Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Al (25.005-25.029)



  1.      oplojeváti  -újem nedov.) 1. povzročati nastajanje novega organizma z združitvijo moške in ženske spolne celice: bik bo spet oplojeval / umetno oplojevati 2. izboljševati vrednost, kakovost; oplajati: njegove ideje so oplojevale številne literature; duhovno oplojevati oplojujóč -a -e: zahodno kulturo oplojujoča slovanska literatura
  2.      oplôskati  -am dov. () ekspr. večkrat slišno, plosko udariti: za šalo jo je oploskal in objel / pošteno ga je oploskal natepel
  3.      ópna  -e ž (ọ̄) 1. na obod napeta tanka prožna plast kakega tkiva, ki more nihati: opna se je predrla, raztrgala / opne v ušesih / opna na bobnu // teh. na obod napeta, pritrjena tanka prožna ploščica, ki more nihati: opna v slušalki, zvočniku; kovinska opna 2. tanka plast snovi, skozi katero more pronicati plin, tekočina: pronicanje plina skozi opno 3. knjiž. tapeta, stenska obloga: stena je bila prevlečena s srebrnimi opnami / stenske opne
  4.      opogúmiti  -im dov.) narediti, da postane kdo pogumen: skušala ga je opogumiti; ko je to videl, se je opogumil / opogumil se je in jo zasnubil / njene besede so ga opogumile opogúmljen -a -o: nekoliko opogumljen je nadaljeval z delom
  5.      opogúmljati  -am nedov. (ú) vplivati na koga, da bi bil pogumen: stala mu je ob strani in ga opogumljala / njena navzočnost ga je opogumljala / opogumljal ga je, naj vztraja spodbujal opogumljajóč -a -e: opogumljajoče besede
  6.      opòj  -ôja m ( ó) nav. ekspr. 1. kar povzroča stanje čutnega in duševnega ugodja: pijača je zanj opoj; blaženost opoja / v knjigah išče opoja; iz glasbila je znal izvabljati čudovit opoj; ljubezenski, zimski opoj // redko opojnost: opoj rož / opoj antične kulture 2. stanje čutnega in duševnega ugodja: opoj počasi izginja in spet se začenja vsakdanje življenje; vdajati se opoju; biti v opoju; to je storil v opoju svatovskega razpoloženja
  7.      opójen  -jna -o prid. (ọ̄) ki povzroča pijanost: opojna pijača ♦ bot. opojno trebelje rastlina s pernatimi listi in belimi cveti v kobulih, Chaerophyllum temulum // nav. ekspr. ki povzroča stanje čutnega in duševnega ugodja: opojen duh vrtnic / zvok njenih besed je bil opojen; prevzemale so ga opojne misli; opojna pomlad; opojne sanje opójno prisl.: ajda opojno diši; opojno sladek poljub
  8.      opojílo  -a s (í) knjiž. sredstvo, ki povzroča stanje čutnega in duševnega ugodja: uživanje mamil in opojil; glasba deluje nanj kot opojilo / nagnjenje do opojil alkoholnih pijač
  9.      opojnína  -e ž () knjiž., redko alkoholna pijača: uživati opojnine
  10.      opójnost  -i ž (ọ̄) lastnost, značilnost opojnega: opojnost pijače / ekspr.: opojnost besed, petja; opojnost pomladi // nav. ekspr. stanje čutnega in duševnega ugodja: prevzemala ga je opojnost; uživati v opojnosti in miru / čutna, duševna opojnost ● knjiž. predajati se beli opojnosti veselju, športu v zimski naravi
  11.      opókel  -kla -o [ǝ] prid. (ọ́) zastar. 1. razpokan: opokla gorska stena 2. grob, surov: opokle šale
  12.      opóldan  -dnéva [d] m (ọ̑ ẹ̑) redko poldan, poldne: do opoldneva je končal delo
  13.      opoldánski  tudi opóldanski -a -o [d] prid. (á; ọ̑) nanašajoč se na poldan, poldne: opoldanska vročina; opoldansko sonce je močno pripekalo / opoldanska molža; opoldansko mleko mleko od opoldanske molže
  14.      opóldne  -dnéva [d] s (ọ̑ ẹ̑) ed., redko poldan, poldne: ura je kazala opoldne
  15.      opolnomóčenec  -nca [n] m (ọ̑) zastar. pooblaščenec: pogodbo je podpisal opolnomočenec te organizacije
  16.      opólzek  -zka -o [z] prid. (ọ́) 1. ki izraža ali vzbuja na izživljanju temelječ odnos do spolnosti: opolzki prizori v filmu; opolzka pripomba, šala / opolzki ljudje 2. redko spolzek, drsen: stopil je na opolzek kamen; opolzka pot
  17.      opólzel  -zla -o [zǝ] prid. (ọ́) star. 1. spolzek, drsen: pot je strma in opolzla; tla so bila pokrita z opolzlim listjem / zašel je na opolzlo pot 2. opolzek: opolzle opazke, šale
  18.      opómba  -e ž (ọ̑) 1. krajše pojasnilo k tekstu: urednik je dodal nekaj opomb; razprava z opombami / obrobna opomba napisana na robu strani v knjigi ali rokopisu; opomba pod črto napisana na koncu strani pod tekstom 2. star. opazka, pripomba: ta opomba ga je zelo prizadela; delati opombe; navesti nekaj načelnih opomb; bistroumne, šaljive opombe 3. zastar. spomin: napisati članek v opombo zaslužnemu možu
  19.      opómbica  -e ž (ọ̑) ekspr. opazka, pripomba: pazil je, da ga ne bi razžalil s kako opombico
  20.      opomín  -a m () glagolnik od opomniti: a) materini opomini niso zalegli; ni dovzeten za opomine; neupravičeni, ostri opomini b) kljub učiteljevim opominom je še naprej motil pouk / ta dogodek je bil zanjo hud opomin c) preslišal je njegov opomin, naj mu vrne knjigo / to naj ti bo v opomin v opozorilozastar. opomin na to mu ni bil prijeten spominjur. opomin (pismeno) izražena zahteva, da kdo izpolni opuščeno obveznost; disciplinski ukrep zaradi kršitve delovne discipline; šol. ima opomin iz matematike nekdaj pri ocenjevalni konferenci je bilo ugotovljeno, da ni pozitivno ocenjen
  21.      opomínjati  -am nedov. (í) 1. izražati nejevoljo, nezadovoljstvo s kom zaradi njegovega negativnega dejanja, ravnanja: mati je opominjala sina; opominjati učenca zaradi malomarnosti; opominjal ga je, ker je govoril nespodobno / ne laži, jo je opominjal // izražati željo, zahtevo, da kdo a) opusti kako negativno dejanje, ravnanje: zaman ga je opominjala, naj neha preklinjati b) izpolni opuščeno obveznost: večkrat ga je opominjal, naj mu vrne dolg 2. raba peša opozarjati: učitelj je opominjal učence na napake / opominjal ga je, da mu preti nevarnost 3. star. pripominjati, omenjati: najbrž ni treba opominjati, da je bilo takrat mesto čisto drugačno 4. zastar. spominjati: ne bom te več opominjala tega; rad se je opominjal tistih dni opominjajóč -a -e: sam sebe opominjajoč; opominjajoče besede
  22.      opominjeváti  -újem nedov.) zastar. 1. opominjati: opominjeval je hčer, naj se poboljša 2. spominjati: to ga je opominjevalo nanje
  23.      opómniti  -im dov. (ọ̑) 1. izraziti nejevoljo, nezadovoljstvo s kom zaradi njegovega negativnega dejanja, ravnanja: učitelj ga je večkrat opomnil; opomniti koga zaradi nerednosti; opomnil ga je, ker je motil pouk; blago, ostro ga je opomnil // izraziti željo, zahtevo, da kdo a) opusti kako negativno dejanje, ravnanje: opomnila ga je, naj tega ne dela več; že tretjič ga je opomnil, naj molči b) izpolni opuščeno obveznost: opomniti dobavitelja, naj pošlje naročeno blago; opomnil ga je, naj mu vrne denar 2. raba peša opozoriti: opomniti koga na napako / pred odhodom je opomnil tovariše, naj bodo previdni 3. star. pripomniti, omeniti: hotel je nekaj opomniti, pa se je premislil; tega takrat nisi opomnil 4. zastar. spomniti: opomnil jo je na tisti večer pred mnogimi leti / njegova proza nas opomni na Pohlina opómnjen -a -o: čeprav je bil večkrat opomnjen, ni prenehal lagati
  24.      opómnja  -e ž (ọ̑) zastar. 1. opazka, pripomba: ta opomnja je letela nanj; zbadljiva opomnja 2. opomba: urednik je dodal delu številne opomnje 3. spomin: to je napisal njemu v opomnjo
  25.      opomôči si  -mórem si tudi opomôči se -mórem se dov., opomógel si opomôgla si tudi opomógel se opomôgla se (ó ọ́) v nedoločniku, sedanjem času in deležniku na -l postati spet sposoben za a) opravljanje fizičnega dela: ko se je naspal, si je opomogel; počivaj, da si opomoreš b) obstajanje, življenje: rana ni huda, kmalu si bo opomogel; v nekaj dneh si je opomogel; popolnoma si je opomogel / opomoči si od bolezni / vinska trta si še ni opomogla od pozebe // pridobiti si (boljšo) materialno osnovo za življenje: z delom v tujini si je opomogel; odkar jim je pogorela hiša, si niso več opomogli; gmotno si opomoči ● zastar. s tem je želel opomoči očetu pomagati; zastar. opomoči pomanjkanju vode odpraviti ga; redko z menoj si ne boste dosti opomogli imeli koristi, si pomagali

   24.880 24.905 24.930 24.955 24.980 25.005 25.030 25.055 25.080 25.105  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA