Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Al (41.355-41.379)


  1.      voluntatíven  -vna -o prid. (ȋ) knjiž. hoten, voljen: voluntativni in intelektualni procesi v zavesti / voluntativna energija ♪
  2.      volúta  -e ž (ȗ) um. arhitektonski okrasni element v obliki spirale, polž: baročna voluta; kapitel z volutami / miza z nogami v obliki volut ♪
  3.      vólvoks  -a m (ọ̑) bot. zelena alga kroglaste oblike, katere celice imajo po dvoje bičkov, Volvox ♪
  4.      vómbat  -a m (ọ̑) zool. manjšemu medvedu podoben avstralski vrečar, ki rije po zemlji, Vombatus: brlog, rov vombata; kožuh vombata; neskl. pril.: vombat krzno ♪
  5.      vónjati  -am nedov. (ọ̑) 1. oddajati, dajati prijeten vonj; dišati: cvetje močno, prijetno vonja; iz kuhinje vabljivo vonjajo jedi; vonjati po vrtnicah; brezoseb. v sobi vonja po kavi // oddajati, dajati vonj sploh: vonjati po dimu, gnoju; neprijetno, prijetno vonjati ∙ nar. prekmursko pokvarjena hrana vonja smrdi 2. ekspr. imeti, kazati značilnosti česa: besede rojaka vonjajo po domači pokrajini / vse vonja po porazu 3. preh. zaznavati vonj: on ni vonjal smradu, drugi pa so si zatiskali nosove / že v predsobi smo vonjali ribe 4. biti sposoben zaznavati vonj; vohati: ta človek nenavadno dobro vonja 5. knjiž. vohati, duhati: pes vonja po smetišču / vonjati nevarnost, ugodno priliko predvidevati, slutiti vonjajóč -a -e: vrnil se je, vonjajoč po žganju ♪
  6.      vonjáven  -vna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na vonjavo: vonjavna snov / vonjavna sluznica vohalna sluznica; vonjavne žleze živali ♪
  7.      vónjski  -a -o prid. (ọ̑) knjiž. nanašajoč se na vonj: vonjske zaznave ♦ biol. vonjske celice vohalne celice ♪
  8.      vós  -a m (ọ̑) nav. mn. 1. zool. vsaka od poroženelih kožnih gub v obliki plošče s cevastim osrednjim delom in resastim robom, viseča s trdega neba nekaterih kitov: vosi so široki do šestdeset centimetrov / kit cedi vodo skozi vose / kitovi vosi 2. zastar. dlaka, resa: vosi v kožuhu živali // brk: mož z dolgimi vosi ♪
  9.      vósek  -ska m (ọ̑) 1. lahko gnetljiva, rumena snov, ki jo za delanje celic izločajo čebele: delati, izločati vosek; satovje je iz voska; rumen kot vosek / beliti, čistiti vosek; kuhati vosek z vrelo vodo ali s paro izločati ga iz satja; surovi vosek / čebelji ali čebelni vosek // ta snov kot osnovna sestavina za sveče, sredstvo za mazanje: gnesti, oblikovati vosek; odtisniti v vosek; namazati z voskom; lutke, sveče iz voska; bled, mehek kot vosek / beli vosek; cepilni, čevljarski, modelarski vosek 2. tej snovi podobna snov: listi, plodovi te rastline izločajo vosek / rastlinski, umetni vosek ● pečatni vosek snov, ki se da oblikovati s pečatnikom in odtisnjeno obliko ohrani; kmalu je bil mehek kot vosek pripravljen narediti, povedati, kar se želi, zahteva ◊ etn. ulivanje voska igra, pri kateri se napoveduje prihodnost po oblikah voska, strjenega v mrzli vodi; geol. zemeljski vosek rjava ali črna kamnina, nastala iz nafte; kem. voski estri višjih maščobnih kislin in višjih alkoholov; montanski vosek dobljen iz rjavega premoga z ekstrakcijo; um. risba z voskom risba, narisana z voskom, ki omogoča ohranitev barve, ki jo med obdelavo pokriva ♪
  10.      vóskar  -ja m (ọ̑) izdelovalec ali prodajalec voska: voskar in svečar ♪
  11.      vóskast  -a -o prid. (ọ̑) podoben vosku: voskasta snov / voskast sijaj; obraz voskaste barve ♦ min. voskasti opal voščeni opal // prekrit z voskom: voskasti listi; voskasta površina vóskasto prisl.: voskasto rumen ♪
  12.      vóskoven  in voskóven -vna -o prid. (ọ̑; ọ̄) nanašajoč se na vosek: voskovni ostržki ♦ čeb. voskovna žleza; voskovno ogledalo vsak od štirih parov gladkih, prozornih ploščic na tretjem do šestem trebušnem obročku čebel, pod katerim so voskovne žleze ♪
  13.      vósovec  -vca m (ọ̑) pog., med narodnoosvobodilnim bojem do 1944 pripadnik varnostno-obveščevalne službe [VOS]: vosovec je likvidiral izdajalca; akcije vosovcev ♪
  14.      voščén  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na vosek: voščena obloga; voščena sveča / voščene barvice; voščene rože; voščene vžigalice / muzej voščenih lutk v Londonu muzej, v katerem so v naravni velikosti upodobljene znamenite osebnosti / nekdaj voščena tablica lesena tablica, prevlečena z voskom / voščen sijaj; voščena bledica; biti voščen v obraz / voščena prevleka na listih, plodovih ♦ agr. voščena zrelost semen zrelost, pri kateri je vsebina mehka kot vosek; min. voščeni opal opal voščenega sijaja, navadno rjav; teh. voščena forma; um. voščena praskanka; voščene tehnike tehnike, pri katerih se kot slikarsko vezivo uporablja vosek, voščena emulzija; zool. velika voščena vešča vešča, katere gosenice se v čebelnjakih hranijo z odpadki in s čebeljim zarodom, Galleria mellonella; voščena vetrnica bledorumen morski ožigalkar z valjastim telesom in številnimi lovkami, Anemonia sulcata voščéno prisl.: voščeno bel, rumen ♪
  15.      voščénka  -e ž (ẹ̄) 1. voščena sveča: prižgati voščenko; plamen voščenke / sveča voščenka 2. agr. debelo, rumeno jabolko z voščeno prevleko: ugrizniti v voščenko / cepiti, posaditi voščenko 3. vrtn. zimzelena sobna rastlina z olesenelim steblom, mesnatimi listi in belimi ali bledo rožnatimi voščenimi cveti v kobulih, Hoya carnosa: v loncih cvetijo voščenke 4. voščena kreda: risati z voščenkami // slika ali risba, narejena s to kredo: razstava gvašev in voščenk 5. star. voščena vžigalica: uprasniti z voščenko ◊ bot. marčna voščenka užitna lističasta goba sive barve, ki raste zgodaj spomladi; marčnica ♪
  16.      voščeváti  -újem nedov. (á ȗ) redko voščiti, želeti: voščevati za god; voščevati si praznike / mimoidoči so mu voščevali dobro jutro ♪
  17.      voščílce  -a s (ȋ) manjšalnica od voščilo: napisati, povedati voščilce; novoletno voščilce ♪
  18.      votánt  -a m (ā á) 1. knjiž., redko glasovalec: prvi votant se je izrekel proti predlogu ♦ jur. votanti sodnega senata člani sodnega senata, ki glasujejo 2. rel., um. kdor naredi, podari kak predmet zaradi (za)obljube: votant je ostal neimenovan; votant slike ♪
  19.      vótel  -tla -o stil. -ó [ǝu̯] prid. (ọ́) 1. ki ima v sebi prazen, ne s trdno ali tekočo snovjo izpolnjen prostor: votel predmet; kost je votla; rastlina z votlim steblom / votel ključ / votel zob; deblo je že votlo / kraška tla so votla 2. star. ki teče, pušča: iz votlega lonca je steklo mleko // preluknjan, raztrgan: na komolcu votel rokav; podplati čevljev so že votli 3. globok in zamolkel zaradi odmeva v praznem prostoru: votel zvok; votlo bobnenje / ekspr.: odgovoriti z votlim glasom; votel smeh 4. ekspr. notranje, vsebinsko prazen: votel patos / duhovno, moralno votel človek 5. ekspr. neutemeljen, nedoločen: obšel ga je votel strah; ta skrb je votla ● votle mere priprave z vdolbino za merjenje tekočin, sipkih snovi ali njihove enote; ekspr. gledati z votlimi očmi globoko udrtimi očmi; notranje, duhovno praznimi očmi; preg. strah je sredi votel, okrog kraja ga pa nič ni ◊ bot. votli petelinček rastlina z votlim gomoljem in škrlatno rdečimi cveti v socvetju, Corydalis cava; grad. votli zidak zidak z večjimi luknjami, votlinami; lov. votli strel strel med plečnico in hrbtenico, ki ne rani nobenega življenjsko pomembnega organa živali; teh. votla kovica kovica z votlo glavo in votlim steblom, ki se ob udarcu sprimeta; votlo steklo stekleni izdelki, oblikovani s pihanjem vótlo prisl.: votlo doneti; votlo gledati ♪
  20.      votlíca  -e ž (í) metal. plošča s stožčasto luknjo za vlečenje žic, palic, cevi skoznjo, da se jim zmanjša presek: pritrditi votlico; vleči skozi votlice / vrtanje votlic ♦ teh. votla kovica ♪
  21.      votlíkavost  -i ž (í) geogr. lastnost, značilnost votlikavega: votlikavost tal ♪
  22.      votlína  -e ž (í) z vseh ali z več strani zaprt prazen prostor: skrivati se, živeti v votlini; mračna, vlažna votlina; votline v hribu, skalovju / kraška, podzemna, skalnata votlina / drevesna votlina duplina // tak prostor v telesu, organu: odprtine in votline / nosna, ustna votlina; prsna votlina v kateri so pljuča in srce; trebušna votlina ♦ anat. lobanjska, medenična votlina; očesni votlini parni votlini pod čelom, v katerih so oči ♪
  23.      votlínast  -a -o prid. (í) 1. poln votlin: votlinasta skalna stena; kraška tla so votlinasta 2. podoben votlini: votlinast prostor // ekspr. značilen za votlino: votlinasta tema ♪
  24.      votlínica  -e ž (í) manjšalnica od votlina: skriti zlato v votlinico; votlinica med skalami / votlinice v pljučih ♪
  25.      votlínski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na votlino: zatohel votlinski zrak / votlinske živali / votlinska bivališča; votlinsko svetišče ♦ fiz. votlinski resonator resonator za zvok ali elektromagnetno valovanje v obliki votline; teh. votlinsko tipalo tipalo za merjenje premera odprtin, vrtin; zool. votlinska gos raca selivka z rdečim kljunom in rdečimi nogami, Tadorna tadorna ♪

   41.230 41.255 41.280 41.305 41.330 41.355 41.380 41.405 41.430 41.455  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA