Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Al (29.280-29.304)


  1.      práh  -ú in -a m (ȃ) 1. zelo drobni suhi delci snovi v zraku, na predmetih, stvareh: prah se nabira na pohištvu; prah se poleže, useda; brisati prah z omare; vozila dvigajo prah; iztepsti prah iz odeje; debela plast prahu / ekspr. požirati prah vdihavati zrak, poln prahu / cestni prah ki nastaja na netlakovanih cestah; krpa za prah // kar je temu podobno: zdrobiti kamenje v prah; ekspr. oblak snežnega prahu / cvetni prah več pelodnih zrn, pelodna zrna 2. navadno s prilastkom izdelek iz določene snovi v obliki zelo drobnih suhih delcev: arzenikov, grafitni prah; predelovati premogov prah; jajca v prahu posušena in drobno zmleta; mleko v prahu ● ekspr. to delo je že prekril prah je že pozabljeno; ekspr. to je dvignilo mnogo prahu povzročilo je razburjanje, govorice; ekspr. njegovi načrti so se sesuli v prah niso uspeli; ekspr. spremeniti v prah in pepel popolnoma uničiti, razrušiti; vznes. naši sovražniki bodo ležali v prahu bodo premagani, ponižani; ekspr. zdrobiti koga v sončni prah uničiti ga, onemogočiti ga; star. strelni prah smodnik; ekspr. jezen sem nanj, da bi ga zmlel v sončni prah zelo; bibl. prah si in v prah se povrneš človeško življenje je minljivo; bibl. otresti prah s čevljev in zapustiti kak kraj pretrgati vse zveze z njim ◊ agr. gnojilo v prahu; geol. kozmični prah delci, ki padajo iz medplanetarnega prostora na zemljo ♪
  2.      práha 1 -e ž (á) jeseni preorana in navadno do naslednje pomladi neposejana, neposajena njiva: spomladi so praho preorali; na prahi se je razrasel plevel / delati, orati praho njivo jeseni orati, pa ne posejati, posaditi / pustiti njivo v prahi ♪
  3.      práhec  -hca m (ȃ) ekspr. manjšalnica od prah: vsak prahec sproti pobriše z mize ♪
  4.      prákamnína  in prákamenína -e ž (ȃ-ȋ) geol. kamnina, nastala v arhaiku: granit in druge prakamnine; skladi prakamnin ♪
  5.      práksa  -e ž (ȃ) 1. dejavnost, namenjena neposrednemu zadovoljevanju človekovih potreb: približati znanost praksi; njegova zamisel je brez vrednosti za prakso; uporabiti znanje v praksi; sodelovanje teoretikov in strokovnjakov iz prakse / načela pedagoške prakse; nasveti iz šolske prakse / z oslabljenim pomenom: izboljšanje tehnologije v proizvodni praksi v proizvodnji; ukvarjati se z vzgojno prakso z vzgojo // dejansko stanje, ravnanje, dejanski potek česa zlasti glede na določena načela, zamisli: praksa je to ovrgla; njegova politična praksa; načela in praksa / praksa je pokazala, da ni imel prav izkazalo se je; v praksi je položaj popolnoma drugačen dejansko 2. knjiž., s prilastkom opravljanje poklica: v dolgoletni učiteljski praksi še ni srečal podobnega primera; arhitekt z večletno prakso / izvrševati, opravljati odvetniško, zdravniško prakso poklic / zaradi dolge prakse delo spretno opravlja 3. znanje, vedenje, pridobljeno zlasti z delom: iščemo natakarico z nekaj prakse; v tej dejavnosti ima že prakso; biti brez vozniške prakse 4. delo v organiziranem delovnem procesu zaradi usposabljanja za samostojno opravljanje poklica: opraviti obvezno prakso; poslali so ga na prakso v tujino; biti na praksi v bolnišnici; trajanje prakse / organizirati strokovno prakso 5. publ. (ustaljen) način ravnanja, navada: če se bo taka praksa nadaljevala, ne bo uspeha; ne smemo odstopati od dosedanje prakse; s prakso, da se gradijo šole brez telovadnic, moramo končati / tako ravnanje je postalo praksa ● zdravnik splošne prakse zdravnik splošne medicine ◊ jur. privatna zdravniška praksa do 1974 zasebno opravljanje zdravniškega poklica; šol. počitniška proizvodna praksa delo v kaki delovni organizaciji med počitnicami kot posebna oblika strokovnega izobraževanja ♪
  6.      prakticíranje  -a s (ȋ) glagolnik od prakticirati: naveličal se je brezplačnega prakticiranja; prakticiranje v bolnici ♪
  7.      prakticírati  -am nedov. (ȋ) 1. navadno s prislovnim določilom delati v organiziranem delovnem procesu zaradi usposabljanja za samostojno opravljanje poklica: prakticirati na sodišču, v bolnici; po diplomi je eno leto prakticiral / fant še prakticira ∙ star. že petnajst let prakticira zdravniški poklic opravlja 2. publ. uresničevati, izvajati: prakticirati demokracijo; prakticirati politiko miroljubne koeksistence / to se danes pogosto prakticira dela / z oslabljenim pomenom prakticirati gospodarsko sodelovanje z manj razvitimi državami gospodarsko sodelovati ♪
  8.      práktičen  -čna -o prid., práktičnejši (á) 1. nanašajoč se na prakso: izkoriščati kaj v praktične namene; praktični pomen poskusov; praktična uporaba zakonov; izdelati praktična navodila za učitelje / praktična dejavnost učencev; praktično in teoretično znanje // stvaren, predmeten: postavili so si nekaj praktičnih ciljev, nalog; hvalili so vsak njegov praktični dosežek / praktične koristi njegovega delovanja so majhne; praktično življenje je čisto nekaj drugega dejansko, vsakdanje 2. pri katerem kdo z opravljanjem določenih del, nalog uporabi, preizkusi kako znanje, vedenje: praktični in teoretični del izpita; praktični potek letenja; praktične vaje / pog. opravil je več ur praktične vožnje praktičnega pouka vožnje // ki je namenjen za neposredno uporabo kakega znanja, vedenja: praktični priročnik za navigacijo; praktični dvojezični slovarji / praktična veda uporabna 3. ki v veliki meri ustreza svojemu namenu: preprost in praktičen stroj; ta rešitev ni edina možna, je pa praktična; praktična oblačila; praktično pohištvo / dal jim je nekaj praktičnih nasvetov koristnih, uporabnih; ta obleka ni praktična za službo // ki se uporablja v vsakdanjem življenju: praktični predmeti; kupiti komu kako praktično stvar / praktično darilo 4. ki daje prednost temu, kar prinaša stvarne, predmetne koristi: praktičen človek je; ženske so po naravi bolj praktične 5. iznajdljiv, spreten: praktičen fant; obrtnik je zelo praktičen; praktična gospodinja ◊ filoz. praktični um po Kantu človekova moralna dejavnost; lingv. praktična stilistika veda o čimbolj ustrezajočih in priporočljivih zlasti jezikovnih značilnostih navadno neumetnostnih besedil; šol. praktični pouk učni predmet, pri katerem se učenci z opravljanjem določenih del, nalog, navadno v šolskih delavnicah, strokovno izobražujejo práktično prislov od praktičen: praktično dokazati trditev; praktično so se lotili naloge; praktično oblečen moški; praktično vzgojeno dekle // ekspr. izraža rahlo omejitev: naloga je praktično že opravljena; praktično sem vam že vse povedal // ekspr. poudarja trditev: tako ravnanje praktično samo škoduje; beg iz zapora je praktično nemogoč; nimajo praktično nobene možnosti za rešitev; sam.: za rojstni dan mu je kupila nekaj praktičnega ♪
  9.      práktik  -a m (á) 1. kdor se ukvarja z neposrednim zadovoljevanjem človekovih potreb: praktiki so ovrgli naše ugotovitve; praktiki in teoretiki / pedagoški praktik; praktiki iz šolstva; priročnik za potrebe gledaliških praktikov 2. kdor ima veliko delovnih izkušenj: kot star praktik je rad svetoval novincem; vodstvo oddelka zaupati izkušenemu praktiku ∙ zastar. k bolniku so poklicali zelo znanega praktika zdravnika ♪
  10.      práktika  -e ž (á) knjiž., redko (ustaljen) način ravnanja, navada: raziskovati praktiko hudodelcev; prenehati moramo s to škodljivo praktiko / raziskovati magične praktike primitivnih ljudstev obrede, običaje ♪
  11.      práktikum  -a m (á) šol. prostor za praktične vaje iz nekaterih predmetov, zlasti naravoslovnih: šola ima praktikum; fizikalni praktikum; tehnična opremljenost praktikuma // praktične vaje, zlasti iz naravoslovnih predmetov: predavanje dopolnjuje praktikum; obiskovati praktikum ♪
  12.      prákúščar  -ja m (ȃ-ū) nav. mn., zool. kuščarju podobni plazilci, ki so razvojno ostali na stopnji dvoživk, Rhynchocephalia ♪
  13.      prámáti  -mátere ž, tož. prámáter, or. prámáterjo (ȃ-á) knjiž. začetnica rodu: člani rodu so se imenovali po pramateri / pramati človeškega rodu po bibliji Eva ♪
  14.      prámček  -čka m (ȃ) ekspr. manjšalnica od pram1: kupil je lepega pramčka ♪
  15.      prámeglà  -è in prámègla -e [mǝg] ž, rod. mn. prámègel stil. prámeglá (ȃ-ȁ ȃ-ȅ; ȃ-ǝ̀) astr., po Kant-Laplaceovi teoriji zmes plina in prašnih delcev, iz katere je nastalo osončje: ovreči teorijo o pramegli ♪
  16.      prámeglíca  -e [mǝg] ž (ȃ-í) astr., po Kant-Laplaceovi teoriji zmes plina in prašnih delcev, iz katere je nastalo osončje ♪
  17.      prámen  -éna m (á ẹ́) daljši, tanjši skupek las, niti, vlaken: spletati pramene v kito; razdeliti lase v več pramenov; volneni pramen / pramen sivih las ♦ tekst. dolg, valjasto oblikovan skupek neurejenih vlaken s premerom od 1 do 2,5 cm // kar je temu podobno: korobač, spleten iz treh pramenov / trgati časopis v pramene / ekspr. sončni prameni; pramen megle, svetlobe ♪
  18.      praménček  -čka m (ẹ̑) manjšalnica od pramen: pramenček las / pramenček svetlobe; pren., ekspr. svetel pramenček svobode ♪
  19.      práméter  -tra m (ȃ-ẹ̄) fiz. palica z označeno osnovno enoto za merjenje dolžine, ki predstavlja izhodiščno, prvotno merilo za to enoto: ogledati si prameter; kopije prametra ♪
  20.      pránečák  -a m (ȃ-á) sin nečaka ali nečakinje: pesnikov pranečak ♪
  21.      pránger  tudi prángar -ja m (á) zgod., nekdaj steber, h kateremu postavljajo, privezujejo ljudi za kazen; sramotilni steber: ogledali smo si pranger ∙ ekspr. v romanu je avtor postavil na pranger tedanje meščane in njihovo moralo osramotil, osmešil ♪
  22.      práôče  -éta m, im. mn. práočétje tudi práočéti (ȃ-ó ȃ-ẹ́) 1. knjiž. začetnik rodu: imeti skupnega praočeta / naš praoče po bibliji Adam // nav. mn., ekspr. davni prednik: tu so živeli že naši praočetje // praded: smrt njegovega praočeta 2. ekspr., s prilastkom idejni utemeljitelj, pobudnik: praoče materializma ♪
  23.      práópica  -e ž (ȃ-ọ̑) knjiž. prvi, najstarejši prednik (človeku podobne) opice: človeški prednik se skoraj ni razlikoval od praopice; lastnosti praopic ♪
  24.      prápor  -a tudi -ja m (á) 1. zastava društva, organizacije s simboli, navadno izvezena: taborniški odred je dobil svoj prapor; nositi prapor; društveni, gasilski prapor / udeležiti se razvitja prapora slovesnega prevzema prapora // star. zastava: razobesiti prapore / bojni prapori ∙ vznes. vzdignil je prapor svobode in napredka začel je boj za svobodo in napredek; ekspr. delavci so na svoj prapor zapisali zahtevo po osemurnem delavniku začeli so se boriti za osemurni delavnik 2. nekdaj manjša vojaška enota: za konjenico je korakalo osem praporov lokostrelcev ♪
  25.      práporček  -čka m (á) manjšalnica od prapor: sešiti društveni praporček / ladja, okrašena s praporčki ♪

   29.155 29.180 29.205 29.230 29.255 29.280 29.305 29.330 29.355 29.380  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA