Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Al (40.980-41.004)


  1.      vijólica  -e ž (ọ̑) divje rastoča ali vrtna rastlina s somernimi vijoličastimi, belimi, modrimi cveti: trgati vijolice; podariti šopek vijolic; skromna kot vijolica ♦ bot. dišeča vijolica vrtna rastlina z navadno temno vijoličastimi, močno dišečimi cveti, Viola odorata; divja vijolica rastlina z rumenkasto belimi ali vijoličasto pisanimi cveti, Viola tricolor; dvocvetna vijolica rastlina senčnatih alpskih krajev z dvema rumenima, rjavkasto progastima cvetoma, Viola biflora; vrtn. afriška vijolica sanpavlija ♪
  2.      vijóličast  -a -o prid. (ọ̑) moder z rahlim rdečkastim odtenkom: vijoličast cvet; vijoličasta obleka; vijoličasta svetloba; bledo, temno vijoličast; modro vijoličast / vijoličasta barva vijóličasto prisl.: vijoličasto pobarvati / piše se narazen ali skupaj vijoličasto rdeč ali vijoličastordeč; sam.: ženska v vijoličastem ♪
  3.      vijóličen  -čna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na vijolico: vijolični listi; vijolični vonj / vijolični parfum // vijoličast: vijolična barva ♦ rel. vijolična barva v bogoslužju simbol resnosti, spokornosti vijólično prisl.: vijolično pobarvati / piše se narazen ali skupaj vijolično moder ali vijoličnomoder ♪
  4.      vijúga  -e ž (ú) neenakomerno kriva črta: narisati vijugo; okrasne vijuge; vijuga in cikcak // ekspr. kar je po obliki podobno taki črti: reka dela vijuge; vijuga dima / teči v vijugah; pot se v ostrih vijugah vzpenja čez prelaz ♦ anat. možganska vijuga guba možganovine med dvema brazdama; lingv. vijuga grafično znamenje v obliki ležeče vijuge za označevanje neizpisane besede, enote, obravnavane v slovarju; tilda; šport. vijuga obvezni lik umetnostnega drsanja, pri katerem naredi drsalec z vsako nogo en krog in pol ♪
  5.      vijúganje  -a s (ū) glagolnik od vijugati: kroženje in vijuganje letal / reka se v rahlem vijuganju izgublja med drevjem ♦ šport. vožnja na smučeh, pri kateri si sledi več zaporednih zavojev v levo in desno ♪
  6.      vijúgati  -am nedov. (ū) 1. delati, povzročati, da se kaj valovito, vijugasto premika: veter vijuga krila, zastave 2. hitro, zapovrstjo menjavati smer vožnje: da bi se izognili čerem, so začeli vijugati; mopedist je preveč vijugal / pri drsanju je vijugal // zapovrstjo menjavajoč smer hoditi, voziti: kolesar je vijugal po cesti; spretno je vijugal mimo jam / pijana sta vijugala po ulici vijúgati se 1. delati zaporedne zavoje: pot se v zgornjem delu vijuga; reka se nekoliko vijuga 2. s prislovnim določilom viti se: steza se vijuga v breg; proga se vijuga iz predora v predor / nad ravnino se vijugajo meglice / iz pipe se vijuga dim vijugajóč -a -e: vijugajoč se dim ♪
  7.      vijúgav  -a -o prid. (ú) 1. ki se vijuga: vijugava cesta, reka / iz cigar je uhajal vijugav dim 2. ki ima obliko vijuge: vijugavi obrisi gor vijúgavo prisl.: reka vijugavo teče med polji ♪
  8.      víka  -e ž (ȋ) zastar. kričanje, vpitje: iz tabora se je razlegala glasna vika ♪
  9.      víkanje 1 -a s (ȋ) glagolnik od vikati vikam: med njimi je v navadi vikanje; vikanje in tikanje ♦ lingv. polovično ali pogovorno vikanje pri katerem je pomožni glagol v množini, opisni deležnik pa v ednini ♪
  10.      víkanje 2 -a s (ȋ) 1. ekspr. vzklikanje: vikanje množice 2. star. kričanje, vpitje: iz hiše se je slišalo vikanje in zmerjanje 3. oglašanje z visokim glasom: vikanje kragulja / vikanje sove skovikanje ♪
  11.      vikár  -ja m (á) rel. uradni namestnik kakega cerkvenega predstojnika: škof se je ravnal po nasvetu vikarjev / apostolski vikar upravitelj določene cerkvene pokrajine, ki uradno še ni škofija; generalni vikar škofov namestnik v upravnih zadevah škofije; škofov vikar škofov namestnik za določeni del škofije ali za določene naloge // duhovnik, ki upravlja vikariat: vikar in župnik ♪
  12.      vikariát  -a m (ȃ) rel. 1. enota, skupina vernikov, ki ima stalnega duhovnika in je podrejena župniji, duhovnija: Kranjska gora je bila vikariat radovljiške župnije // upravna enota katoliške cerkve, ki uradno še ni škofija: vikariat in škofija 2. naslov in službeno mesto vikarja: dati komu vikariat ♪
  13.      víkati  -am nedov. (ȋ) uporabljati v govoru s kom obliko druge osebe množine moškega spola: bil je v dvomih, ali naj jo vika ali tika; vse starejše ljudi vika ∙ pog. to je vino, da bi ga vikal zelo dobro ♪
  14.      víkati  -am tudi víčem nedov. (ȋ) 1. oglašati se z visokim glasom: kragulj vika / pujski so vikali cvilili 2. ekspr. vzklikati: tekala je okrog in prisrčno vikala 3. star. kričati, vpiti: prestrašeno je vikal / kaj pa je, so vikali vsi križem ♪
  15.      vikontésa  -e ž (ẹ̑) v Franciji žena vikonta: s poroko je postala vikontesa ♪
  16.      viktórija  -e ž (ọ́) 1. knjiž. zmaga: trobenta je naznanila viktorijo / kot vzklik zmagovalci so vpili: viktorija 2. nekdaj kočija za dve osebi z zložljivo streho: grofica se je odpeljala z viktorijo ◊ agr. krompir neodporne domače sorte z belim mesom ♪
  17.      viktorijánski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na vladanje angleške kraljice Viktorije I.: viktorijanska doba / viktorijansko pohištvo / viktorijanski slog; viktorijanska morala ♪
  18.      vikúnja  -e ž (ú) zool. južnoameriška divja žival z mehko volnato dlako, Lama vicugna: volna vikunje ♪
  19.      víla 2 -e ž (ȋ) mitol. lepi, mladi ženski podobno bitje, ki živi v gozdu ali v vodi: vile so plesale v mesečini; dobra, prijazna, zla vila; bila je lepa kot vila / gorska, vodna vila ♪
  20.      vílar  -ja m (ȋ) lov. jelen ali srnjak z vilastim rogovjem: šilar, vilar in šesterak ♪
  21.      víle  víl ž mn. (í ȋ) orodje z roglji in dolgim držajem za zajemanje, premetavanje trave, gnoja: nabosti na vile; nositi gnoj na vilah iz hleva; nalagati seno z vilami; lesene, železne vile; kupiti dvoje vil in grablje / nasaditi vile; vile s tremi roglji / dodati za vile gnoja / gnojne vile s štirimi roglji; senene vile lesene vile s tremi roglji, pri katerih srednji ne leži v isti ravnini; vile za lopatenje z močnimi, ploščatimi roglji; vile za krompir z devetimi do dvanajstimi roglji z odebeljenimi konicami ∙ grablje ima, vil pa ne samo jemlje, daje pa ne ♪
  22.      vílice  -lic ž mn. (í ȋ) priprava iz rogljev in ročaja za nabadanje kosov hrane: nabosti meso na vilice; jesti z vilicami; srebrne vilice; vilice z dvema rogljema; vilice, nož in žlica / desertne vilice; vilice za ribe // temu podobna priprava za držanje česa: vzeti veslo z vilic; obesiti, položiti slušalko na vilice; sprednje, zadnje vilice pri kolesu ◊ čeb. satne vilice vilicam podobna priprava za odkrivanje satov; muz. glasbene vilice kovinska palica, ki se končuje v obliki črke U, za dajanje intonacije; rib. loviti ribe z vilicami s pripravo z roglji; šah. vilice položaj, pri katerem kmet napada dve nasprotnikovi figuri hkrati ♪
  23.      víličar  -ja m (ȋ) teh. vozilo, navadno motorno, z dvema podaljškoma za dviganje in prenašanje bremena: prevažati tovor s traktorji in viličarji; voznik viličarja ♪
  24.      víličen  -čna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na vilice: vilični roglji ♦ teh. vilični nakladalnik viličar ♪
  25.      víličke  -ličk ž mn. (í ȋ) manjšalnica od vilice: žličke, viličke in nožki ♪

   40.855 40.880 40.905 40.930 40.955 40.980 41.005 41.030 41.055 41.080  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA