Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Al (34.005-34.029)


  1.      rokávček  -čka m (á) manjšalnica od rokav: otroku je sešila bluzico z dolgimi rokavčki / ekspr. zavihala si je rokavčke, da so se videle bele lakti ♪
  2.      rokáven  -vna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na rokav: rokavna dolžina / rokavni izrez ali rokavna odprtina z izrezanjem nastala odprtina za roko pri oblačilu ♦ obrt. rokavna obla ali rokavna okroglina zgornji, zaobljeni del rokava, ki se vstavi v rokavni izrez ♪
  3.      rokavíca  -e ž (í) nav. mn. oblačilo za na roko: natakniti, sneti rokavice; plesti rokavice; gumijaste, usnjene, volnene rokavice; rokavica za na desno roko / boksarske rokavice usnjene rokavice, podložene z žimo; brezpalčne ki so brez prstov, enoprstne ali palčne rokavice z enim prstom; dolge rokavice ki segajo nad zapestje; smučarske rokavice / umivalna rokavica ∙ ekspr. pobrati rokavico odgovoriti na izzivanje; vreči komu rokavico nekdaj pozvati ga na dvoboj; ekspr. s tem stavkom mu je vrgel rokavico (v obraz) ga je izzval; ekspr. ravnati s kom v rokavicah, z rokavicami obzirno, previdno ♦ elektr. izolirne rokavice za delo pri napravah, ki so pod napetostjo; teh. varilske rokavice za zaščito rok pri varjenju; voj. železna rokavica nekdaj kovinska rokavica kot del oklepa ♪
  4.      rokavíčar  -ja m (ȋ) izdelovalec ali prodajalec rokavic: klobučarji in rokavičarji ♪
  5.      rokavíčarski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na rokavičarje ali rokavičarstvo: rokavičarska obrt / rokavičarski stroj ♦ usnj. rokavičarsko usnje raztegljivo, mehko usnje, navadno iz kož drobnice ♪
  6.      rokavíčka  -e ž (í) manjšalnica od rokavica: deklica z belimi rokavičkami ♪
  7.      rokávnik  -a m (ȃ) 1. nekdaj moški suknjič, ki lahko sega največ do kolen: ogrniti si rokavnik; telovnik in rokavnik 2. knjiž., redko muf, rokovnik: vtakniti roke v rokavnik ◊ obrt. podolgovata, z blagom prevlečena priprava za likanje rokavov, navadno kot nastavek pri likalni deski ♪
  8.      rokét  -a m (ẹ̑) rel. kratko belo liturgično oblačilo katoliških duhovnikov: obleči si roket; duhovnik v talarju in roketu ♪
  9.      rôkica  -e ž (ó) manjšalnica od roka: otrokove drobne rokice / otr. jej s ta lepo rokico z desno roko / ekspr.: izpod širokih rokavov so se videle njene bele rokice; še po cesti se držita za rokice ♪
  10.      rokobórba  -e ž (ọ̑) šport, pri katerem skušata tekmovalca z določenimi prijemi drug drugega spraviti v položaj, da se s pleči dotakne tal: tekmovati v rokoborbi; rokoborba in boks ♦ šport. rokoborba v grško-rimskem slogu pri kateri so dovoljeni prijemi od pasu navzgor ♪
  11.      rokobórski  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na rokoborce ali rokoborbo: rokoborsko tekmovanje / rokoborsko društvo ♪
  12.      rokodélec  -lca m (ẹ̑) nekdaj obrtnik, ki s preprostim orodjem kaj izdeluje, popravlja: biti rokodelec / naročiti orodje pri rokodelcu ● slabš. ta pesnik ni umetnik, ampak le rokodelec obvlada le formalno, tehnično stran svojega dela ♪
  13.      rokodélski  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na rokodelce ali rokodelstvo: rokodelska delavnica; rokodelsko orodje / rokodelski mojster, pomočnik / Kmetijske in rokodelske novice ∙ slabš. obvladati rokodelsko stran pisateljevanja formalno, tehnično ♪
  14.      rokodélstvo  -a s (ẹ̑) 1. nekdaj obrt, pri kateri se s preprostim orodjem kaj izdeluje, popravlja: preživljati se z rokodelstvom; rokodelstvo v srednjem veku ∙ star. krvavo rokodelstvo morjenje, ubijanje 2. slabš. formalno, mehanično opravljanje kakega dela, zlasti na umetniškem področju: ta kipar dobro opravlja svoje rokodelstvo; literarno rokodelstvo ♪
  15.      rokohítrski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na rokohitrce ali rokohitrstvo: rokohitrske zvijače / rokohitrska predstava / ekspr. pri tem delu je potrebna skoraj rokohitrska spretnost zelo velika ♪
  16.      rokokójski  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na rokoko: rokokojski slog / ogledalo z rokokojskim okvirom; rokokojska oprema / rokokojsko slikarstvo / rokokojska okrašenost ∙ knjiž. rokokojski poklon nenaraven, izumetničen ♦ obrt. rokokojska čipka čipka z značilnim cvetličnim vzorcem, delana v dobi rokokoja rokokójsko prisl.: rokokojsko opremljen salon ♪
  17.      rokomávh  -a m (ȃ) slabš. 1. rokovnjač: preganjati rokomavhe 2. malovreden, ničvreden človek: kaj se družiš s temi potepuhi in rokomavhi / rokomavhe so zalotili pri kraji tatove ♪
  18.      rokomèt  -éta m (ȅ ẹ́) športna igra, pri kateri igralci z metanjem spravljajo žogo v gol: igrati rokomet; prvenstvo v rokometu ♦ šport. mali pri katerem je na igrišču sedem igralcev, veliki rokomet pri katerem je na igrišču enajst igralcev ♪
  19.      rokométen  -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na rokometaše ali rokomet: rokometni klub / rokometna tekma / rokometna žoga; rokometno igrišče ♪
  20.      rokomívček  -čka m (ȋ) nekdaj manjša lesena umivalna posoda: umivati se v rokomivčku ♪
  21.      rokopís  -a m (ȋ) 1. z roko napisano besedilo: pretipkati rokopis; rokopis Prešernove pesmi; rokopis in tipkopis / po pisateljevi smrti so njegove rokopise dali v knjižnico osnutke, zapise njegovih del ∙ njegovo novelo sem bral še v rokopisu še pred natisom; knjiga je ostala v rokopisu ni bila izdana, objavljena // besedilo, zlasti leposlovno, znanstveno, ki se predloži za objavo, tiskanje: popraviti, pregledati rokopis; tipkani rokopis poslati v tiskarno / kot pojasnilo, opozorilo v časopisu, reviji rokopisov ne vračamo 2. z roko napisano besedilo iz dobe pred iznajdbo tiska: slikarsko okrasiti rokopis; prepisovanje rokopisov / srednjeveški rokopisi 3. način pisanja znakov za pisno sporazumevanje pri posamezniku; pisava: imeti čitljiv, grd, lep, razločen rokopis; spoznal je prijateljev rokopis / publ. likovni rokopis tehnične značilnosti slikarja, kiparja ◊ lit. rateški, stiški rokopis; zal. izdano kot rokopis pojasnilo, opozorilo v knjigi, da obdelava snovi ni dokončna ♪
  22.      rokováti se  -újem se nedov. (á ȗ) dajati komu roko: rokoval se je z vsakim delavcem posebej; pred odhodom so se še rokovali; prijateljsko se rokovati rokováti neustalj. ravnati, delati: naučil se je rokovati s kamero; s tem strojem ne znam rokovati / previdno rokovati s kemičnimi snovmi ∙ neustalj. predstava domiselno rokuje s komičnimi elementi jih uporablja, izkorišča ♪
  23.      rokóvnik 2 -a m (ọ̑) knjiž. valjast predmet za gretje rok, navadno iz krzna; muf: vtakniti roke v rokovnik; kožuhovinast rokovnik ♪
  24.      rokovnjáč  -a m (á) 1. v prvi polovici 19. stoletja pripadnik med seboj povezanih, organiziranih skupin, ki se ukvarjajo z ropanjem zlasti premožnih ljudi: preganjati rokovnjače 2. slabš. malovreden, ničvreden človek: s temi potepuhi in rokovnjači se ne boš družil / kot psovka vrni mi denar, ti rokovnjač ♪
  25.      rokovnjáčiti  -im nedov. (á ȃ) v prvi polovici 19. stoletja delovati, živeti kot rokovnjač: rokovnjačili so po gozdovih in cestah ● knjiž. sovražnikovi vojaki so rokovnjačili po deželi ropali, plenili ♪

   33.880 33.905 33.930 33.955 33.980 34.005 34.030 34.055 34.080 34.105  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA