Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Al (31.705-31.729)


  1.      priznávati  -am nedov. (ȃ) 1. z besedo, kretnjo izražati, da je osebek storilec tega, česar je obdolžen: na zaslišanju so drug za drugim priznavali sodelovanje pri atentatu; priznavati zločine // strinjati se, da kako dejstvo pri osebku v resnici obstaja: priznavati napake; priznava, da tega ne ve / vedno je priznaval, da je bil njihov učenec // delati, da kako osebno dejstvo izve kdo drug: priznavali so dekletom ljubezen in jim obljubljali zakon; priznaval mu je svoje skrivnosti 2. izražati, imeti prepričanje, da kaj je, obstaja: ateisti ne priznavajo boga; priznava le fizični svet / prednosti tega predloga ne priznavajo // izražati mnenje, da kako pozitivno dejstvo obstaja pri kom: priznavati komu sposobnosti, zasluge; priznavajo mu, da je veliko storil zanje 3. izražati strinjanje z zakonitostjo, veljavnostjo česa: novega režima ne priznavajo vse države / priznavali so jim izpite na sorodni fakulteti / ne priznavajo nobene avtoritete / publ. letošnja moda priznava veliko stvari dovoljuje, dopušča // izražati mnenje, da je kdo pomemben, zaslužen: priznavati umetnika; vsi ga priznavajo in hvalijo / pravi humanizem priznava vsakega človeka ga upošteva / kritiki njegovo zadnje umetniško delo navdušeno priznavajo 4. izjavljati, da je kdo upravičen do česa: priznavati pokojnine ob določenih pogojih / priznavati narodu pravico, da sam odloča o sebi 5. v zvezi z za izjavljati, da je kdo to, kar izraža določilo: priznava ga za sina / priznava jo za zaveznico; priznava se za člana manjšinskega naroda / tega dela ne priznava za svoje priznavajóč -a -e: na pol priznavajoč krivdo; priznavajoče besede; prisl.: priznavajoče pokimati z glavo ♪
  2.      prizòr  -ôra m (ȍ ó) 1. del stvarnosti, dogajanja, kot ga kdo v trenutku vidi: opisati zanimiv prizor; pred seboj je zagledal nenavaden prizor; grozljiv, mučen, smešen prizor; prisrčen prizor iz družinskega življenja // navadno s prilastkom del stvarnosti sploh: upodabljanje lovskih, živalskih prizorov; prizor pretepa; rad opisuje prizore iz narave, taborišča 2. najmanjša vsebinska enota odrskega dela, določena navadno s spremembo števila istočasno nastopajočih oseb: napisati, zaigrati prizor; ponoviti prizor umiranja; osrednji, zaključni prizor; prizor iz drugega dejanja opere; spremeniti vrstni red prizorov / filmski prizori; evfem. v filmu je veliko posteljnih prizorov ki prikazujejo spolno občevanje ♦ gled. množični prizor v katerem nastopa množica ljudi ♪
  3.      prizôrček  tudi prizórček -čka m (ȏ; ọ̑) nav. ekspr. manjšalnica od prizor: opisati šaljiv prizorček; prizorček iz družinskega življenja / lutkovni prizorček; zaigrali so jim dva vesela prizorčka iz igrice ♪
  4.      prizoríšče  -a s (í) kraj, prostor, kjer se dogaja gledališko, filmsko delo: osvetliti prizorišče; spremeniti prizorišče s kulisami; igralec pride, stopi na prizorišče; likovna oprema prizorišča / prizorišče drugega dejanja je grajska dvorana / filmsko, lutkovno prizorišče // publ., navadno s prilastkom kraj, prostor, kjer se kaj dogaja sploh: odpeljati se s prizorišča požara; priti na prizorišče spopada / Pomurje je bilo letos spet prizorišče srečanja številnih izseljencev v Pomurju so se spet srečali številni izseljenci; prizorišče romana je Kras roman se dogaja na Krasu ∙ publ. mladi pisatelji so stopili na prizorišče so se začeli pojavljati, uveljavljati v javnosti; publ. oditi, umakniti se s političnega prizorišča ne ukvarjati se več s politiko ♪
  5.      prizórnica  -e ž (ọ̑) zastar. prizorišče, oder: osvetliti ozadje prizornice / njihov salon je glavna prizornica opravljanja ♪
  6.      prizvánjati  -am nedov. (ā) 1. zraven, spremljajoč zvoniti: blejanju ovc so prizvanjali zvonci 2. zvoneč naznanjati: prizvanjati k maši ● ekspr. zvonovi slovesno prizvanjajo zvonijo ♪
  7.      prizváti  -zôvem dov., prizvál (á ó) zastar. priklicati: prizvati ljudi / sonce je prizvalo prvo zelenje ♪
  8.      prizvòk  in prizvók -óka m (ȍ ọ́; ọ̑) 1. zvok, zven, ki navadno moteče spremlja določen osnovni zvok, zven: odpraviti, slišati prizvok; kovinski, nenavaden prizvok / v prizvoku njegovih besed je čutil užaljenost v glasu, s katerim jih je izgovoril 2. knjiž., navadno s prilastkom dodatna sestavina, značilnost: njegova izreka ima narečen, tuj prizvok; mesten prizvok v govoru in noši / govor z močnim čustvenim prizvokom zelo čustven govor; njegove besede imajo posmehljiv prizvok so nekoliko posmehljive; reči kaj s prizvokom moralne vzvišenosti moralno vzvišeno ∙ dati besedi poseben pomenski prizvok odtenek ♪
  9.      prizvoníti  -ím dov., prizvónil (ȋ í) nav. ekspr. zvoneč priti: krave so prizvonile prav do hleva / kolesar je prizvonil z dvorišča na cesto zvoneč se pripeljal ♪
  10.      prizvonkljáti  -ám dov. (á ȃ) nav. ekspr. zvonkljajoč priti: ovce so prizvonkljale s planine / pastirji so z živino prizvonkljali domov / po cesti so prizvonkljali kolesarji zvonkljajoč se pripeljali ♪
  11.      prižágati  -am dov. (ȃ) z žaganjem skrajšati: drogove bo treba še malo prižagati // z žaganjem izoblikovati konec kakega predmeta: prižagati doge ♪
  12.      prižémati  -am nedov. (ẹ̑) tesno stiskati: fant prižema dekle na prsi / prižemati koga k sebi / prižemati roke na prsi / prižemali so se k zidu ♪
  13.      priženíti se  -žénim se dov. (ȋ ẹ́) v zvezi z osebo moškega spola z ženitvijo, poroko priti kam: če ne bo drugače, se pa kam priženi; priženiti se na kmetijo, v mesto priženíti z ženitvijo, poroko priti do česa: priženiti hišo, posestvo; gledal je, da bi več priženil / priženil je otroka z ženo je dobil tudi njenega otroka prižénjen -a -o: k priženjenemu posestvu je dokupil še nekaj njiv ♪
  14.      prižéti  -žmèm stil. -žámem dov., prižmì prižmíte in prižêmi prižemíte; prižél; nam. prižét in prižèt (ẹ́ ȅ, á) stisniti (k sebi): mati je prižela otroka na prsi / močno jo je prižel in poljubil objel / prižeti k sebi, v objem / priželi so se k zidu, da jih stražar ne bi opazil prižét -a -o: biti prižet h komu; skrival se je, prižet ob drevo ♪
  15.      prižgáti  -žgèm dov., prižgál (á ȅ) 1. narediti, da kaj začne goreti: prižgati petrolejko, stenj, svečo; prižgati s tlečim ogljem, z vžigalico / prižgati komu cigareto; po kosilu si rad prižge pipo rad kadi pipo / prižgati ogenj / ekspr. noč je prižgala tisoč zvezd // narediti, da kaj začne svetiti: vstopil je v sobo in prižgal vse lestence; prižgati reflektorje; žarg. prižgati dolge luči; po vasi so se prižgale prve luči ♦ avt. prižgati meglenke 2. pog. vključiti, vklopiti: prižgati radijski, televizijski sprejemnik / prižgati motor 3. pri kuhanju, pečenju narediti, povzročiti, da se zaradi vročine kaj močno prime podlage in poškoduje: prižgati jed; meso se je v ponvi prižgalo ● publ. prižgati zeleno luč za kaj omogočiti, dati dovoljenje; ekspr. prižgala mu je plamen v srcu vzbudila ljubezen, naklonjenost; ekspr. ko se je prižgala zarja, so bili že na vrhu ob zarji prižgán -a -o: pustila je prižgan električni kuhalnik; prižgana cigareta; prižgana jed ♪
  16.      prižigáč  -a m (á) prižigalec: prižigač svetilk ♪
  17.      prižíganje  -a s (ȋ) glagolnik od prižigati: mehanično prižiganje; prižiganje sveč / prižiganje in ugašanje signalne lučke ♪
  18.      prižígati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. delati, da kaj začne goreti: prižigati sveče; za razsvetljevanje so prižigali trske / prižigal je cigareto za cigareto kadil je // delati, da kaj sveti: ko gre spat, nič ne prižiga luči; prižigati in ugašati reflektorje; v mestu so se začele prižigati reklamne luči / ekspr. prižigajo se prve zvezde 2. pog. vključevati, vklapljati: prižigati tranzistor ● ekspr. prižigati kadilo komu, pred kom pretirano, navadno nezasluženo slaviti, poveličevati ga; ob prihodu Turkov so prižigali kresove s kurjenjem kresov so opozarjali, da se približujejo Turki; ekspr. v njenem srcu se je prižigalo upanje začenjala je upati ♪
  19.      prižmúriti  -im dov. (ú ȗ) v zvezi z oči pripreti: pogledal ga je in prižmuril oči ♪
  20.      prížnica  -e ž (ȋ) ograjen pomol iz zidu v cerkvi za govornika: govoriti, oznaniti s prižnice; kamnita prižnica / župnik je stopil na prižnico ♦ alp. večji pomol v skalovju ♪
  21.      prižvenketáti  -ám tudi -éčem dov. (á ȃ, ẹ́) žvenketajoč priti: z ostrogami na škornjih je prižvenketal v sobo ♪
  22.      prižvížgati  -am dov. (í) 1. žvižgajoč priti: vesel je prižvižgal v sobo / ekspr. iz teme je prižvižgala krogla žvižgajoč priletela 2. redko z žvižganjem priklicati: prižvižgati otroke na dvorišče ♪
  23.      prižvižgávati  -am nedov. (ȃ) zraven, spremljajoč koga žvižgati: pela je, on pa je tiho prižvižgaval ∙ kadil je pipo in si prižvižgaval požvižgaval ♪
  24.      pŕleški  -a -o prid. (ȓ) nanašajoč se na Prleke ali Prlekijo: prleški kmetje / prleško narečje ♦ gastr. prleška gibanica gibanica s skutnim nadevom ♪
  25.      prmèjkokóš  in prmejkokóš medm. (ȅ-ọ̑; ọ̑) pog., šalj. izraža podkrepitev trditve: kaj pa morem, prmejkokoš, če je pijan ♪

   31.580 31.605 31.630 31.655 31.680 31.705 31.730 31.755 31.780 31.805  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA