Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Al (29.255-29.279)


  1.      požŕten  -tna -o prid. (r̄) slabš. požrešen, lakomen: požrten človek; ne bodi tako požrten; požrtne živali / zelo je požrten na meso / požrten na denar požŕtno prisl.: požrtno jesti ♪
  2.      požrtvovánje  -a s (ȃ) knjiž. požrtvovalno delo, žrtvovanje: njegovo življenje je bilo nesebično požrtvovanje za druge / znano je njegovo junaštvo in požrtvovanje požrtvovalnost ♪
  3.      požúgati  -am dov. (ū) večkrat zamahniti z iztegnjenim kazalcem, navadno za svarilo, grožnjo: hudomušno, skrivaj mu je požugala; požugati s pestjo, prstom ♪
  4.      požulíti  in požúliti -im dov. (ȋ ú) ekspr. počasi pojesti ali popiti: naskrivaj je požulil vso čokolado; požulila sta dva litra vina ● ekspr. požulil je zadnjo cigareto pokadil ♪
  5.      požvéčiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̄) krajši čas žvečiti: zalogaj je malo požvečil in požrl ∙ ekspr. v naglici je požvečil kos pečenke pojedel ♪
  6.      požvekáti  -ám dov. (á ȃ) redko požvečiti: zalogaj je malo požvekal in požrl ♪
  7.      požvenketávati  -am nedov. (ȃ) večkrat žvenketati: njene zapestnice so požvenketavale; požvenketavati z ostrogami ♪
  8.      požvenkljávati  -am nedov. (ȃ) večkrat žvenkljati: pri hoji je požvenkljaval z ostrogami ♪
  9.      požvížgati  -am dov. (í) 1. oglasiti se z žvižgom: kdaj pa kdaj je zavrisnil in požvižgal 2. z žvižgom dati znamenje: požvižgati psu požvížgati se ekspr. ne ceniti, ne upoštevati: požvižgam se nate ∙ ekspr. požvižgam se na ves svet izraža veliko omalovaževanje ♪
  10.      požvižgávati  -am nedov. (ȃ) večkrat žvižgati: fant je polglasno požvižgaval / požvižgavati popevko / požvižgavati za dekleti // ekspr. dajati žvižganju podobne glasove: sičniki so mu požvižgavali med zobmi / krogle so požvižgavale nad njihovimi glavami ♪
  11.      požvižgováti  -újem nedov. (á ȗ) požvižgavati: hodil je po cesti in požvižgoval / požvižgovati popevko / ekspr. burja požvižguje okrog oken ♪
  12.      prá...  predpona v sestavljenkah (ȃ) za izražanje a) prvotnosti, začetnosti: pracelica, pračlovek, pradomovina, pradomovinski, pragozd, praizvedba, prazahteva b) velike časovne odmaknjenosti (v preteklost): pradaven, prastar, prazgodovinski c) stopnje sorodstva za eno generacijo naprej ali nazaj: prababica, pradedovski, pravnuk ♪
  13.      prábábica  -e ž (ȃ-á) stara mati očeta ali matere: to je podedovala od svoje prababice ∙ ekspr. take obleke so nosile naše prababice ženske v davnih časih; v njihovi družbi se počuti kot prababica zelo staro ♪
  14.      prábítnost  -i ž (ȃ-ȋ) knjiž. prvotno, osnovno bistvo: dotipati se do prabitnosti vsega / narod je varoval svojo prabitnost // prvinskost, neponarejenost: razodetje gor v njihovi prabitnosti ♪
  15.      práča  -e ž (á) 1. nekdaj pehotno orožje za metanje kamnitih ali kovinskih krogel: vojaki z meči in pračami 2. knjiž. igrača v obliki rogovilice z elastiko za proženje, metanje kamenčkov; frača: s pračo je razbil sosedovo okno ♪
  16.      práčlôvek  -éka m ed. in dv. (ȃ-ó ȃ-ẹ́) antr. človekov prednik ali njegov izumrli najožji sorodnik: okostje pračloveka / krapinski pračlovek; prim. praljudje ♪
  17.      práčlovéški  -a -o prid. (ȃ-ẹ́) 1. nanašajoč se na pračloveka: pračloveška bivališča 2. ekspr. najbolj značilen, tipičen za človeka: pračloveške lastnosti, potrebe ♪
  18.      prádavnína  -e ž (ȃ-í) zelo daljna preteklost: zamislil se je v pradavnino; boj naših prednikov v pradavnini; ekspr. siva pradavnina ♪
  19.      prádéd  tudi prádèd -déda m, im. mn. prádédje in prádédi (ȃ-ẹ̑; ȃ-ȅ ȃ-ẹ́) 1. stari oče očeta ali matere: ta del hiše je prezidal že njegov praded 2. nav. mn., ekspr. davni prednik: naši pradedje so se priselili sem z vzhoda ♪
  20.      prádédek  -dka m (ȃ-ẹ̑) ljubk. praded: pradedek jim je pripovedoval o svoji mladosti ♪
  21.      prádédovski  -a -o prid. (ȃ-ẹ̄) nanašajoč se na pradede: opazoval je otroke s pradedovsko dobrohotnostjo / pradedovske šege ♪
  22.      prádôba  -e ž (ȃ-ó) zelo oddaljena doba: proučevati kulturo pradob ∙ knjiž. pradobe v razvoju zemlje geološke dobe, geološka obdobja; knjiž. najdbe iz pradobe prazgodovine ♪
  23.      prádúh  -á m, im., tož. dv. tudi práduhá (ȃ-ȗ) knjiž., v idealističnih filozofijah nematerialno počelo vsega, kar je; duh ♪
  24.      pràg  prága m, mn. prági in pragóvi (ȁ á) 1. navadno dvignjen spodnji del vratne odprtine med podbojema: narediti prag; prestopiti prag; pomesti čez prag; spotakniti se ob prag; kamnit, lesen prag; visok prag / hišni prag; vežni prag / s praga se je oziral po dvorišču z vhoda; priti na prag; pojaviti se na pragu / vratni prag // ekspr. dom, (domača) hiša: nihče ne bo lačen zapustil mojega praga / spomnil se je domačega praga 2. podolgovat, štirikoten nosilni element iz betona, lesa, železa za pritrjevanje tirnic: polagati prage; tesati prage; betonski pragi; bukovi, hrastovi pragi; železniški pragi 3. knjiž., redko, navadno s prilastkom določena najvišja ali najnižja stopnja, velikost česa; meja: spodnji, zgornji prag kvalitete; prag človekove vzdržljivosti 4. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi na pragu izraža čas pred bližnjim nastopom česa: to se je zgodilo na pragu jeseni; razpoloženje na pragu novega leta / na pragu zmage je odnehal ko je že skoraj zmagal ● prestopiti prag ekspr. že dolgo ni prestopil domačega praga ni bil doma; ekspr. letos je prestopil šolski prag letos je šel prvič v šolo; ekspr. ne bom več prestopil praga te hiše ne bom več šel k tem ljudem; ekspr. oče ga je pognal čez prag napodil od doma; ekspr. vreči koga čez prag s silo ga spraviti iz prostora; vsak naj pometa pred svojim pragom naj uredi najprej svoje zadeve; naj se ne vtika v tuje zadeve; preg. ti očeta do praga, sin tebe čez prag slabo ravnanje s starši se zelo maščuje ◊ alp. gorski prag mesto, kjer se gorsko pobočje strmo prelomi; ekon. prag pokritja stroškov obseg dejavnosti, pri katerem so prihodki izenačeni s stroški; fiz. slušni prag najmanjša jakost zvoka, ki je s sluhom še zaznavna; prag bolečine največja jakost zvoka, ki še ne povzroči bolečine v ušesu; geogr. prag skalnata pregraja v rečni strugi; podmorski prag zelo dvignjen del morskega dna; psih. dražljajski prag najnižja jakost dražljaja, ki še povzroči občutek ♪
  25.      prágózden  in prágôzden -dna -o prid. (ȃ-ọ̑; ȃ-ó) nanašajoč se na pragozd: pragozdne rastline, živali / pragozdni rezervat ♪

   29.130 29.155 29.180 29.205 29.230 29.255 29.280 29.305 29.330 29.355  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA