Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ali (10.426-10.450)


  1.      oplahtáti  -ám dov. (á ȃ) pog. ogoljufati, prevarati: oplahtati koga; pri prodaji so ga oplahtali za pet tisoč dinarjev ♪
  2.      oplájanje  -a s (á) glagolnik od oplajati: oplajanje pri živalih / oplajanje zahodnoevropskega slikarstva z bizantinskim / medsebojno oplajanje dveh kultur ♪
  3.      opláka  -e ž (ȃ) knjiž., redko odpadna voda: v kanalih pod ulicami klokota oplaka / industrijska oplaka ∙ ekspr. sram te bodi, da točiš tako oplako slabo, nekvalitetno vino ♪
  4.      oplakníti  in oplákniti -em dov. (ȋ á) z vodo ali drugo tekočino na hitro očistiti brez drgnjenja: krožnike je samo oplaknila; oplakniti kaj s čisto, mrzlo vodo / oplakniti roke z razkužilom; na hitro se je oplaknil v potoku ∙ ekspr. oplakniti si (suho) grlo kaj popiti ♪
  5.      oplakováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. z vodo ali drugo tekočino na hitro čistiti brez drgnjenja: oplakovati posodo / oplakovati roke z razkužilom; hodili smo se oplakovat v potok 2. večkrat pokriti, obdati kaj s seboj: dež je oplakoval ceste / voda oplakuje strme bregove / otok oplakujejo valovi ♪
  6.      oplánkati  -am dov. (ȃ) pog. ograditi z deskami, krajniki: gradbišče so že oplankali ♪
  7.      oplašíti  in oplášiti -im, in oplašíti -ím dov., oplášil (ȋ á ā; ȋ í) 1. z vzbujanjem strahu, vznemirjenosti odvrniti koga od kakega dejanja, dela: njegove besede so jo oplašile, da je opustila svoj namen; opozarjanje na nevarnost jih ni oplašilo; ne dajte se oplašiti / vihar ga ni oplašil, odpravil se je na morje 2. zastar. preplašiti, prestrašiti: oplašiti otroka; na sestanku so ga malo oplašili; tatovi so se oplašili in zbežali / s svojo opazko ga je oplašila vznemirila oplášen -a -o in oplašèn -êna -o: oplašen otrok; biti oplašen ♪
  8.      oplàz  -áza m (ȁ á) 1. agr. del pluga v obliki široke železne palice, ki drži plug v ravnotežju: lemež, deska in oplaz 2. nar. del njive, ki je plug ne izorje: za plugom so se delali oplazi; prekopati oplaze // nezoran, travnat svet med njivami: kositi krmo po oplazih ● redko zapeljal je čez kamen in na smučki je nastal oplaz odrgnina, praska ♪
  9.      oplázenje  -a s (ȃ) glagolnik od oplaziti: voznik je zapeljal s ceste, da se je izognil trčenju ali vsaj oplazenju ♪
  10.      opleníti  in opléniti -im dov. (ȋ ẹ́) izropati: oplenili so ladje z dragocenim tovorom ∙ napadalci so ga oplenili oropali oplenívši zastar.: oplenivši mesto, se je sovražnik umaknil oplénjen -a -o: oplenjena trgovina ♪
  11.      oplèsk  tudi oplésk -éska m (ȅ ẹ́; ẹ̑) tanka prevleka, ki nastane s pleskanjem: oplesk vhodnih vrat se lušči; svež oplesk / oljnati oplesk; pren., ekspr. avtor je dal meščanskemu nacionalizmu socialističen oplesk ♪
  12.      oplétati  -am nedov. (ẹ̑) 1. pletoč delati, da je kaj obdano s podolgovato, upogljivo stvarjo: opletati steklenice; pajek je opletal cvete s pajčevino // delati, da pride kaka podolgovata, upogljiva stvar večkrat okrog česa: opletati vrv okoli debla 2. rastoč pokrivati površino: zidove opleta stoletni bršljan; srobot se opleta čez skale // biti, obstajati okrog česa: lovorov venec mu opleta čelo 3. delati neurejene, navadno krožnim podobne gibe: opletati z nogami, rokami; nesmiselno je opletal okrog sebe / vol opleta z repom; metulj je opletal s krilci // delati, povzročati, da se kaj neurejeno giblje: veter opleta z ohlapnim šotorom / natakar je opletal s prtičem 4. viseti in se neurejeno gibati: čutarica mu opleta ob stegnu / dolge kite ji opletajo po hrbtu / preširoka obleka opleta okrog nje; hlače mu opletajo okrog suhih nog 5. nepravilno, nihajoč se gibati, delovati zaradi ohlapne, nepravilne namestitve: levo kolo je opletalo; močno, rahlo opletati / tovornjak opleta s prikolico / dojenčku glava še opleta 6. ekspr. opotekaje se hoditi: z zadnjimi močmi je opletala za njim; opleta po cesti kot pijan / najej se, saj komaj še opletaš hodiš // muditi se, zadrževati se: kaj tako dolgo opleta po hiši / pojdimo, kaj bi še opletali se obotavljali 7. ekspr. udarjati, tepsti: opletati koga z bičem; opletal je z gorjačo po hrbtih; dečki so se opletali z vejami ● star. imela je šest služabnic, ki so jo opletale česale, ji spletale lase; ekspr. zmeraj nekaj opleta okoli zdravnikov hodi; opletati z ekspr. rad opleta z besedami veliko, a vsebinsko prazno govori; slabš. v svojih govorih je veliko opletal z dolžnostjo jo je omenjal, govoril o njej; slabš. opletati z jezikom opravljati, obrekovati; ekspr. ne dovolim, da bi opletali z menoj samovoljno, brezobzirno ravnali oplétati se ekspr. 1. hoditi, zadrževati se kje: pastir se je počasi opletal med živino; pren. sto misli se ji opleta po glavi 2. ukvarjati se, navadno s čim neprijetnim, težavnim: s tem delom se že dolgo opleta / pojdi, kaj bi se še opletal z njimi / opleta se in žene, da dovolj zasluži ● ekspr. noge se mi že opletajo od utrujenosti, slabosti že težko hodim; ekspr. to se ti bo še opletalo bo imelo slabe, neprijetne posledice; ekspr. vprašali so ga tako, da se ni mogel nič opletati izmikati opletajóč -a -e: nerodni, opletajoči koraki; hlače z opletajočimi hlačnicami ♪
  13.      opljúskati  -am dov. (ȗ) s pljuskanjem zmočiti, politi: opljuskati mizo; opljuskati si obraz s hladno vodo / valovi so ju opljuskali, da sta bila zelo mokra ♪
  14.      opljúvati  -am in opljújem in opljuváti opljúvam in opljújem dov., opljuvál in opljúval (ú; á ú) s pljuvanjem v koga, kaj izraziti odklonilen, sovražen odnos: skočila je proti njemu in ga opljuvala; sliko so opljuvali in poteptali // ekspr. vzeti ugled, osramotiti: obsoditi in opljuvati človeka ni težko / opljuvati komu čast opljúvan in opljuván -a -o: biti opljuvan in ponižan ♪
  15.      oplóden  -dna -o prid. (ọ̄) v zvezah: fiz. oplodni reaktor jedrski reaktor, v katerem se naravni torij ali uran spremenita tako, da ju je mogoče uporabiti kot jedrsko gorivo; gozd. oplodna sečnja sečnja na zemljišču, kjer je že zraslo in se utrdilo mlado drevje; postopna sečnja ♪
  16.      oplódje  -a s (ọ̑) agr. sočni ali suhi del plodu, ki obdaja seme, semena: ježičasto oplodje; mesnato oplodje ♪
  17.      oplojevánje  -a s (ȃ) glagolnik od oplojevati: bik je že primeren za oplojevanje / umetno oplojevanje / opraševanje in oplojevanje rastlin ◊ ekon. oplojevanje vrednosti v kapitalistični ekonomiki ustvarjanje presežne vrednosti v proizvodnji ♪
  18.      opólzek  -zka -o [u̯z] prid. (ọ́) 1. ki izraža ali vzbuja na izživljanju temelječ odnos do spolnosti: opolzki prizori v filmu; opolzka pripomba, šala / opolzki ljudje 2. redko spolzek, drsen: stopil je na opolzek kamen; opolzka pot ♪
  19.      opómba  -e ž (ọ̑) 1. krajše pojasnilo k tekstu: urednik je dodal nekaj opomb; razprava z opombami / obrobna opomba napisana na robu strani v knjigi ali rokopisu; opomba pod črto napisana na koncu strani pod tekstom 2. star. opazka, pripomba: ta opomba ga je zelo prizadela; delati opombe; navesti nekaj načelnih opomb; bistroumne, šaljive opombe 3. zastar. spomin: napisati članek v opombo zaslužnemu možu ♪
  20.      opómbica  -e ž (ọ̑) ekspr. opazka, pripomba: pazil je, da ga ne bi razžalil s kako opombico ♪
  21.      opomôči si  -mórem si tudi opomôči se -mórem se dov., opomógel si opomôgla si tudi opomógel se opomôgla se (ó ọ́) v nedoločniku, sedanjem času in deležniku na -l postati spet sposoben za a) opravljanje fizičnega dela: ko se je naspal, si je opomogel; počivaj, da si opomoreš b) obstajanje, življenje: rana ni huda, kmalu si bo opomogel; v nekaj dneh si je opomogel; popolnoma si je opomogel / opomoči si od bolezni / vinska trta si še ni opomogla od pozebe // pridobiti si (boljšo) materialno osnovo za življenje: z delom v tujini si je opomogel; odkar jim je pogorela hiša, si niso več opomogli; gmotno si opomoči ● zastar. s tem je želel opomoči očetu pomagati; zastar. opomoči pomanjkanju vode odpraviti ga; redko z menoj si ne boste dosti opomogli imeli koristi, si pomagali ♪
  22.      oponášati  -am nedov. (ȃ) 1. ravnati, govoriti tako, kot ravna, govori kdo drug: otrok rad oponaša (starejše); oponašati govorjenje, kretnje, navade drugih; v oblačenju oponaša sosedo posnema / oponašati ptice / oponašati lajanje psov, rezgetanje konj / ta ptič oponaša druge ptiče // ravnati, govoriti tako, kot ravna, govori kdo drug z namenom smešiti, žaliti ga: vsi se mu posmehujejo in ga oponašajo; oponaša ga, kako jeclja 2. raba peša očitati: oponašati komu hinavščino, malomarnost; oponaša mu, da ni točen; oponašala si je, ker mu ni pomagala / oponaša mu hrano ♪
  23.      oponêsti  -nêsem dov., oponésel oponêsla; oponesèn tudi oponešèn (é) 1. reči tako, kot je rekel kdo drug, navadno z namenom smešiti, žaliti ga: seveda, seveda, jo je oponesel z visokim glasom 2. raba peša očitati: marsikaj mu je oponesel; oponesli so mu, da se je prevzel; oponesel jim je, kako malo vedo o stvari; dolgo te ni bilo domov, mu je oponesla / oponesel mu je denar; ekspr. vsak kozarček mu oponese ♪
  24.      opóra  -e ž (ọ̑) 1. predmet, zlasti v obliki droga, ki omogoča, da kaj je, ostane v pokončnem položaju: držati se opore; podpreti sadno drevje z oporami; lesena, žična opora; opora za jadro / vzgajati maline na oporah 2. kar omogoča, da kdo je, ostane v pokončnem položaju: izgubiti oporo / ogrodje daje telesu oporo // kar omogoča, da kaj lažje obstaja: taka prizadevanja so opora miru // kar komu kaj olajšuje, mu pomaga: to spoznanje mu je dajalo oporo; pri njem je zaman iskal oporo; biti brez moralne opore / mati je njegova glavna opora / sin ji je v veliko oporo 3. glagolnik od opirati: te naprave so potrebne zaradi opore zidov; postavljati kole za oporo ● kaj je opora za njegova izvajanja izhodišče ◊ alp. opora razpoka, izboklina v steni, ki plezalcu omogoča, da se oprime, opre; grad. opora poševni tram povezja; opornik; šport. opora položaj telesa, ko se njegova teža prenaša na roke ali tudi na noge; ležna opora pri kateri sloni iztegnjeno telo na dlaneh in stopalih; opora na iztegnjenih rokah ♪
  25.      oporêči  -rêčem dov., oporêci oporecíte; oporékel oporêkla (é) 1. z dajalnikom z besedami izraziti nasprotujoče stališče do izjave, mnenja drugega: vedno mu kaj oporeče / nobeni njegovi misli ni mogel oporeči; oporeči trditvi 2. star. preklicati, zanikati: oporeči svojo trditev; ker ni imel prič, je lahko vse oporekel ● redko ne morete mi oporeči, da zanemarjam delo očitati; star. dane besede ne morem oporeči obljubo moram izpolniti; kar sem rekel, ne bom oporekel ♪

   10.301 10.326 10.351 10.376 10.401 10.426 10.451 10.476 10.501 10.526  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA