Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Al (25.230-25.254)


  1.      ortodontíja  -e ž (ȋ) veda o uravnavanju zob in čeljusti: razvoj ortodontije / specialist za ortodontijo ortopedijo zob in čeljusti ♪
  2.      ortodóntski  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na ortodonte ali ortodontijo: ortodontska dela / ortodontski aparat aparat za uravnavanje zob in čeljusti ♪
  3.      ortokláz  -a m (ȃ) min. rudnina alumosilikat, ki vsebuje kalij, kalijev glinenec: trdota ortoklaza ♪
  4.      ortokromátski  -a -o prid. (ȃ) fot. občutljiv za vse barve, razen za rdečo in oranžno: ortokromatski in pankromatski material / ortokromatski film; ortokromatska plošča ♪
  5.      ortopéd  -a m (ẹ̑) zdravnik specialist za ortopedijo: napotili so ga k ortopedu ♪
  6.      ortopedagógika  -e ž (ọ́) nestrok. specialna pedagogika za duševno prizadete: razvoj ortopedagogike ♪
  7.      ortopedíja  -e ž (ȋ) 1. veda o zdravljenju bolezensko spremenjenih telesnih delov, zlasti gibal: razvoj ortopedije / ortopedija zob in čeljusti veda o uravnavanju zob in čeljusti 2. pog. ortopedski oddelek v bolnici: predstojnik ortopedije / leži na ortopediji ♪
  8.      ortopédinja  -e ž (ẹ̑) zdravnica specialistka za ortopedijo: pregled pri ortopedinji ♪
  9.      ós  -í ž (ọ̑) 1. kovinski ali lesen drog, na katerem je kolo: os poči, se zlomi; mazati osi / os gre skozi pesto / sprednja, zadnja os voza // teh. tak drog kot del naprave, stroja: nepremična, središčna os; os motorja / os pri uri 2. navadno s prilastkom umišljena črta, okoli katere se telo vrti: dolžinska, navpična, vodoravna os; zemeljska os / zemlja se vrti okoli svoje osi / os vrtenja // umišljena črta, ki gre skozi sredino predmeta, telesa: glavna, prečna, vzdolžna os stavbe; os cestišča, mostu; os letala 3. navadno s prilastkom umišljena črta, ki jo določa položaj, lega predmetov, objektov: spomenika stojita na isti osi / vpadna os svetlobe 4. knjiž., navadno s prilastkom kar kaj usmerja, zlasti kako dejavnost: družbene razmere so bile os vsega takratnega raziskovanja / doživetje svobode je predstavljalo os njihovega življenja // jedro, središče: os dramskega dogajanja je narodnostno vprašanje; os pogovora 5. zgod., v zvezi os Rim—Berlin politično-vojaška zveza fašističnih držav Italije in Nemčije pred drugo svetovno vojno in med njo: nastanek osi Rim—Berlin ● publ. sile osi Italija, Nemčija, Japonska, združene v politično-vojaški zvezi pred drugo svetovno vojno in med njo ◊ arhit. magistralna os glavna vzdolžna os večje arhitekturne kompozicije; primarna os navadno vzdolžna os, v kateri potekajo glavni konstrukcijski, kompozicijski elementi; sekundarna os navadno prečna os, v kateri potekajo stranski konstrukcijski, kompozicijski elementi; astr. os nebesne krogle okoli katere se nebo navidezno vrti; bot. cvetna os razširjeni vrh cvetnega peclja; glavna os; fiz. glavna os vsaka izmed treh med seboj pravokotnih osi skozi težišče, od katerih eni ustreza največji, drugi pa najmanjši vztrajnostni moment telesa; optična os simetrijska os leče ali ukrivljenega zrcala; skupna simetrijska os leč in zrcal v optičnem sistemu; prosta os okoli katere se vrti sicer prosto vrtljivo telo z nepremičnim težiščem; geom. abscisna os prva os med koordinatnimi osmi pravokotnega koordinatnega sistema; imaginarna os hiperbole premer hiperbole, pravokoten na realno os; koordinatna os; mala, velika os elipse najkrajši, najdaljši premer elipse; ordinatna os druga os med koordinatnimi osmi pravokotnega koordinatnega sistema; realna os hiperbole premer hiperbole na simetrali skozi realni gorišči; simetrijska os premica, glede na katero je geometrijska tvorba simetrična; os parabole premer na simetrali parabole; min. kristalografska os na kristalu, s pomočjo katere se določa lega posameznih kristalnih ploskev; teh. gibka os mirujoča gibka cev z vrtečim se jedrom za prenašanje vrtenja; zool. telesna os hrbtenica in lobanja vretenčarjev; žel. os kolesna dvojica; pogonska os; vodilna os za vodenje lokomotive po tiru; os tira sredina med tirnicama ♪
  10.      ôsa  -e stil. -é ž (ó) čebeli podobna žuželka s tankim rumenkastim telesom: ose brenčijo, letajo; osa piči; roj os se je usul za njim; skočil je pokonci, kot bi ga osa pičila zelo hitro; ženske so se zagnale vanj kot ose jezno, razdraženo; hud, siten, razdražen kot osa; bila je preščipnjena kakor osa zelo stisnjena v pasu ♦ zool. lesne ose žuželke, katerih ličinke vrtajo rove globoko v les iglavcev in listavcev, Siricidae ♪
  11.      osáma  -e ž (ȃ) knjiž. stanje osamljenega; osamljenost: zboleti od osame in žalosti; ekspr. presojati svet iz samozadovoljne osame / obšlo jo je čustvo osame / živeti v osami osamljeno // glagolnik od osamiti; osamitev: osama kužnega bolnika ♪
  12.      osamélec  -lca [lc in u̯c] m (ẹ̑) 1. geogr. osamljena višja vzpetina na ravnini: Šmarna gora je osamelec; osamelci na barju; vznožje osamelca 2. knjiž. osamljeno drevo, osamljena skala: iz večnega ledu štrlijo trije granitni osamelci; rajši je imel osamelce kakor drevesa v gozdu; pren. ta nenavadni osamelec je hodil svoja umetniška pota ♪
  13.      osamítev  -tve ž (ȋ) 1. glagolnik od osamiti ali osameti: a) osamitev bolnikov z nalezljivo boleznijo / prostor za osamitev / ukrepi nasprotnikov za gospodarsko in politično osamitev države / osamitev od množic b) posledica osebne krize je bila nenadna osamitev 2. stanje osamljenega; osamljenost: politična in gospodarska blokada je spravila državo v osamitev / živeti v osamitvi ● knjiž. zvočna in toplotna osamitev izolacija ♪
  14.      osámiti  -im tudi osamíti -ím dov., osámil (ā ȃ; ȋ í) 1. napraviti, da kdo ne biva, ni skupaj z drugimi: osamiti bolnike z nalezljivo boleznijo; osamiti obsojenca v celici // onemogočiti komu stike, povezavo z drugimi: otroka je preveč osamila; nasprotne države so jih hotele osamiti / načrtno osamiti žival / osamiti stranko od mednarodnega delavskega gibanja ločiti, odtrgati; pren. problema ne smemo osamiti 2. biol., kem. dobiti določeno snov, stvar iz kake snovi v čisti obliki: osamiti bistvene sestavine droge; osamiti virus / osamiti snov iz alg ● knjiž. literarni zgodovinar je pesnika preveč osamil ga prikazal ločeno od družbenega dogajanja ◊ šah. osamiti kmeta ločiti ga od drugih kmetov iste barve osámiti se, tudi osamíti se pretrgati stike, povezavo z drugimi: po ženini smrti se je osamil; politična skupina se je s tem osamila / knjiž. včasih se človek rad osami od vseh osámljen -a -o tudi osamljèn -êna -o: vsi ti bolniki so že osamljeni; osamljen je v celici; prim. osamljen ♪
  15.      osámljati  -am nedov. (á) onemogočati komu stike, povezavo z drugimi: takratne razmere so osamljale ljudi / bogastvo osamlja osámljati se knjiž. izgubljati stike, povezavo z drugimi: po ženini smrti se osamlja; družabno se osamljati ♪
  16.      osámljen  -a -o prid. (ȃ) 1. ki je brez družbe, brez povezave z drugimi: osamljen človek; na starost je bil osamljen / počutil se je osamljenega / zelo je osamljen in žalosten sam // ki je brez podpore, sodelovanja drugih: to je bil napad osamljenega nasprotnika / njegovo stališče je osamljeno / pri tem prizadevanju ni bil osamljen sam 2. ki okoli sebe, v bližini nima drugih stvari svoje vrste: pregnati koga na osamljen otok; osamljene zvezde; drevo je stalo osamljeno / osamljen sprehajalec / ne gre za osamljen dogodek osámljeno prisl.: živel je zelo osamljeno; prim. osamiti ♪
  17.      osámljenec  -nca m (ȃ) nav. ekspr. osamljen človek: osamljenca so našli mrtvega; zagrenjen osamljenec / biti osamljenec in odtujenec / ta poduhovljeni osamljenec ni čutil potrebe, da bi se približal drugim ♪
  18.      osámljenost  -i ž (ȃ) stanje osamljenega: otresti se žalosti in osamljenosti; razmere so ljudi prisilile v osamljenost; občutek osamljenosti // lastnost, značilnost osamljenega: osamljenost pojava / strah pred osamljenostjo starih let ♪
  19.      osamljeváti  -újem nedov. (á ȗ) knjiž., redko osamljati: mati je otroka osamljevala; kadar je bil užaljen, se je osamljeval ♪
  20.      osamosvájati  -am nedov. (á) delati kaj samostojno, neodvisno: ta zakon osamosvaja znanstvene zavode; podjetje se osamosvaja / kolonije so se druga za drugo osamosvajale; gospodarsko, kulturno se osamosvajati; publ. osamosvajati se od tujih vplivov / tako materino ravnanje otroka ne osamosvaja ♪
  21.      osamosvojítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od osamosvojiti: osamosvojitev obrata, podjetja / gospodarska, politična osamosvojitev; osamosvojitev bivših kolonij / otrokova želja po osamosvojitvi / sposobnemu pomočniku se je ponujala možnost za osamosvojitev ♪
  22.      osamosvojíti  -ím dov., osamosvójil (ȋ í) narediti kaj samostojno, neodvisno: osamosvojiti obrat, podjetje; zavod se je osamosvojil / dežela se je osamosvojila; gospodarsko, kulturno, politično se osamosvojiti / to gibanje je hotelo ljudi osamosvojiti; otrok se je polagoma osamosvojil / prej je delal kot pomočnik pri mojstru, nato pa se je osamosvojil postal samostojni obrtnik osamosvojèn -êna -o: osamosvojena dežela ♪
  23.      osát  -a m (ȃ) 1. bodeča rastlina s škrlatnimi ali rumenimi cveti: ob poti raste osat; puliti osat na njivi; osat je bodeč; ljuljka in osat; včasih te je bil sam med, zdaj si pa kakor osat zbadljiv, zadirčen; pren., ekspr. osat sebičnosti ♦ bot. kranjski osat gorska rastlina z jajčastimi listi in rumenimi cveti v koških, Cirsium carniolicum; njivski osat rastlina s plazečo se koreniko in rdečkasto vijoličastimi cveti v številnih majhnih koških, Cirsium arvense 2. ekspr. zbadljiv, zadirčen človek: temu osatu se najrajši izognem ♪
  24.      oscáti  oščíjem tudi oščím dov., oščíj oščíjte tudi oščì oščíte; oscál (á í, í) vulg. zmočiti s sečem: pijanec je oscal ograjo oscáti se opraviti malo potrebo: se je že oscal ♪
  25.      oscilírati  -am nedov. (ȋ) knjiž. nihati: nihalo oscilira / cene oscilirajo / sestavki oscilirajo od čustvenih pesmic do verzifikatorskih vaj ♪

   25.105 25.130 25.155 25.180 25.205 25.230 25.255 25.280 25.305 25.330  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA