Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Al (25.476-25.500)



  1.      osvojíti  -ím dov., osvójil ( í) 1. z bojem spraviti tuje ozemlje pod svojo oblast: osvojiti sosednje dežele; Napoleon si je hotel osvojiti Evropo / osvojiti trdnjavo zavzeti / v naskoku, z naskokom osvojiti; pren. ti ljudje bodo z znanjem osvojili svet ♦ šah. osvojiti nasprotnikovega kmeta 2. ekspr. priti v težko dostopen kraj, zlasti prvi: osvojiti južni tečaj, vrh / pragozda niso mogli osvojiti 3. ekspr. pridobiti si naklonjenost, ljubezen koga: z ljubeznivim sprejemom nas je predsednik popolnoma osvojil; pevka je osvojila poslušalce; s takim ravnanjem je osvojil naša srca / osvojiti dekle; osvojil si je njeno srce // vzbuditi pozitiven odnos do česa: novo gibanje ga je popolnoma osvojilo 4. publ. dobiti, doseči: osvojiti nagrado, pokal / osvojiti prvo mesto; osvojiti naslov državnega prvaka 5. publ. naučiti se, priučiti se: osvojiti nove besede; pes osvoji vajo; osvojiti si novo snov / naša industrija je že osvojila izdelavo teh strojev 6. publ. sprejeti: kongres je osvojil poročilo o delu; osvojiti predlog; osvojiti si načelo narodne samoodločbe ● zastar. osvojili so ga spomini na tista leta prevzeli; publ. drama je osvojila vse evropske odre je bila uprizorjena v vseh evropskih gledališčih; ekspr. po enourni hoji smo osvojili Šmarno goro prišli na vrh; ekspr. na zabavi si ga je kar osvojila dosegla, da je bil samo v njeni družbi; publ. osvojiti (si) evropsko tržišče začeti prodajati svoje izdelke na evropskem tržišču; publ. osvojil si je veliko znanje pridobil osvojèn -êna -o: osvojeni pokali; osvojen je nov vrh tega pogorja; njegova zamisel je bila osvojena; osvojeno mesto
  2.      ošáben  -bna -o prid., ošábnejši (á ā) ki ima pretirano dobro mnenje o sebi in kaže prezir, zaničevanje do drugih: ošaben človek; zaradi svoje lepote je bila zelo ošabna; ošaben je kot petelin na gnoju / ošaben obraz ● ekspr. zadaj se je dvigalo ošabno poslopje veliko, razkošno ošábno prisl.: ošabno se držati, govoriti, se vesti
  3.      ošábnost  -i ž (á) lastnost ošabnega človeka: ne mara je zaradi njene ošabnosti / v svoji ošabnosti tega ni upošteval
  4.      oščájati se 1 -am se nedov. (á) vulg. opravljati malo potrebo: skozi okno je videl voznike, ki so se oščajali na dvorišču
  5.      oščèp  -épa m ( ẹ́) zastar. tanka lesena palica z zelo ostro kovinsko konico za bojevanje; kopje: oščep ga je zadel v srce / bojni oščep
  6.      oščípati  -am tudi -ljem dov., tudi oščipála (í) 1. s ščipanjem vzdražiti ali povzročiti bolečino: vsega je oščipal 2. s ščipanjem odstraniti: oščipati jagode z grozda
  7.      ošíbati  -am dov. () 1. pretepsti s šibo: ošibali so jih do krvi 2. nav. ekspr. ostro, učinkovito nastopiti proti komu, zlasti v javnosti: ošibal je tiste, ki so to podpirali / ošibati koga javno, v časopisih / ošibati napake, razmere
  8.      ošíliti  -im dov.) narediti ostro, koničasto: ošiliti konico, mino / ošilil je več kolov; ošiliti svinčnik ošíliti se ekspr. postati ožji, koničast: zaradi bolezni se ji je brada ošilila; nos se mu je še bolj ošilil ošíljen -a -o: ima droben, nekoliko ošiljen obraz; ošiljen svinčnik ∙ ekspr. vsi so imeli usta odprta in ušesa ošiljena so zelo pozorno poslušali
  9.      ošíniti  -em dov.) 1. na hitro pogledati: posmehljivo ga je ošinila in odšla / z očmi ga je ošinila skrivaj, od strani; ošinil jo je z jeznim, ostrim pogledom 2. udariti, navadno s tankim, prožnim predmetom; ošvrkniti: ošiniti konja z bičem; ošinila jo je z metlo ● ekspr. vrstice je le ošinil na hitro, površno prebral; knjiž. obstala je, kakor bi jo strela ošinila oplazila, zadela ošínjen -a -o: bil je ošinjen od strele
  10.      ošínjati  -am nedov. (í) večkrat na hitro pogledati: ošinjala je goste drugega za drugim / njene oči so ošinjale vsakega sobesednika; z očmi, pogledi ošinjati koga
  11.      oškóditi  -im dov. (ọ̄ ọ̑) zastar. oškodovati: precej ga je oškodil ● zastar. alkohol oškodi telo okvari, poškoduje
  12.      oškodovánec  -nca m (á) kdor je oškodovan: oškodovanec je zahteval povračilo; povrniti škodo oškodovancu
  13.      oškodováti  -újem tudi oškódovati -ujem dov.; ọ̄) 1. povzročiti, narediti, da kdo ne dobi česa, kar bi moral dobiti: s takim ravnanjem so oškodovali delavce; oškodovati koga pri kupčiji // povzročiti, narediti, da ima kdo česa manj: stroški, ki jih je imel z očetovo boleznijo, so ga precej oškodovali / kot vljudnostna fraza pri pogostitvi, obdaritvi: preveč vas bomo oškodovali; kaj ste se tako oškodovali 2. povzročiti, narediti, da je kake nematerialne dobrine manj: oškodovati družbene koristi; oškodovati ugled koga; kulturno dediščino so oškodovali za velike vrednosti 3. star. poplačati: lep razgled nas je oškodoval za težave na strmi poti ● zastar. ta bolezen lahko oškoduje srce okvari, poškoduje oškodován tudi oškódovan -a -o: biti oškodovan v svojih pravicah
  14.      oškrábati  -am tudi -ljem dov., tudi oškrabála (á) nar. oškrbiti: pri pospravljanju je oškrabala ogledalo / videti je bilo, kakor da bi ga miši oškrabale oškrában -a -o: oškraban umivalnik; oškraban zid pod oknom okrušen
  15.      oškŕbati  -am tudi -ljem dov.) oškrbiti: oškrbati posodo; skledica se je pri padcu oškrbala oškŕban -a -o: oškrban lonček
  16.      oškŕniti  -em dov., tudi oškrníla (ŕ) ekspr. 1. odvzeti komu del česa, navadno v manjši količini: sovražniki so jim oškrnili osvobojeno ozemlje / pri plači jo je oškrnila za dva tisočaka / oškrnili so jih za staro pravico prikrajšali 2. odlomiti, odtrgati: oškrnil je kos lepo zapečenega kruha
  17.      oškropíti  -ím dov., oškrópil ( í) s škropljenjem nekoliko zmočiti, ovlažiti: rastline oškropiti s postano vodo; iz kolesnice je brizgnila rjava voda in jih oškropila do vratu; oškropiti se po suknji; čevlje si je oškropila z blatom / dež je oškropil tla / ekspr. avtomobil je oškropil mimoidoče ● ekspr. oškropila jih je strojnica zadel jih je rafal iz strojnice oškropljèn -êna -o: oškropljen zid; z blatom oškropljena obleka; tla so bila oškropljena s krvjo ∙ ekspr. z znojem oškropljeno delo naporno, težko
  18.      ošlátati  -am dov., tudi ošlatájte; tudi ošlatála (á ā) nižje pog. s tipanjem ugotoviti, najti; otipati: v temi je ošlatal ograjo
  19.      ošpeháti  -ám dov.) pog., ekspr. umazati, zlasti z mastjo, maščobo: ošpehal (si) je obleko ošpehán -a -o: njegov klobuk je ves ošpehan
  20.      óšpice  -pic ž mn. (ọ̄ ọ̑) nalezljiva bolezen s pegastimi izpuščaji na koži, ki se pojavlja zlasti pri otrocih: ima ošpice; virus ošpic; pren., ekspr. podjetje je otroške ošpice že prebolelo
  21.      ošpíčiti  -im dov.) pog. 1. ošiliti, priostriti: ošpičiti svinčnik / fižolovke so že ošpičili 2. ekspr. napraviti kaj neprimernega, nedovoljenega: to grdobijo ti je on ošpičil; iz hudobije sta mu jih že veliko ošpičila ošpíčen -a -o: ošpičen svinčnik ∙ ekspr. imeti ošpičen jezik biti odrezav, piker; ekspr. prišel bo, pa če bi ošpičene prekle padale z neba gotovo, zagotovo
  22.      oštévati  -am nedov. (ẹ́) izražati nejevoljo, nezadovoljstvo s kom zaradi njegovega negativnega dejanja, ravnanja, navadno z ostrimi besedami: oštevati otroke; ošteval je sina, da je len; oštevali so ga, ker je razbil šipo; oštevati in zmerjati / oštevala ga je, kod je spet hodil
  23.      oštevílčiti  -im dov.) 1. označiti s številko, navadno z zaporedno: oštevilčiti dopise, račune; urediti in oštevilčiti pisma 2. označiti strani, liste v knjigi, rokopisu z zaporedno številko, znakom: oštevilčiti knjigo / oštevilčiti strani oštevílčen -a -o: oštevilčeni sedeži; vstopnice so oštevilčene; hodnik z oštevilčenimi vrati ♦ zal. oštevilčena izdaja izdaja v majhni nakladi, katere izvodi se označijo z zaporednimi številkami; numerirana izdaja
  24.      òštja  in òštija medm. () nar. zahodno 1. izraža začudenje, navdušenje: oštja, kako so igrali 2. izraža nejevoljo, nestrpnost: naj te še enkrat vidim, oštja, boš tekel / kaj ne bo miru, oštja
  25.      oštŕcati  -am dov. ( ) redko oškropiti, poškropiti: oštrcala ga je z vodo; oštrcal se je do glave

   25.351 25.376 25.401 25.426 25.451 25.476 25.501 25.526 25.551 25.576  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA