Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Al (34.276-34.300)


  1.      samôča  -e ž (ó) zastar. samota: samoča ga muči / hiša je stala na samoči ♪
  2.      samodéjen  -jna -o prid. (ẹ̄) knjiž. 1. ki opravlja delo sam, brez človekovega sodelovanja; avtomatičen: samodejni stroji; samodejna naprava / samodejna telefonska centrala; samodejne zavore ♦ elektr. samodejno prekinjalo avtomatsko prekinjalo; med. samodejno živčevje živčevje, ki deluje samostojno, neodvisno od volje; avtonomno živčevje; strojn. samodejni menjalnik avtomatski menjalnik 2. ki se zgodi sam od sebe, po lastnih zakonih: samodejen prehod pravic in dolžnosti // nanašajoč se na človekovo dejanje, ki poteka brez njegove volje, zavesti: samodejni gibi / samodejno podrejanje splošnemu razpoloženju / ob tem se je vzbujalo samodejno vprašanje, ali je to edina rešitev samodéjno prisl.: naprava deluje samodejno; hitro in samodejno je odgovoril; vse je potekalo bolj ali manj samodejno; roka je ves čas samodejno segala po ročici ∙ zastar. to si je pridobil samodejno samostojno, sam ♪
  3.      sámodisciplína  -e ž (ȃ-ȋ) 1. obvladanje samega sebe: pri tem delu je potrebna velika samodisciplina in vztrajnost; samodisciplina in samovzgoja / samodisciplina pri objavljanju novic 2. disciplina, ki izhaja iz človeka samega, brez spodbude, zahteve drugega: samodisciplina članov kolektiva, učencev; pokazali so visoko stopnjo samodiscipline ♪
  4.      sámodopáden  -dna -o prid. (ȃ-ā) zastar. samozadovoljen, samovšečen: njegovo samodopadno govorjenje sámodopádno prisl.: zavihal je brke in samodopadno odgovoril ♪
  5.      sámodopadljív  -a -o prid. (ȃ-ȋ ȃ-í) star. samozadovoljen, samovšečen: to je samodopadljiv človek / obšla ga je samodopadljiva misel; njegovo samodopadljivo govorjenje sámodopadljívo prisl.: odgovoril je samodopadljivo; samodopadljivo se je ogledovala v zrcalu ♪
  6.      sámodopadljívost  -i ž (ȃ-í) star. samozadovoljnost, samovšečnost: s svojo samodopadljivostjo je odbijal druge ♪
  7.      sámodovóljnost  -i ž (ȃ-ọ́) zastar. 1. samozadostnost: samodovoljnost in neodvisnost od zunanjega sveta / gospodarska samodovoljnost 2. samozadovoljstvo: samodovoljnost in samohvala ♪
  8.      samodŕč  -a m (ȓ) zastar. avtomobil: odpeljali so se v samodrču ♪
  9.      samodŕški  -a -o prid. (ȓ) nanašajoč se na samodržce ali samodrštvo: samodrška država; samodrška oblast / bala se je njegove samodrške matere / ukazovala je s samodrškim glasom samodŕško prisl.: samodrško vladati ♪
  10.      samodŕštvo  -a s (ȓ) politična ureditev, v kateri ima neomejeno, samovoljno oblast en človek ali majhna skupina: boriti se proti samodrštvu // ekspr. ravnanje oblastnega, samovoljnega človeka: žene so se uprle samodrštvu mož; samodrštvo in trinoštvo ♪
  11.      sámodržávje  -a s (ȃ-ȃ) v carski Rusiji politična ureditev, v kateri ima neomejeno, samovoljno oblast en človek ali majhna skupina: boriti se proti samodržavju; carsko samodržavje ♪
  12.      samodŕžec  -žca m (ȓ) oblastnik, ki ima neomejeno, samovoljno oblast: državi je vladal samodržec; car samodržec // ekspr. oblasten, samovoljen človek: ravnatelj je bil pravi samodržec ♪
  13.      samodŕžen  -žna -o prid. (r̄) nanašajoč se na samodržce ali samodrštvo: samodržno vladanje / samodržna politika / njegovo samodržno ravnanje ♪
  14.      samodŕžje  -a s (ȓ) knjiž., redko samodrštvo: boriti se proti samodržju / kritiziral je samodržje društvenega odbora ♪
  15.      samofŕč  -a m (ȓ) zastar. letalo: peljati se s samofrčem ♪
  16.      sámogíbanje  -a s (ȃ-í) filoz., po Heglu brezvzročno gibanje stvari v materialnem svetu: samogibanje materije ♪
  17.      samogíben  -bna -o prid. (í ȋ) knjiž. 1. ki opravlja delo sam, brez človekovega sodelovanja; avtomatičen: samogibne naprave / kupiti samogibni avtomobilček / samogibna sprožitev 2. nanašajoč se na človekovo dejanje, ki poteka brez njegove volje, zavesti: samogibne kretnje / to je samogibna reakcija na žalitev samogíbno prisl.: ta priprava deluje samogibno; hoditi brez misli, samogibno; samogibno je segel po pištoli ♪
  18.      samoglásnik  -a m (ȃ) lingv. glas največje odprtostne stopnje, ob drugih glasovih navadno jedro zloga: ta samostalnik se končuje na samoglasnik; ojevski samoglasniki; dolžina samoglasnika; samoglasniki in soglasniki / dolgi, kratki samoglasnik; naglašeni, nenaglašeni samoglasnik; ozki samoglasnik sredinski samoglasnik višje lege // znak za tak glas: nerazločno napisani samoglasniki ♪
  19.      samoglàv  tudi samogláv -áva -o prid. (ȁ á; ȃ) star. svojeglav, trmast: možak je bil uporen in samoglav; samoglavo dekle / samoglav konj samoglávo prisl.: samoglavo je delal naprej ♪
  20.      samoglávec  -vca m (ȃ) star. svojeglav, trmast človek: pri njem nič ne dosežeš, ker je samoglavec / kot psovka ali ti nisem branila iti, ti samoglavec ti ♪
  21.      samoglávnost  -i ž (ā) star. svojeglavost, trmoglavost: naveličal se je njene samoglavnosti in togote / odgovoril je z nejevoljno samoglavnostjo ♪
  22.      samoglávost  -i ž (ā) star. svojeglavost, trmoglavost: podpihoval je njeno samoglavost in ošabnost; ženska samoglavost ♪
  23.      sámogotôvost  -i ž (ȃ-ó) knjiž. prepričanost o svoji moči, sposobnosti: pri tej priliki je prvič izgubila svojo samogotovost; manjkal mu je občutek samogotovosti; samozavest in samogotovost ♪
  24.      samogóvor  -a m (ọ̑) daljši govor ene osebe, navadno kot del dialoga: nestrpno je prekinil njen samogovor; poslušali so očetove dolge samogovore o življenju / igralec bi moral svoj samogovor povedati glasneje ♦ lit. notranji samogovor pripovedna tehnika, ki podaja misli in čustva osebe tako, kakor da jih ta govori // ekspr. govorjenje sebi, navadno glasno: nerodno mu je bilo, ker so njegov samogovor slišali tudi drugi ♪
  25.      sámográja  -e ž (ȃ-ā) knjiž. grajanje samega sebe: samohvala in samograja ♪

   34.151 34.176 34.201 34.226 34.251 34.276 34.301 34.326 34.351 34.376  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA