Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Al (39.405-39.429)


  1.      trobílce  -a s (ȋ) manjšalnica od trobilo: otroško trobilce ∙ slabš. bil je urednik nekega strankarskega trobilca glasila, časopisa ♪
  2.      trobílec  -lca [lc in u̯c] m (ȋ) kdor igra na trobilo: dirigent je na novo razmestil trobilce v orkestru; trobilci in pihalci / trobilec na rog ♪
  3.      trobílo  -a s (í) 1. nav. mn. glasbilo v obliki cevi, na katero se igra s pihanjem skozi napete, ustrezno oblikovane ustnice: igrati na trobilo; zvoki trobil / trobila v orkestru so odlična trobilci 2. lijakasta priprava za okrepitev glasu, zvoka: nastaviti trobilo na usta; trobilo iz lepenke / z dlanmi narediti trobilo pred usti 3. knjiž. zvočna signalna naprava pri motornih vozilih; hupa: vozniki so pritiskali na trobila; trobilo avtomobila 4. slabš. kdor kaj glasno, vsiljivo širi, razširja: imajo ga za svoje trobilo / junak romana je trobilo avtorjevih idej ∙ slabš. urednik strankarskega trobila glasila, časopisa ♪
  4.      trobíti  in tróbiti -im nedov. (ȋ ọ́) 1. igrati na trobilo: zna peti, gosti in trobiti / trobiti na trobento // dajati zvočne signale s trobilom: lovec, pastir trobi; trobiti na rog / preh.: trobentač trobi zbor, umik; brezoseb. trobilo je konec alarma ♦ lov. trobiti halali dajati znak z rogom pri večjem lovu s konji in psi, da je divjad uplenjena 2. s pihanjem v ozek, cevast predmet skozi ustrezno oblikovane ustnice povzročati močne, doneče glasove: naučiti se trobiti; trobiti s trobento; glasno trobiti / trobiti na rog, v rog 3. dajati močne, doneče glasove: parnik trobi / rogovi, trobente trobijo // oglašati se s takimi glasovi: slon trobi 4. dajati signale s hupo: nasproti vozeči vozniki so mu trobili / avtomobili so trobili vsevprek 5. preh., slabš. glasno, vsiljivo širiti, razširjati: trobiti laži; tega ni treba trobiti po mestu; ne verjemi vsemu, kar trobi propaganda // kar naprej govoriti, ponavljati: nehajte že trobiti eno in isto; od vseh strani nam trobijo, naj potrpimo ● ekspr. v isti rog trobiti s kom mu v vsem pritrjevati trobèč -éča -e: trobeči lovci; trobeča godba ♪
  5.      tróblja  -e ž (ọ̑) 1. preprosto glasbilo v obliki na koncu lijakasto razširjene cevi, v katero se piha: trobiti na trobljo; glas troblje; troblje in piščali / otroška troblja // kar je po obliki temu podobno: z dlanmi je napravil trobljo pred usti; zviti časopis v trobljo / starinski gramofon s trobljo 2. knjiž. zvočna signalna naprava pri motornih vozilih; hupa: dati znak s trobljo; avtomobilska troblja ◊ med. ušesna troblja cev, ki povezuje srednje uho z žrelom; zool. troblja velik morski polž z močno, stožčasto hišico, Charonia lampas ♪
  6.      tróbljenje  -a s (ọ́) glagolnik od trobiti: poslušati piskanje in trobljenje / trobljenje na rog, v rog / trobljenje parnika / slonovo trobljenje / voznik je z glasnim trobljenjem opozarjal pešce ♪
  7.      tróbòj  -ôja m (ọ̑-ȍ ọ̑-ó) šport. 1. tekmovanje treh posameznikov ali moštev: prirediti troboj; zmagati v troboju / atletski, šahovski troboj 2. navadno v zvezi olimpijski troboj do 1972 tekmovanje v dviganju uteži tezno, s sunkom in s potegom: zmagati v olimpijskem troboju ♪
  8.      trockístičen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na trockiste ali trockizem: trockistični časopis / trockistični nazori ♪
  9.      trockízem  -zma m (ȋ) politična smer zlasti v sovjetskem delavskem gibanju, kot jo je razvijal in zastopal Trocki po Leninovi smrti: pristaši trockizma ♪
  10.      tróedín  -a -o prid. (ọ̑-ȋ) knjiž. ki je iz treh enot, delov in hkrati enoten, nedeljiv: troedina celota / troedini ideal resnice, dobrote in lepote / troedina država ♦ rel. troedini Bog tri božje osebe kot en sam Bog; zgod. troedina kraljevina kraljevina, ki naj bi po hrvatskem političnem programu po letu 1848 združevala Hrvatsko, Slavonijo in Dalmacijo ♪
  11.      troféja  -e ž (ẹ̑) 1. kar se vzame premaganemu sovražniku v znamenje zmage: v sprevodu so nosili zastave, orožje in druge trofeje; trofeje pri primitivnih ljudstvih / vojne trofeje // uplenjena divjad ali kak njen značilni del: v lovski sobi imajo razstavljene trofeje / lovska trofeja 2. kar se da, izroči kot priznanje za zmago ali izreden dosežek navadno na športnem tekmovanju: v omari je imel spravljene pokale, medalje in druge trofeje; boriti, potegovati se za trofejo; osvojiti trofejo / športne trofeje ♪
  12.      troglodít  -a m (ȋ) 1. človek, ki prebiva v jamah, votlinah: jamska bivališča trogloditov; prazgodovinski trogloditi 2. knjiž., ekspr. grob, neizobražen človek: ta človek je pravi troglodit ♪
  13.      troglodítski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na troglodite: trogloditska bivališča / trogloditsko življenje ♪
  14.      trôha  -e ž (ó) ekspr., z rodilnikom zelo majhna količina: daj mi troho kruha / troha poguma, upanja / v njem ni niti za troho usmiljenja // v prislovni rabi malo, nekoliko: troho ga ima, da bi odšel; na vse se troho razume; niti za troho se ni ustrašil ● zastar. troha se mu je zadrla v prst iver; ekspr. niti trohe si ne da dopovedati prav nič; ekspr. te besede so do trohe resnične popolnoma ♪
  15.      trôhica  -e ž (ó) manjšalnica od troha: porabila je zadnjo trohico moke / niti trohice prahu ni na policah prav nič / vlili so jim trohico upanja / trohico vplivati na kaj ∙ ekspr. niti trohice nismo razumeli prav nič ♪
  16.      trohnôben  -bna -o prid. (ó ō) nanašajoč se na trohnobo ali trohnenje: trohnobni proces / trohnoben vonj / trohnobna klet / trohnoben štor trhel ♪
  17.      trój  -a -e štev. (ọ̑) 1. ki je treh vrst: pri njem so bili troji delavci: zidarji, pleskarji in tesarji; v tej gostilni točijo troje vino 2. pri množinskih samostalnikih izraža število tri: raztrgal je troje hlače; dozdaj je tekmoval s trojimi smučmi ♪
  18.      trojáča  -e ž (á) nekdaj avstrijski novec za tri solde, krajcarje ali vinarje: plačati s trojačo; srebrna trojača ♪
  19.      troják  -a m (á) teh. priprava, ki omogoča razdelitev pretoka gasilnih sredstev v tri cevovode: razviti cev od črpalke do trojaka; ventili trojaka ♪
  20.      trojánski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Trojo: trojansko prebivalstvo / trojanska zgodovina ∙ knjiž. trojanski konj kar s prevaro, zvijačo pride v kaj, da to od znotraj oslabi, uniči ♪
  21.      trójček  -čka m (ọ̄) nav. mn. vsak od treh pri enem porodu rojenih otrok: rodila je trojčke ◊ min. skupina treh med seboj pravilno zraščenih kristalov; rib. trnek s tremi ostmi; šport. lik umetnostnega drsanja, pri katerem drsalec po obratu, ki mu sledi lok nazaj, odskoči, naredi v zraku obrat okoli osi in doskoči na drugo nogo v lok nazaj ♪
  22.      tróje  štev. neskl. (ọ̑) skupina treh enot a) pri množinskih samostalnikih: troje grabelj, vil; iti skozi troje vrat / kupiti troje škornje tri pare b) pri drugih samostalnikih: troje prijateljev; troje oken tri okna / troje ti moram povedati tri stvari // skupina treh različnih enot: redili so troje živali: kravo, prašiča in kokoši / troje je mogoče: ali so ga ujeli ali je ušel ali se je kje skril; prisl.: vsega je imela po troje; večerjati v troje ♦ alp. naveza v troje trije, navezani na isti vrvi ♪
  23.      trójen  -jna -o prid. (ọ̑) 1. trikrat tolikšen: vrniti trojno mero; opraviti trojno delo // ki je iz treh delov, enot: prebiti se skozi trojni sovražnikov obroč; trojna plast; trojno ogledalo 2. ki je treh vrst: pri hiši so trojni otroci; trojno gibanje morske vode: valovanje, morski tokovi, plimovanje ◊ kem. trojna vez kemična vez med dvema atomoma, ki jo tvorijo trije elektronski pari; šport. trojni položaj strelska disciplina, pri kateri se strelja iz stoječega, ležečega in klečečega položaja; zgod. trojni pakt zveza Nemčije, Italije in Japonske, ustanovljena 27. septembra 1940 v Berlinu ♪
  24.      trójezíčen  -čna -o prid. (ọ̑-ȋ) 1. napisan v treh jezikih: trojezični napisi / trojezični slovar 2. ki zna in redno uporablja tri jezike: prebivalci obmejnega področja so trojezični / trojezične šole ◊ rel. trojezična zmota v 8. in 9. stoletju prepričanje, da se sme opravljati bogoslužje samo v hebrejskem, grškem ali latinskem jeziku ♪
  25.      trojíca  tudi trójica -e ž (í; ọ̑) 1. skupina treh oseb: vesela trojica je zapela; postali so nerazdružljiva trojica / od skupine se je ločila trojica mož // skupina treh enot: ti pojmi tvorijo trojico; trojica dreves 2. rel., v zvezi sveta Trojica Oče, Sin in sveti Duh kot tri božje osebe, ki so en sam Bog: verovati v sveto [sv.] Trojico; dogma o sveti Trojici / cerkev svete Trojice ◊ jur. senat trojice senat, sestavljen iz treh sodnikov; mat. trojica skupina treh elementov ♪

   39.280 39.305 39.330 39.355 39.380 39.405 39.430 39.455 39.480 39.505  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA