Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Al (34.955-34.979)


  1.      silícijev  -a -o prid. (í) nanašajoč se na silicij: silicijeve spojine / silicijev dioksid; silicijev karbid; silicijeva kislina ♦ metal. silicijevo jeklo jeklo z dodatkom silicija ♪
  2.      silikát  -a m (ȃ) kem. sol silicijeve kisline: izkoriščanje silikatov / aluminijev, magnezijev, železov silikat ♦ min. kubični silikat ki se pojavlja v kristalih kubičnega sistema ♪
  3.      silikón  -a m (ọ̑) kem. s polimerizacijo nastala umetna snov, ki vsebuje silicij in ima dobre izolacijske lastnosti: impregnirati s silikoni ♪
  4.      síliti  -im nedov. (í ȋ) 1. s silo, pritiskom delati, povzročati, da kdo kaj naredi, dela, česar noče, ne želi: siliti koga delati, k delu; siliti otroka, naj jé; silil se je, da bi zaspal; siliti se z jedjo, pijačo / siliti koga v zakon // povzročati, da kdo kaj naredi, dela sploh: okoliščine nas silijo, da tako ravnamo / bolezen jo sili v posteljo 2. navadno s prislovnim določilom prizadevati si kljub oviram, odporu a) iti, priti kam: živina sili v koruzo; nikar ne sili v tem slabem vremenu na pot; otrok sili ven, med tovariše / sovražna vojska sili vedno bolj proti mestu / ekspr. mladi silijo v šole, tovarne / ekspr. nikar tako ne sili v njihovo družbo b) uresničiti, kar izraža dopolnilo: niso silili v pogajanja / kar naprej sili v tepež // ekspr. prizadevati si doseči, uresničiti določeno stvar, ki bo po mnenju govorečega povzročila, da bo osebek deležen tega, kar izraža dopolnilo: nikar ne sili v nesrečo, pogubo 3. nav. slabš., v zvezi z za zelo vsiljivo si prizadevati pridobiti ljubezensko naklonjenost koga: veliko deklet je sililo za njim; že dolgo sili za poročeno žensko 4. ekspr., s prislovnim določilom kljub nasprotovanju, prizadevanju koga prihajati kam, pojavljati se kje: pramen las ji je silil na čelo / smeh mu sili na ustnice; solze so jim silile v oči / brezoseb. sili ga na bruhanje, na jok; sili ga k smehu, na smeh, v smeh 5. agr. z ustrezno temperaturo, vlago vplivati na seme, gomolj, da se pospeši razvoj rastline: siliti krompir, radič, tulipane ● ekspr. iz besed je silila zadrega je bila opazna; ekspr. podleski že silijo na dan začenjajo (vidno) rasti; ekspr. zlobnost sili na dan postaja opazna, vidna; vprašanje mu sili na jezik rad bi ga postavil, izgovoril; ekspr. spanec mu sili na oči postaja zaspan; evfem. zdravilo sili na vodo povzroča, da se mora hoditi na malo potrebo; ekspr. nebotičniki silijo pod nebo so zelo visoki; ekspr. siliti z glavo skozi zid hoteti izsiliti, doseči nemogoče; ekspr. kri mu je silila v glavo, lica zardeval je; šalj. pijača mu že sili v glavo opijanja se, postaja pijan; ekspr. žito sili v klasje poganja klasje; ekspr. mraz sili v kosti zelo hladno je; ekspr. to mi že dalj časa sili v misel o tem razmišljam; ekspr. silil je vanj z vprašanji vsiljivo ga je spraševal; ekspr. v nos silijo prijetne vonjave prijetno diši; pog. zmeraj (se) sili v ospredje, naprej hoče biti prvi, upoštevan; ekspr. mrak sili v sobo mrači se; ekspr. nikar ne sili v levje žrelo ne imej opravka z nevarnim človekom; ekspr. silili so ji ga za moža vsiljivo svetovali, naj se z njim poroči silèč -éča -e: na čelo sileči lasje síljen -a -o: siljene čebulice ♪
  5.      sílj  -a m (ȋ) bot. rastlina s pernatimi listi in belimi, rdečkastimi ali rumenkastimi cveti v kobulih, Peucedanum: gorski, orjaški silj ♪
  6.      sílje  -a s (ȋ) nar. vzhodno mlado, nedozorelo žito: silje je poleglo; možje so hodili po njivah in si ogledovali silje ♪
  7.      sílnica 1 -e ž (ȋ) 1. publ., navadno s prilastkom kar s svojo silo usmerja, določa kako dogajanje, delovanje: v političnem življenju so se pojavile nove silnice; družbene silnice / to so glavne silnice njegove miselnosti 2. fiz. črta, ki poteka v smeri delovanja sile v električnem ali magnetnem polju: sekanje silnic / električne, magnetne silnice ♪
  8.      sílnost  -i ž (ȋ) nav. ekspr. lastnost, značilnost silnega: silnost udarca; silnost burje / silnost čustev / vanj se je zaljubila z vso silnostjo ♪
  9.      sílo  prisl. (ȋ; drugi pomen ȋ) star. 1. zelo, hudo: silo se je prestrašila; silo lepa ženska; silo malo je naredil 2. veliko, dosti: znosil je silo jabolk; bilo je silo ljudi ♪
  10.      silokombájn  -a m (ȃ) teh. stroj, ki opravlja več pomembnih delovnih operacij hkrati, zlasti pri spravljanju krmnih rastlin: silokombajn in samonakladalna prikolica ♪
  11.      síloma  prisl. (ȋ) knjiž. 1. s silo, z velikim naporom: siloma se mu je iztrgala iz objema; siloma se je obvladal; siloma odpreti vrata 2. nasilno, proti volji: siloma so odvlekli fante domov / solze so ji siloma prišle iz oči ♪
  12.      silomér  -a m (ẹ̑) teh. priprava za merjenje sile; dinamometer: kazalci silomera ♪
  13.      siloréznica  -e ž (ẹ̑) agr. naprava za rezanje silažne koruze, trave: rezati s siloreznico; puhalnik siloreznice ♪
  14.      silovít  -a -o prid., silovítejši (ȋ) 1. ki ima zelo veliko silo: silovit udarec ga je podrl na tla / silovit vojaški napad // ekspr. ki v odnosu do koga uporablja silo, nasilje: siloviti ljudje; ne bodi tako silovit 2. ekspr. ki se kaže, pojavlja v zelo veliki stopnji: silovit pok / silovit strah; silovito čustvo silovíto prisl.: silovito je počilo; bil mu je silovito hvaležen ♪
  15.      silovítost  -i ž (ȋ) lastnost, značilnost silovitega: silovitost udarca / silovitost napada / silovitost čustva, nagona / ekspr. te silovitosti so se ponavljale silovita, nasilna dejanja, ravnanja ♪
  16.      silumín  -a m (ȋ) metal. zlitina aluminija in silicija ♪
  17.      silúr  -ja m (ū) geol. obdobje starejšega paleozoika, v katerem se je razvila neznatna flora ob morju ♪
  18.      silvátičen  -čna -o prid. (á) vet., v zvezi silvatična steklina steklina gozdnih živali; gozdna steklina ♪
  19.      silvestrovánje  -a s (ȃ) glagolnik od silvestrovati: prirediti silvestrovanje / na silvestrovanju so si navdušeno nazdravljali ♪
  20.      silvín  -a m (ȋ) min. rudnina kalijev klorid ♪
  21.      síma 1 -e ž (ȋ) arhit. žleb iz kamna ali gline na grških templjih, navadno okrašen ♪
  22.      simbiótičen  -čna -o prid. (ọ́) nanašajoč se na simbiozo: simbiotična živalska skupnost / simbiotični odnos med državama ♪
  23.      simbióza  -e ž (ọ̑) 1. biol. pojav, da dva različna organizma živita v skupnosti, ki je za oba koristna, sožitje: simbioza rastlin z nekaterimi bakterijami; simbioza med glivami in algami / živeti v simbiozi 2. knjiž. dejstvo, da kdo živi s kom tako, da med njima ne prihaja do nesoglasij: simbioza med državami z različno družbeno ureditvijo / s sodelavci živi v simbiozi / simbioza med dramatikom in igralcem 3. knjiž. dejstvo, da kaj združuje v sebi dve različni stvari, dva različna elementa: petje je simbioza besede in melodije ♪
  24.      simból  -a m (ọ̑) 1. predmet, lik, ki izraža, predstavlja določen abstrakten pojem; znak, znamenje: umetnik je vzel simbole iz vsakdanje predmetnosti; oljkova vejica je simbol miru; srp in kladivo kot simbol komunizma / državni, verski simboli // kar kaj izraža, predstavlja sploh: beseda je že sama po sebi simbol / glasovni simbol; idejni simbol / atomska energija je za manj razvite dežele simbol tehničnega napredka znak, dokaz 2. dogovorjena črka, kratica za označevanje določene stvari: napisati simbol; simbol za vodik je H / matematični simboli; simbol D pomeni dnevni delovni čas; simboli za števila ◊ elektr. simbol znak ali v besedo povezanih več znakov, ki predstavljajo kak ukaz; filoz. simbol čutno zaznavna stvar, katere pomen ni enopomensko določen in dopušča različne razlage; min. simbol ploskve simbol, ki podaja točno lego ploskve v prostoru; soc. statusni simbol kar na zunaj kaže določeno družbeno pripadnost ♪
  25.      simbólen  -lna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na simbol: simbolen pomen sveče; simbolna govorica barv; mati je tu simbolna podoba domovine / simbolno prikazovanje človekovih strasti / simbolna drama simbolistična drama; simbolno število po ljudskem verovanju število, ki se mu pripisuje skrivnosten, mističen pomen ◊ adm. simbolno označevanje samoglasnikov v stenografiji označevanje samoglasnikov s spreminjanjem oblike, položaja sosednjih soglasnikov; filoz. simbolna logika logika, ki proučuje formalne pogoje, pri katerih eni povedni stavki izhajajo iz drugih simbólno prisl.: simbolno se izražati; simbolno označevati samoglasnike ♪

   34.830 34.855 34.880 34.905 34.930 34.955 34.980 35.005 35.030 35.055  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA