnico, saj vaju poznam vem, da sta nagajiva; ekspr. pozna ga do jeter, do obisti pozna vse njegove lastnosti, zlasti slabe; še ne pozna na uro ne zna razbrati časa z ure; zastar. ne pozna ga več za svojega sina ne prizna, ne šteje; poznam ga samo po imenu nisem ga še videl, nisem se še srečal z njim; pog. samo napol ga poznam ne dobro, nekoliko; poznam ga kot slab denar, kot svoj žep zelo dobro, zlasti po slabih lastnostih poznáti se biti viden, kazati se: bolezen se ji pozna na obrazu; na tej preprogi se pozna vsaka stopinja; pozna se mu, da ni spal; po govorici se mu pozna, da ni domačin / noseča je, pa se ji še nič ne pozna ● delu se pozna hitrica zaradi prehitrega delanja, opravljanja je delo manj kvalitetno; ekspr. pijača se mu kar precej pozna je precej vinjen; pog. njemu se res ne poznajo leta videti je mlajši, kot je v resnici; ekspr. podražitev se mu zelo pozna zaradi podražitve potroši dosti več; ekspr. tega ne bom končal do roka, saj se poznam vem, koliko zmorem; ekspr. škoda besed, saj se poznamo vem, kako mislite o stvari; prim. poznan ♪
  8.      poznaválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) 1. kdor ve (za) kaj, je seznanjen s čim: poznavalci trdijo, da spada to vino med najboljša vina; dober poznavalec gob / poznavalec predpisov, razmer / ekspr. položaj je presodil s pogledom poznavalca / dober poznavalec ljudi 2. kdor ima s študijem, raziskovanjem pridobljeno vednost o določeni dejavnosti, stvari ali področju: je velik poznavalec evropske književosti; poznavalci Prešernove poezije; izvrsten poznavalec matematične vede / poznavalec tujih jezikov kdor zna, obvlada tuje jezike ♪
  9.      poznaválski  -a -o [u̯s in ls] prid. (ȃ) nanašajoč se na poznavalce ali poznavanje: poznavalska merila / ekspr. ocenil ga je s poznavalskimi očmi poznaválsko prisl.: poznavalsko pregledati, proučiti; poznavalsko je pokusil vino ♪
  10.      poznávanje  -a s (ȃ) vednost o določeni dejavnosti, stvari ali področju: vzrok za to je slabo poznavanje gradiva; poznavanje kulture, umetnosti / poznavanje položaja, razmer / poznavanje ljudi poznanje; poznavanje tujega jezika znanje, obvladanje ♪
  11.      pozóren  -rna -o prid., pozórnejši (ọ́ ọ̄) 1. zavestno (miselno) zbran: pozoren poslušalec, učenec; pri vožnji ni bil dovolj pozoren / biti pozoren na datum in kakovost izdelka; ob teh besedah je postal pozoren ∙ ekspr. nič ni ušlo njenim pozornim očem vse je opazila; ekspr. tam so naleteli na pozorna ušesa tam so jih pozorno poslušali // ki poteka, se opravlja z veliko miselno zbranostjo: pozorno branje, poslušanje 2. ki kaže, izraža skrb, zavzetost za koga: ima pozornega moža; vedno je pozorna do njega pozórno prisl.: pozorno poslušati, spremljati; ko ga je pozorneje pogledal, ga je prepoznal ♪
  12.      pozunánjenje  -a s (ȃ) glagolnik od pozunanjiti: pozunanjenje čustev; pozunanjenje in obubožanje gledališča ♪
  13.      pozvánec  -nca m (á) knjiž. kdor je poklican, pozvan: pozvanci so morali čakati, da pridejo na vrsto ♪
  14.      pozváti  -zôvem dov., pozvál (á ó) 1. javno izraziti željo, da kdo kaj stori, se česa udeleži: pozvati k stavki, uporu; pozvati na boj, delo, odpor; prebivalce so pozvali, naj se udeležijo množičnega zborovanja / pozvati učence k disciplini; pozval jih je k večji prizadevnosti 2. izraziti zahtevo po a) navadno s prislovnim določilom prisotnosti na kakem mestu: pozvati na sodišče b) z glagolskim samostalnikom kaki dejavnosti: sodišče ga je pozvalo za pričo / pozvati koga na dvoboj / pozvati koga na pomoč poklicati ● zastar. pozvati zdravnika poklicati; zastar. prijazno jih je pozval v hišo povabil pozván -a -o: pozvani so bili k uporu; pozvan je bil v drug kraj; biti pozvan za pričo ♪
  15.      požágati  -am dov. (ȃ) z žaganjem podreti: požagati drevo; vse smreke so požagali // z žaganjem odstraniti: požagati veje požágan -a -o: požagano drevje ♪
  16.      požáren  -rna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na požar: požarna škoda; predpisi o požarni varnosti / požarni hidrant; hiša je zavarovana s požarnim zidom; požarna lestev lestev, pritrjena na zidu za zasilno reševanje; požarna zavesa v gledališču / star. požarna bramba gasilsko društvo ♦ gozd. požarni pas del zemljišča vzdolž česa, navadno železniške proge, za zavarovanje pred požarom, širjenjem požara požárno prisl.: požarno ogrožen prostor ♪
  17.      požárni  -ega m (ȃ) voj. vojak, ki čuva enega ali več prostorov, kadar drugi spijo ali so odsotni: požarni je na hodniku ♪
  18.      požebráti  -ám dov. (á ȃ) 1. ekspr. hitro in enolično pomoliti: malo je požebrala in vstala / požebrati očenaš 2. nar. koroško pomoliti: po kosilu so požebrali in odšli na delo ♪
  19.      požéti  -žánjem dov., nam. požét in požèt (ẹ́ á) 1. končati žetev: letos so že poželi // s srpom ali strojem odrezati žito, travo: veliko so že poželi / požeti ječmen, pšenico / skoraj vso njivo so požele; pren., ekspr. zdaj je požel sadove svojega truda 2. publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da je kdo deležen dejanja, ki ga določa samostalnik: ansambel je požel velik aplavz; požeti hvalo, občudovanje; delati noče, slavo bi pa rad požel / film ni požel pričakovanega uspeha dosegel ● ekspr. smrt ga je požela sredi dela umrl je; ekspr. v vojski mu je poželo obe nogi je izgubil obe nogi; publ. pri volitvah so socialisti poželi največ glasov dobili požét -a -o: pšenica je že požeta ♪
  20.      požganíca  -e ž (í) nar. koroško zemljišče, s katerega je s požiganjem odstranjeno drevje, grmovje, zlasti gozd: požganico so prekopali ♪
  21.      požganíšče  -a s (í) nar. koroško kraj požara, ognja; pogorišče: bali so se, da se bo še šola vnela, ker je stala blizu požganišča ♪
  22.      požgánje  -a s (ā) nar. zemljišče, s katerega je s požiganjem odstranjeno drevje, grmovje, zlasti gozd: na požganju so posejali pšenico ♪
  23.      požgáti  -žgèm dov., požgál (á ȅ) z ognjem poškodovati, uničiti: okupatorji so požgali vse hiše v vasi; požgati vejevje / cel zvezek svojih pesmi je požgal sežgal // poškodovati, uničiti občutljivejše dele rastlin: slana je požgala žito; vroče sonce je požgalo travo ● ekspr. to žganje pa požge po grlu je zelo močno požgán -a -o: od suše požgana trava; požgane vasi ♪
  24.      požigálski  -a -o [u̯s tudi ls] prid. (ȃ) nanašajoč se na požigalce ali požiganje: uničujoče požigalsko delo / požigalska sla ♪
  25.      požígati  -am nedov. (ȋ ȋ) z ognjem uničevati: kamor so prišli, so požigali in morili / požigati dračje, vejevje / požigati pisma, stara potrdila sežigati ♪

   12.251 12.276 12.301 12.326 12.351 12.376 12.401 12.426 12.451 12.476  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA