Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Al (42.080-42.104)


  1.      zabeléti  -ím nedov., zabéli (ẹ́ í) knjiž. postati bel, svetel: lasje so mu kmalu zabeleli ♪
  2.      zabeléžba  -e ž (ẹ̑) glagolnik od zabeležiti: po zabeležbi imen je poročilo oddal; podatki, vredni zabeležbe // redko beležka: delati si zabeležbe ♪
  3.      zabelíti se  in zabéliti se -im se dov. (ȋ ẹ́) 1. knjiž. belo se zableščati: v daljavi so se zabelila jadra 2. postati bel, svetel: lasje na sencih so se mu zabelili ♪
  4.      zabesedováti  -újem tudi zabesédovati -ujem dov. (á ȗ; ẹ̑) knjiž. začeti se pogovarjati: zabesedovali so o zadnjih dogodkih ♪
  5.      zabesnéti  -ím dov., zabêsni in zabésni (ẹ́ í) 1. v dejanju pokazati svoj bes: zakaj je tako zabesnel, ko jih je zagledal 2. ekspr. nastopiti z veliko silo: boj je zabesnel; pren. v njem je zabesnel vihar ljubosumja ♪
  6.      zabetonírati  -am dov. (ȋ) 1. prekriti, zapolniti z betonom: zabetonirati poti med gredicami; zabetonirati razpoke / zabetonirati temelje 2. narediti stene, tla česa z betonom: zabetonirati gnojnično jamo; zabetonirati vodnjak 3. prekriti, obdati z betonom, da je trdno nameščeno: zabetonirati cevi 4. z betonom, betonsko pregrado zapreti, zadelati: zabetonirati izhod / zabetonirati rov / zabetonirati radioaktivne odpadke v jamo 5. pri betoniranju dati v kaj kot njegov sestavni del: v steno so zabetonirali cele skale 6. publ. narediti kaj trdno, nespremenljivo: zabetonirati svoja stališča ● publ. zabetonirati obdelovalne površine pozidati zabetoníran -a -o: stebri so že zabetonirani ♪
  7.      zabévskati  -am tudi zabêvskati -am dov. (ẹ̑; ȇ) 1. oglasiti se s kratkim, rezkim glasom: pes je nekajkrat zabevskal in utihnil; pren. v daljavi je zabevskal mitraljez 2. slabš. zadirčno reči, povedati: v odgovor je nekaj zabevskal / kaj se dogaja, je zabevskal ♪
  8.      zabíčati  -am dov. (ȋ ȋ) ekspr., navadno s predmetnim odvisnim stavkom strogo, ostro izraziti zahtevo, da kdo kaj uresniči, opravi: zabičal mu je, da mora molčati; otrokom je zabičal, naj zaklepajo vrata / zabičal jim je poslušnost / samo nobenega vpitja, jim je zabičal ♪
  9.      zabičávati  -am nedov. (ȃ) zabičevati: otrokom so zabičavali, naj bodo pri miru ♪
  10.      zabičeváti  -újem nedov. (á ȗ) ekspr., navadno s predmetnim odvisnim stavkom strogo, ostro izražati zahtevo, da kdo kaj uresniči, opravi: ni slišal, kaj mu zabičuje; zabičevali so nam, naj o vsem molčimo / zabičevati komu ustrežljivost, prijaznost / zaklepaj vrata, ji je zabičeval ∙ ekspr. ves čas si je zabičeval, da ne sme ničesar priznati si je dopovedoval, se je prepričeval ♪
  11.      zabijáč  -a m (á) grad. 1. priprava v obliki klade na zabijalu: velik zabijač 2. naprava za zabijanje pilotov; zabijalo: delati pri zabijaču / parni zabijač / zabijač za zabijanje pilotov ♪
  12.      zabíjati  -am nedov. (í) 1. z udarci delati, da kaj s koničastim delom pride v kaj in tam ostane: zabijati zagozde; zabijati žeblje v deske ♦ grad. zabijati pilote 2. z udarci spravljati kako snov, predmet v kako odprtino, da se ta zapre, zadela: zabijati odprtino z zemljo in kamenjem / zabijati sode z vehami 3. s pritrjevanjem česa z žebljem, žeblji zapirati, prekrivati: zabijati okenske odprtine z deskami / zabijati krsto 4. ekspr., navadno v zvezi zabijati v glavo z vztrajnim razlaganjem si prizadevati, da se kdo česa nauči, si kaj zapomni: zabijati učencem v glavo slovnična pravila / zabijati otrokom v glavo svoje nazore / ves čas si je zabijal v glavo, da se nič ne da spremeniti si je dopovedoval, se je prepričeval 5. slabš. zapravljati: še tisto malo, kar imajo, zabijajo / nimam časa, da bi ga zabijal za take neumnosti nekoristno porabljal; večere zabija po gostilnah 6. pog. odrezavo zavračati, spravljati v zadrego: v pogovoru je vse po vrsti zabijal ♪
  13.      zabíncati  -am dov. (ȋ) nar. vzhodno zabrcati: konj je jezno zabincal / zabincati z nogami ♪
  14.      zabingljáti  -ám dov. (á ȃ) viseč na čem se zazibati: zaradi sunka ji je zabingljal obesek na verižici; nepreh. z rokama se je prijel za drog in za hip zabingljal v zraku / sedel je na mizo in zabingljal z nogami // redko zazvoniti, zazvončkljati: zvonec nad vrati je zabingljal ♪
  15.      zábiti  -im dov. (á) star. pozabiti: očala je zabil doma / ne zabi povedati, kar smo ti naročili / zabiti obljubo; zabiti na dom zábljen -a -o: nikoli zabljena prva ljubezen ♪
  16.      zabíti  -bíjem dov., zabìl (í ȋ) 1. z udarci narediti, da kaj s koničastim delom pride v kaj in tam ostane: zabiti kol v zemljo; zabiti zagozdo v razpoko 2. z udarci spraviti kako snov, predmet v kako odprtino, da se ta zapre, zadela: luknjo so zabili z debelim kamenjem / zabiti sod z veho // ekspr. s silo, z udarci spraviti kaj kam sploh: roke je zabil v žepe skoraj do komolcev; zabiti žogo čez travnik 3. s pritrditvijo česa z žebljem, žeblji zapreti, prekriti: zabiti okenske odprtine z deskami / zabiti hišo; zabiti zaboj / zabiti pokrov na krsto pribiti 4. navadno v zvezi s srce s širjenjem in krčenjem ritmično pognati kri po žilah: od strahu ji je srce hitreje zabilo 5. navadno v zvezi z ura z zvočnim znakom, znaki naznaniti čas: v stolpu je zabila ura 6. ekspr., navadno v zvezi zabiti v glavo z vztrajnim razlaganjem doseči, da se kdo česa nauči, si kaj zapomni: zabiti komu podatke v glavo 7. slabš. zapraviti: ves denar zabije; plačo zabije po gostilnah / žal mu je časa, ki ga je zabil za to delo nekoristno porabil 8. ekspr. prebiti, preživeti: veselo je zabil prosti čas; skušal je nekako zabiti čas do odhoda vlaka 9. pog. odrezavo zavrniti, spraviti v zadrego: ta pa zna zabiti; dobro jih je zabil ● žarg., šport. zabiti gol dati, doseči; pog., ekspr. zabiti komu kajlo z besedo, dejanjem koga učinkovito zavrniti zabíti se 1. ekspr. za dalj časa se namestiti kje, umakniti se na težje dostopen kraj, težje dostopno mesto: zabil se je v bunker in čakal, da se spopad konča // za dalj časa se zapreti, umakniti kam: zabil se je v sobo in bral; zabili so se na peč in kvartali / do konca življenja se je zabil na podeželje 2. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: tako se je zabil v študij, da ni mislil na nič drugega / zabiti se v knjige 3. pog. zaleteti se, trčiti: pazi, da se ne zabiješ; zaradi prevelike hitrosti se je zabil v zid; zabiti se z avtomobilom zabíti si ekspr., navadno v zvezi zabiti si v glavo trdno se odločiti kaj doseči, narediti: zabil si je v glavo, da bo šel študirat / kadar si kaj zabije v glavo, ga ni mogoče ustaviti zabít -a -o 1. deležnik od zabiti: zabit klin; z žeblji zabita vrata ∙ ekspr. nebo je čisto zabito z oblaki prekrito ♦ grad. zabiti vodnjak vodnjak z v zemljo zabito koničasto cevjo z režami, iz katerega se voda dviga navadno z ročno črpalko 2. ekspr. oddaljen, odročen: zabiti kraji; zabite vasi 3. slabš. omejen, neumen: zabit človek; zabit je kot vol / kot psovka štor zabiti ♪
  17.      zablebetáti  -ám in -éčem dov. (á ȃ, ẹ́) nerazločno reči, povedati: razburjeno je nekaj zablebetal zablebetáti se slabš. zareči se, zagovoriti se: nenehno mi je mežikal, da se ne bi zablebetal ♪
  18.      zabledéti  -ím dov., zablédi tudi zablêdi (ẹ́ í) star. obledeti: napis je že zabledel / zabledeti od strahu prebledeti / zvezde so zabledele izgubile močen sijaj, svetlobo / spomini na mladost so zabledeli postali manj izraziti zabledèl in zabledél -éla -o: zabledela slika ♪
  19.      zabléjati  -am dov. (ẹ̄) 1. oglasiti se z zategnjenim, enakomerno tresočim se glasom: jagnje je zablejalo 2. slabš. reči, povedati z zategnjenim, jokavim glasom: nerazločno nekaj zablejati ♪
  20.      zableketáti  -ám in -éčem dov. (á ȃ, ẹ́) oglasiti se z zategnjenim, enakomerno tresočim se glasom: ovca je zableketala ♪
  21.      zablesketáti se  -ám se tudi -éčem se tudi zablesketáti -ám tudi -éčem dov. (á ȃ, ẹ́) odbiti iskrečo se svetlobo: dragulj, rezilo se zablesketa; v njenih očeh se je zablesketala solza ♪
  22.      zablestéti se  -ím se in zablestéti -ím dov., zablésti (se) in zablêsti (se) (ẹ́ í) knjiž. 1. odbiti iskrečo se svetlobo; zableščati se, zalesketati se: po drevju so se zablestele dežne kaplje; solze so se ji zablestele v očeh 2. belo se odraziti, pokazati: v zelenju so se zablestele breze zablestéti vzbuditi občudovanje zaradi izredne lepote, nadarjenosti: v drami so zablesteli predvsem mladi igralci / njegovo ime je čez noč zablestelo ♪
  23.      zableščáti se  -ím se tudi zableščáti -ím dov., zabléšči (se) tudi zablêšči (se); zabléščal (se) (á í) 1. odbiti iskrečo se svetlobo: oči so se ji zableščale; travnik se je zableščal od rose; gora se zablešči v soncu // močno zasijati: nad mestom se je zableščalo sonce 2. belo se odraziti, pokazati: iz zelenja so se zableščale breze ♪
  24.      zablísk  -a m (ȋ) 1. glagolnik od zabliskati ali zablisniti: zabliski fotografskih aparatov / zablisk svetlobe / zabliski bajonetov na puškah / zablisk oči 2. ekspr., s prilastkom kratkotrajen, močen izraz, pojav česa: bežen zablisk spoznanja; prvi zabliski zavesti ♪
  25.      zablískati  -am dov., tudi zabliskájte; tudi zabliskála (í) 1. na hitro oddati močno trenutno svetlobo: svetilnik zabliska ∙ publ. otroci so se zasmejali in fotografski aparati so zabliskali fotografirali so jih; ekspr. zabliskati z očmi, s pogledom jezno ali živahno pogledati 2. na hitro močno zasvetiti se: skozi veje (se) je zabliskala luč 3. ekspr. odbiti iskrečo se svetlobo: okna (se) zabliskajo v soncu; oči (se) mu zabliskajo od jeze 4. ekspr. pokazati se v iskreči se svetlobi: izpod brk (se) mu zabliskajo beli zobje // za kratek čas se pojaviti: v očeh (se) ji je zabliskala jeza zablískati se 1. brezoseb. oddati močno trenutno svetlobo pri razelektrenju ozračja: zabliskati se in zagrmeti; močno se je zabliskalo in začelo deževati 2. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku dojeti, spoznati: zelo pozno se mu je zabliskalo, kaj se je zgodilo / učencu se je zabliskalo v glavi doumel, razumel je ♪

   41.955 41.980 42.005 42.030 42.055 42.080 42.105 42.130 42.155 42.180  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA