Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Al (3.126-3.150) 
- obračalíšče -a s (í) kraj, prostor za obračanje: urediti obračališča; avtobusno obračališče ♪
- obračálka -e [tudi u̯k] ž (ȃ) anat. mišica, ki obrača del telesa: obračalka glave, nadlakta, zrkla ♪
- obračálnik -a m (ȃ) agr. 1. priprava za obračanje, ki se priključi traktorju: delati z obračalnikom; obračalnik in grabeljnik / vprežni obračalnik 2. obračalni plug: orati z obračalnikom ♪
- obračálo -a s (á) teh. priprava za obračanje ♪
- obračunoválec -lca [u̯c in lc] m (ȃ) uslužbenec, ki opravlja obračunske posle: obračunovalec prodaje; razpisati delovno mesto obračunovalca ♪
- obratoválen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na obratovanje: obratovalni pogoji / obratovalni stroški; dobiti obratovalno dovoljenje / obratovalni čas uradno določeno trajanje (dnevnega, tedenskega, letnega) obratovanja / obratovalni prostori ♦ elektr. obratovalna kapacitivnost, napetost; obratovalna ozemljitev ozemljitev določene točke tokokroga; strojn. obratovalna hitrost hitrost, s katero obratuje stroj v normalnih okoliščinah ♪
- obratovalíšče -a s (í) kraj, prostor, kjer se obratuje: odpreti novo obratovališče; obratovališče za finalno predelavo lesa ♪
- obratoválnica -e ž (ȃ) knjiž. delavnica, proizvodni obrat: obrtna obratovalnica ♪
- obratoválo -a s (á) teh. skupek strojnih delov za prenos in spremembo gibanja; gonilo: zamenjati obratovalo / zobato obratovalo ♦ strojn. ročično obratovalo mehanizem, s katerim se premočrtno gibanje spreminja v vrtenje ♪
- obrazoválen -lna -o prid. (ȃ) zastar. 1. oblikovalen, ustvarjalen: obrazovalna domišljija; človekova obrazovalna moč 2. likoven: obrazovalna umetnost 3. izobraževalen: obrazovalni postopek ♪
- obrekoválec -lca [u̯c] m (ȃ) kdor (rad) obrekuje: ne ozirati se na obrekovalce / obrekovalci naše države ♪
- obrekoválen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na obrekovanje: obrekovalni članki / obrekovalni ton izjave / obrekovalna gonja proti naši državi ♪
- obrekoválka -e [u̯k] ž (ȃ) ženska, ki (rada) obrekuje: obrekovalke že spet govorijo o njem ♪
- obrekoválnica -e ž (ȃ) 1. ekspr. prostor, kjer se (rado) obrekuje: po mestnih obrekovalnicah je nabral veliko novic 2. žarg., gled. prostor v bližini odra, kjer igralci čakajo na nastop: v obrekovalnici so igralci hvalili drug drugega ♪
- obrekoválski -a -o [u̯s tudi ls] prid. (ȃ) nanašajoč se na obrekovalce: obrekovalska skupina / obrekovalska osramotitev njegove žene ♪
- obremenjeválen -lna -o prid. (ȃ) ki obtožuje, dolži: obremenjevalna priča / obremenjevalna izpoved ♪
- obrezoválec -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor obrezuje: obrezovalec sadnega drevja / po vinogradih se razlegajo vriski obrezovalcev / obrezovalec parkljev, rogov ♦ metal. delavec, ki obrezuje ulitke ♪
- obrezoválen -lna -o prid. (ȃ) namenjen za obrezovanje: obrezovalni stroj; obrezovalna priprava ♦ fot. obrezovalni nož ♪
- obrezoválnik -a m (ȃ) priprava za obrezovanje: delo z obrezovalnikom ♪
- obŕtnonadaljeválen -lna -o prid. (ȓ-ȃ) v zvezi obrtnonadaljevalna šola, do 1945 poklicna šola ♪
- obseválen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na obsevanje: obsevalna naprava / obsevalna tehnika ♪
- obseválnica -e ž (ȃ) prostor, navadno v zdravstveni ustanovi, namenjen za obsevanje: poliklinika ima zdaj novo obsevalnico / za rudarje so v nekaterih industrijskih državah uredili posebne obsevalnice ♪
- obteževálen -lna -o prid. (ȃ) obtežilen: obteževalni kamni ♦ jur. obteževalne okoliščine okoliščine, ki vplivajo na odmero večje kazni ♪
- obtoževálec -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor obtožuje: namesto da bi jo branil, je bil njen obtoževalec // zastar. tožilec: javni obtoževalec ♪
- obujeválec -lca [u̯c in lc] m (ȃ) knjiž. kdor povzroča, da postane kaj kot budno, živo: pisatelj je dober poznavalec stvarnosti in obujevalec preteklosti ♪
3.001 3.026 3.051 3.076 3.101 3.126 3.151 3.176 3.201 3.226 
