Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Al (27.455-27.479)


  1.      pogóltati  -am [u̯t] dov. (ọ́) nav. ekspr. hitro, hlastno pojesti ali popiti: pogoltal je večerjo in odhitel z doma // požreti: kos mesa je komaj pogoltal / plamen je pogoltal seno ∙ ekspr. dolgo potovanje je pogoltalo vse njene prihranke vse je porabila zanj; ekspr. njegove romane je kar pogoltala na hitro prebrala ♪
  2.      pogóltnež  -a [u̯t] m (ọ̑) redko požrešnež, lakomnež: bil je stiskač in pogoltnež / kot psovka zdaj bi se pa še prepiral, pogoltnež ♪
  3.      pogóltniti  -em [u̯t] dov. (ọ́ ọ̑) nav. ekspr. 1. z goltanjem zaužiti: zadnje grižljaje je kar pogoltnil; nahitro je pogoltnil kozarec vina // požreti: kača je pogoltnila žabo / pogoltniti slino / požar je pogoltnil več hektarov gozda 2. narediti, da kaj ni a) več vidno: može je pogoltnil gozd; zrl je za njim, dokler ga ni pogoltnila tema b) slišno: šumenje je pogoltnilo hrup mesta; ropot je pogoltnil njegove besede 3. ne izreči, zamolčati: pogoltnil je kletvico; svoj odgovor je moral pogoltniti // ne odzvati se na kaj, zlasti z besedami: teh očitkov ni mogoče mirno pogoltniti; pogoltniti žalitev // obvladati, zadržati: pogoltniti jezo ● ekspr. to delo mu je pogoltnilo veliko časa zanj je porabil; ekspr. hiša mu je pogoltnila vse prihranke vse je porabil zanjo; ekspr. vse, kar sva tukaj govorila, naj pogoltnejo stene o tem molči, ne govori nikomur ♪
  4.      pogóltnost  -i [u̯t] ž (ọ́) slabš. lastnost, značilnost pogoltnega človeka: njegova pogoltnost je velika / zlato, ki si ga je nabral s svojo brezsrčno pogoltnostjo ♪
  5.      pogòn  -ôna m (ȍ ó) 1. glagolnik od pognati: vodna energija se uporablja za pogon mlinov, turbin; gorivo za pogon raket 2. navadno s prilastkom kar omogoča delovanje, premikanje kake naprave ali dela naprave: ta stroj ima električni pogon; šivalni stroj na nožni pogon; vozilo na bencinski, motorni pogon, z bencinskim, motornim pogonom / vozilo brez lastnega pogona // naprava, mehanizem, ki prenaša energijo od enega dela stroja na drugega: montirati pogon na zadnja kolesa 3. z oslabljenim pomenom, v zvezi z v izraža začetek premikanja, delovanja: spraviti motor, stroj v pogon / mlatilnica je že v pogonu / publ. naša prva jedrska elektrarna bo šla kmalu v pogon bo začela obratovati, delati 4. publ. obrat, oddelek: tovarna ima pet pogonov 5. knjiž. zagon, polet: misel na dom mu je dajala moči in pogona / užaljenost je bila zadnji pogon za to dejanje spodbuda 6. knjiž. iskanje, zasledovanje koga z namenom odvzeti mu svobodo: organizirati pogon za ubežniki / okupator je začel pogon na partizane hajko / antisemitski pogoni množična preganjanja, uničevaja 7. lov. skupen lov, pri katerem gonjači ali psi gonijo divjad pred stojišče lovca: udeležiti se pogona; pogon na divje prašiče, zajce ● redko pogon za denarjem gonja; publ. razstava potrjuje kiparjev pogon naprej njegov razvoj, napredek ◊ fot. naprava, mehanizem, ki omogoča premik filma v filmski kameri ♪
  6.      pogórec  -rca m (ọ̑) kdor živi v hribih ali je doma s hribov: življenje in navade pogorcev ♪
  7.      pogorélček  -čka [u̯č tudi lč] m (ẹ̑) 1. manjšalnica od pogorelec: pogorelčke iz Prestranka je sprejela šola v Postojni 2. zool. majhna ptica selivka z rjavo rdečim spodnjim delom in repom, Phoenicurus phoenicurus: ščinkavci in pogorelčki se že selijo na jug ♪
  8.      pogorélec  -lca [u̯c tudi lc] m (ẹ̑) kdor je prizadet, oškodovan zaradi požara, ognja: zbirati prispevke za pogorelce; otroci pogorelcev so naglas jokali ♪
  9.      pogorélka  -e [u̯k tudi lk] ž (ẹ̑) ženska oblika od pogorelec: na pogorišču je jokala pogorelka z otroki; ostale so brez doma, kot pogorelke ♪
  10.      pogoréti  -ím dov., pogôrel (ẹ́ í) 1. biti v požaru, ognju uničen: velik del gozda je pogorel; hiša je pogorela, hlev je pa ostal; ekspr. pogoreti do tal popolnoma / pog., ekspr. sosed je pogorel pogorela mu je hiša, gospodarsko poslopje; brezoseb. pogorelo jim je ∙ ekspr. trikrat seliti, preseliti se je enkrat pogoreti ob selitvah se pohištvo zelo poškoduje, uniči 2. zgoreti do konca: vsa drva so pogorela; sveča je pogorela / ogenj v peči je pogorel ugasnil 3. ekspr. doživeti neuspeh: režiser je s svojo predstavo pogorel; pri volitvah so pogoreli; klavrno pogoreti; pogoreti na celi črti popolnoma, v celoti / načrt je pogorel ni bil uresničen, izpeljan; pri partiji šaha je spet pogorel bil premagan 4. star. prenehati žareti: zarja nad gorami je pogorela pogôrel tudi pogorèl in pogorél -éla -o: pogorel les; pogorela domačija; sam.: zbirati prispevke za pogorele ♪
  11.      pogórje  -a s (ọ̑) v zaključeno celoto povezane gore: skalnato pogorje; najvišji vrh v pogorju / triglavsko pogorje / ta navada je v pogorju izginila ∙ ekspr. tam je bilo zbrano že vse pogorje prebivalci pogorja ♪
  12.      pogórkinja  -e ž (ọ̑) knjiž., rabi se samostojno ali kot prilastek vila, ki živi v gorah: v teh gozdovih so nekdaj živele vile pogorkinje ♪
  13.      pogospodáriti  -im dov. (á ȃ) krajši čas gospodariti: včasih je morala pogospodariti žena / tujci so tudi tu krvavo pogospodarili ♪
  14.      pogospôditi  -im dov. (ó ȏ) ekspr. prilagoditi načinu življenja in mišljenja gospode: ženo je skušal pogospoditi; kmalu se je pogospodil / pogospoditi navade ♪
  15.      pogóst  -a -o prid., pogóstejši (ọ̑) 1. ki se večkrat pojavi, ponovi: narava je pogost motiv v njegovi poeziji; prepiri med njima so postajali še pogostejši; viharji tod niso pogosti / to je pogosta bolezen med domačini; niti pogoste ustrelitve niso strle upora // ki ima razmeroma veliko frekvenco: to so pogosti primeri; pogoste besede 2. ki se pojavlja v krajših časovnih presledkih: pogosto utripanje luči; potresni sunki so postajali še pogostejši in močnejši pogósto prisl.: pogosto prihaja k nam na obisk; to se pogosto sliši; zelo pogosto ga srečam; zdaj bomo bolj pogosto hodili v gledališče; čedalje pogosteje zahaja v kavarno ♪
  16.      pogósten  -tna -o prid., pogóstnejši (ọ̑) 1. ki se večkrat pojavi, ponovi: breza je slikarjev pogosten motiv; to je pri njih pogosten prizor / v teh krajih je malarija pogostna bolezen // ki ima razmeroma veliko frekvenco: upoštevali so le pogostne primere; pogostne besede 2. ki se pojavlja v krajših časovnih presledkih: pogostni napadi kašlja so ga izčrpavali; priporočili so mu pogostnejše preglede; potresni sunki so postajali še pogostnejši ♪
  17.      pogóstnost  -i ž (ọ̑) pojav ali dejstvo, da je kaj pogostno: pogostnost motivov iz narave // navadno s prilastkom število ponovitev kakega pojava: ugotavljati pogostnost posameznih besed; pogostnost tresljajev ♪
  18.      pogóstoma  prisl. (ọ̑) knjiž. velikokrat, pogosto: soseda je pogostoma hodila k nam v vas; pri nas so to burko igrali sorazmerno pogostoma ♪
  19.      pogóstost  -i ž (ọ̑) pojav ali dejstvo, da je kaj pogosto: pogostost pojavljanja neviht // navadno s prilastkom število ponovitev kakega pojava: pogostost besed; albinizem se pojavlja pri ljudeh v pogostosti 1 : 20.000 ♪
  20.      pogóščar  tudi pogóšar -ja m (ọ̑) nar. gorenjsko partizan: akcije pogoščarjev // kdor prebiva ali se skriva v gozdovih; gozdovnik: bil je pogoščar in divji lovec ♪
  21.      pogóščati  -am nedov. (ọ́) gostiti: povsod so jih prijazno sprejemali in pogoščali ♪
  22.      pogoščênje  -a s (é) glagolnik od pogostiti: pogoščenje gostov; zahvaliti se za pogoščenje ♪
  23.      pogovárjati  -am nedov. (ȃ) z govorjenjem miriti: pogovarjati pretepače; pogovarjala ga je, naj neha kričati / zna pogovarjati ljudi v sporih / pogovarjali so jo, da bo še vse dobro tolažili; pogovarjal jo je, naj ga le vzame nagovarjal, ji prigovarjal / pogovarjati nemirnega konja pogovárjati se izmenjavati mnenja, misli z govorjenjem: pogovarjati se o glasbi; z njim se lahko odkrito pogovarja; šepetaje sta se pogovarjala / pogovarjati se po telefonu; pogovarjati se v francoščini / večkrat se pogovarja sam s seboj; pren., ekspr. ptice v drevju se pogovarjajo // uradno izmenjavati mnenja, stališča: predsednika sta se pogovarjala o položaju v svetu; ob svojem obisku se je minister pogovarjal s predstavniki vlade ∙ publ. predsednika sta se pogovarjala za zaprtimi vrati imela sta pogovore, s katerih vsebino javnost ni bila seznanjena ♪
  24.      pogóvor  -a m (ọ̑) 1. izmenjava mnenj, misli: pogovor se pretrga, se razplete, se začne; udeležiti se pogovora; prisluhniti pogovoru; načeti pogovor o strokovnih vprašanjih; obrniti, zasukati pogovor na druge stvari; iz pogovora povzeti kaj; zaplesti se v pogovor s kom; duhovit, glasen, sproščen pogovor; publ. odprt pogovor iskren, odkritosrčen; spremeniti predmet pogovora; udeleženci pogovora / telefonski pogovor / v pogovoru jima je čas hitro minil 2. nav. mn. uradna izmenjava mnenj, stališč: pogovori med predsednikoma potekajo v prijateljskem vzdušju; začeli so se uradni pogovori; mirovni pogovori; poročilo o sklepnih pogovorih med parlamentarnima delegacijama / imeti pogovore ● pogovor je potekal med štirimi očmi brez prič, zaupno; ekspr. pogovor se suka okrog veselice veselica je v središču zanimanja; publ. pogovori na najvišji ravni med najvišjimi uradnimi predstavniki države; publ. pogovor za okroglo mizo odkrit, sproščen pogovor o določenem vprašanju, problemu ♪
  25.      pogovoríti  -ím dov., pogovóril; nam. pogovôrit in pogovorít (ȋ í) z govorjenjem pomiriti: trudila se je, da bi ga pogovorila / komaj sem ga pogovoril, da ni nič prepričal; pogovorila ga bom, da ti bo pomagal nagovorila, pregovorila pogovoríti se izmenjati mnenja, misli z govorjenjem: pogovoriti se o nujnih rečeh; o tem problemu bi se rad pogovoril s teboj; o tem se bomo pogovorili kasneje ∙ ekspr. pogovoriti se iz oči v oči odkrito, naravnost ♪

   27.330 27.355 27.380 27.405 27.430 27.455 27.480 27.505 27.530 27.555  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA