Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Al (31.701-31.725)



  1.      prizmátičen  -čna -o prid. (á) ki ima obliko prizme: prizmatična kabina; prizmatično poleno / prizmatična oblika ♦ min. prizmatični kristal
  2.      prizmína  -e ž (í) min. vsaka od ploskev plašča prizmatičnega kristala
  3.      priznák  -a m () knjiž. dodatni, razlikovalni znak: narediti, pripisati priznak ♦ zgod. manjši znak v grbu kot razlikovalni element med sicer enakima grboma
  4.      priznáti  -znám dov.) 1. z besedo, kretnjo izraziti, da je osebek storilec tega, česar je obdolžen: obtoženec je dejanje priznal; priznati krajo, zločin; priznal je, da je zažgal hišo; priznati po mučenju / priznam, da sem to storil // strinjati se, da kako dejstvo pri osebku v resnici obstaja: priznati napako, poraz; ni hotel priznati, da tega ne zna; odkrito si priznati nesposobnost / moram priznati, da tega ne vem / priznati očetovstvo // narediti, da kako osebno dejstvo izve kdo drug: priznal ji je ljubezen; drug drugemu sta priznala strah 2. izraziti, imeti prepričanje, da kaj je, obstaja: priznati eksistenco boga; prizna samo to, kar fizično zaznava / ne prizna potrebe po duhovnosti // izraziti mnenje, da kako pozitivno dejstvo obstaja pri kom: priznati komu prvenstvo v čem; priznati mu spretnost pri reševanju problemov; treba mu je priznati, da je prizadeven ∙ ekspr. priznati komu mesto, ki mu gre pravilno, ustrezno koga oceniti, ovrednotiti 3. izraziti strinjanje z zakonitostjo, veljavnostjo česa: priznati novo državo, vlado; priznati spremenjeno mejo / priznati izpit, spričevalo; priznati učbenik / priznati kak nauk / priznati avtoriteto koga // izraziti mnenje, da je kdo pomemben, zaslužen: priznati umetnika / priznati umetniško delo 4. izjaviti, da je kdo upravičen do česa: priznati delavcu dodatek za ločeno življenje / priznati narodu pravico do samoodločbe 5. v zvezi z za izjaviti, da je kdo to, kar izraža določilo: priznal ga je za sina / priznati kaj za dobro, pravilno priznán -a -o 1. deležnik od priznati: priznana tatvina; v določeni družbi priznane vrednote; učbenik uradno ni priznan ♦ šol. priznana izobrazba izobrazba, ki se prizna na osnovi izkušenj brez ustreznega šolanja 2. ki ima ugled, veljavo: priznan strokovnjak; hotel s priznano kuhinjo / priznana oddaja
  5.      priznávati  -am nedov. () 1. z besedo, kretnjo izražati, da je osebek storilec tega, česar je obdolžen: na zaslišanju so drug za drugim priznavali sodelovanje pri atentatu; priznavati zločine // strinjati se, da kako dejstvo pri osebku v resnici obstaja: priznavati napake; priznava, da tega ne ve / vedno je priznaval, da je bil njihov učenec // delati, da kako osebno dejstvo izve kdo drug: priznavali so dekletom ljubezen in jim obljubljali zakon; priznaval mu je svoje skrivnosti 2. izražati, imeti prepričanje, da kaj je, obstaja: ateisti ne priznavajo boga; priznava le fizični svet / prednosti tega predloga ne priznavajo // izražati mnenje, da kako pozitivno dejstvo obstaja pri kom: priznavati komu sposobnosti, zasluge; priznavajo mu, da je veliko storil zanje 3. izražati strinjanje z zakonitostjo, veljavnostjo česa: novega režima ne priznavajo vse države / priznavali so jim izpite na sorodni fakulteti / ne priznavajo nobene avtoritete / publ. letošnja moda priznava veliko stvari dovoljuje, dopušča // izražati mnenje, da je kdo pomemben, zaslužen: priznavati umetnika; vsi ga priznavajo in hvalijo / pravi humanizem priznava vsakega človeka ga upošteva / kritiki njegovo zadnje umetniško delo navdušeno priznavajo 4. izjavljati, da je kdo upravičen do česa: priznavati pokojnine ob določenih pogojih / priznavati narodu pravico, da sam odloča o sebi 5. v zvezi z za izjavljati, da je kdo to, kar izraža določilo: priznava ga za sina / priznava jo za zaveznico; priznava se za člana manjšinskega naroda / tega dela ne priznava za svoje priznavajóč -a -e: na pol priznavajoč krivdo; priznavajoče besede; prisl.: priznavajoče pokimati z glavo
  6.      prizòr  -ôra m ( ó) 1. del stvarnosti, dogajanja, kot ga kdo v trenutku vidi: opisati zanimiv prizor; pred seboj je zagledal nenavaden prizor; grozljiv, mučen, smešen prizor; prisrčen prizor iz družinskega življenja // navadno s prilastkom del stvarnosti sploh: upodabljanje lovskih, živalskih prizorov; prizor pretepa; rad opisuje prizore iz narave, taborišča 2. najmanjša vsebinska enota odrskega dela, določena navadno s spremembo števila istočasno nastopajočih oseb: napisati, zaigrati prizor; ponoviti prizor umiranja; osrednji, zaključni prizor; prizor iz drugega dejanja opere; spremeniti vrstni red prizorov / filmski prizori; evfem. v filmu je veliko posteljnih prizorov ki prikazujejo spolno občevanjegled. množični prizor v katerem nastopa množica ljudi
  7.      prizôrček  tudi prizórček -čka m (; ọ̑) nav. ekspr. manjšalnica od prizor: opisati šaljiv prizorček; prizorček iz družinskega življenja / lutkovni prizorček; zaigrali so jim dva vesela prizorčka iz igrice
  8.      prizoríšče  -a s (í) kraj, prostor, kjer se dogaja gledališko, filmsko delo: osvetliti prizorišče; spremeniti prizorišče s kulisami; igralec pride, stopi na prizorišče; likovna oprema prizorišča / prizorišče drugega dejanja je grajska dvorana / filmsko, lutkovno prizorišče // publ., navadno s prilastkom kraj, prostor, kjer se kaj dogaja sploh: odpeljati se s prizorišča požara; priti na prizorišče spopada / Pomurje je bilo letos spet prizorišče srečanja številnih izseljencev v Pomurju so se spet srečali številni izseljenci; prizorišče romana je Kras roman se dogaja na Krasupubl. mladi pisatelji so stopili na prizorišče so se začeli pojavljati, uveljavljati v javnosti; publ. oditi, umakniti se s političnega prizorišča ne ukvarjati se več s politiko
  9.      prizórnica  -e ž (ọ̑) zastar. prizorišče, oder: osvetliti ozadje prizornice / njihov salon je glavna prizornica opravljanja
  10.      prizvánjati  -am nedov. (ā) 1. zraven, spremljajoč zvoniti: blejanju ovc so prizvanjali zvonci 2. zvoneč naznanjati: prizvanjati k maši ● ekspr. zvonovi slovesno prizvanjajo zvonijo
  11.      prizváti  -zôvem dov., prizvál (á ó) zastar. priklicati: prizvati ljudi / sonce je prizvalo prvo zelenje
  12.      prizvòk  in prizvók -óka m ( ọ́; ọ̑) 1. zvok, zven, ki navadno moteče spremlja določen osnovni zvok, zven: odpraviti, slišati prizvok; kovinski, nenavaden prizvok / v prizvoku njegovih besed je čutil užaljenost v glasu, s katerim jih je izgovoril 2. knjiž., navadno s prilastkom dodatna sestavina, značilnost: njegova izreka ima narečen, tuj prizvok; mesten prizvok v govoru in noši / govor z močnim čustvenim prizvokom zelo čustven govor; njegove besede imajo posmehljiv prizvok so nekoliko posmehljive; reči kaj s prizvokom moralne vzvišenosti moralno vzvišeno ∙ dati besedi poseben pomenski prizvok odtenek
  13.      prizvoníti  -ím dov., prizvónil ( í) nav. ekspr. zvoneč priti: krave so prizvonile prav do hleva / kolesar je prizvonil z dvorišča na cesto zvoneč se pripeljal
  14.      prizvonkljáti  -ám dov.) nav. ekspr. zvonkljajoč priti: ovce so prizvonkljale s planine / pastirji so z živino prizvonkljali domov / po cesti so prizvonkljali kolesarji zvonkljajoč se pripeljali
  15.      prižágati  -am dov. () z žaganjem skrajšati: drogove bo treba še malo prižagati // z žaganjem izoblikovati konec kakega predmeta: prižagati doge
  16.      prižémati  -am nedov. (ẹ̑) tesno stiskati: fant prižema dekle na prsi / prižemati koga k sebi / prižemati roke na prsi / prižemali so se k zidu
  17.      priženíti se  -žénim se dov. ( ẹ́) v zvezi z osebo moškega spola z ženitvijo, poroko priti kam: če ne bo drugače, se pa kam priženi; priženiti se na kmetijo, v mesto priženíti z ženitvijo, poroko priti do česa: priženiti hišo, posestvo; gledal je, da bi več priženil / priženil je otroka z ženo je dobil tudi njenega otroka prižénjen -a -o: k priženjenemu posestvu je dokupil še nekaj njiv
  18.      prižéti  -žmèm stil. -žámem dov., prižmì prižmíte in prižêmi prižemíte; prižél; nam. prižét in prižèt (ẹ́ , á) stisniti (k sebi): mati je prižela otroka na prsi / močno jo je prižel in poljubil objel / prižeti k sebi, v objem / priželi so se k zidu, da jih stražar ne bi opazil prižét -a -o: biti prižet h komu; skrival se je, prižet ob drevo
  19.      prižgáti  -žgèm dov., prižgál) 1. narediti, da kaj začne goreti: prižgati petrolejko, stenj, svečo; prižgati s tlečim ogljem, z vžigalico / prižgati komu cigareto; po kosilu si rad prižge pipo rad kadi pipo / prižgati ogenj / ekspr. noč je prižgala tisoč zvezd // narediti, da kaj začne svetiti: vstopil je v sobo in prižgal vse lestence; prižgati reflektorje; žarg. prižgati dolge luči; po vasi so se prižgale prve luči ♦ avt. prižgati meglenke 2. pog. vključiti, vklopiti: prižgati radijski, televizijski sprejemnik / prižgati motor 3. pri kuhanju, pečenju narediti, povzročiti, da se zaradi vročine kaj močno prime podlage in poškoduje: prižgati jed; meso se je v ponvi prižgalo ● publ. prižgati zeleno luč za kaj omogočiti, dati dovoljenje; ekspr. prižgala mu je plamen v srcu vzbudila ljubezen, naklonjenost; ekspr. ko se je prižgala zarja, so bili že na vrhu ob zarji prižgán -a -o: pustila je prižgan električni kuhalnik; prižgana cigareta; prižgana jed
  20.      prižigáč  -a m (á) prižigalec: prižigač svetilk
  21.      prižíganje  -a s () glagolnik od prižigati: mehanično prižiganje; prižiganje sveč / prižiganje in ugašanje signalne lučke
  22.      prižígati  -am nedov. ( ) 1. delati, da kaj začne goreti: prižigati sveče; za razsvetljevanje so prižigali trske / prižigal je cigareto za cigareto kadil je // delati, da kaj sveti: ko gre spat, nič ne prižiga luči; prižigati in ugašati reflektorje; v mestu so se začele prižigati reklamne luči / ekspr. prižigajo se prve zvezde 2. pog. vključevati, vklapljati: prižigati tranzistor ● ekspr. prižigati kadilo komu, pred kom pretirano, navadno nezasluženo slaviti, poveličevati ga; ob prihodu Turkov so prižigali kresove s kurjenjem kresov so opozarjali, da se približujejo Turki; ekspr. v njenem srcu se je prižigalo upanje začenjala je upati
  23.      prižmúriti  -im dov.) v zvezi z oči pripreti: pogledal ga je in prižmuril oči
  24.      prížnica  -e ž () ograjen pomol iz zidu v cerkvi za govornika: govoriti, oznaniti s prižnice; kamnita prižnica / župnik je stopil na prižnico ♦ alp. večji pomol v skalovju
  25.      prižvenketáti  -ám tudi -éčem dov., ẹ́) žvenketajoč priti: z ostrogami na škornjih je prižvenketal v sobo

   31.576 31.601 31.626 31.651 31.676 31.701 31.726 31.751 31.776 31.801  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA