Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Al (24.301-24.325)


  1.      odtòk  -óka m (ȍ ọ́) 1. glagolnik od odtekati ali odteči: preprečiti odtok vode / velik odtok prebivalstva v industrijo / odtok denarja // kar odteka: izmeriti količino odtoka; posoda za odtok / tovarniški odtok odplaka 2. pot, po kateri kaj odteka: voda si je poiskala nov odtok; na tem področju prevladuje podzemeljski odtok 3. odtočna cev: popraviti odtok; dati priključek na odtok ♪
  2.      odtólči  -tólčem [ou̯] dov., odtólci odtólcite in odtolcíte; odtólkel odtólkla (ọ́) s tolčenjem odstraniti: odtolči omet z zidu ● ekspr. sedel je k pisalnemu stroju in odtolkel nekaj vrstic natipkal, napisal ♪
  3.      odtopotáti  -ám tudi -óčem dov. (á ȃ, ọ́) topotajoč oditi: vojaki so odtopotali skozi vrata ♪
  4.      odtŕganost  -i ž (ȓ) stanje odtrganega: to je posledica njihove odtrganosti od matične države; odtrganost ustvarjalca od množic ♪
  5.      odtŕgati  -am stil. -tŕžem dov. (ŕ ȓ) 1. s trganjem odstraniti: odtrgati gumb; odtrgati liste z vejice; odtrgati jabolku pecelj; odtrgati krilu rob; odtrgati z roko, zobmi / odtrgati jabolko, nekaj rož / odtrgati ročaj odlomiti; ročica se je odtrgala; na pobočju se je odtrgala skala in se zvalila v dolino / ekspr. bomba mu je odtrgala roko; veter je odtrgal čoln // s trganjem ločiti od večje količine: odtrgati kos blaga, papirja; odtrgati nitko // s trganjem odstraniti del česa: odtrgati predolge niti, stebelca 2. narediti, povzročiti, da kdo a) ni več skupaj s kom: hotela ga je odtrgati od družine, žene; odtrgati se od svoje družbe / odtrgati kraj od zaledja b) preneha imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: ta dogodek ga je odtrgal od nje; v tujini se je odtrgal od domačih / nihče ga ne more odtrgati od zemlje c) ne more delati več česa: odtrgati koga od dela, študija 3. zmanjšati izplačilo za določen znesek; odtegniti: vsak mesec mu odtrgajo petino plače; sto dinarjev mu je odtrgal, ker je pokvaril stroj ● ekspr. delo ga je za dolgo odtrgalo od doma zaradi dela je bil dolgo zdoma; ekspr. svojih misli ne more odtrgati od njega ne more prenehati misliti nanj; ekspr. ni mogel odtrgati oči, pogleda od nje neprestano jo je gledal odtŕgati se ekspr. 1. oditi, oddaljiti se: skupina fantov se je odtrgala od sprevoda in stekla naprej / ladja se je odtrgala od kopnega je odplula / sunkoma se je odtrgal z mesta in skočil proti njemu / iz sence se je odtrgala ženska postava je prišla, se je pojavila 2. prenehati biti odvisen od koga: odtrgal se je od urednika in nadaljeval svojo pot; zgodaj se je odtrgal od matere // prenehati vztrajati pri čem, upoštevati kaj: odtrgati se od izročila, tradicije ● ekspr. na poseki se odtrga vreščeč krik se zasliši; ekspr. težko se odtrga od doma zaradi dela, dolžnosti domá gre težko od doma; ekspr. odtrgati si od ust prihraniti kaj od življenjsko pomembnih, potrebnih dobrin odtŕgan -a -o: prišiti odtrgan gumb, žep; več let je bil odtrgan od domovine; tabla je ležala odtrgana na tleh ∙ ekspr. bili so popolnoma odtrgani od sveta s svetom niso imeli nobenih stikov, zvez ♪
  6.      odtrgávati  -am nedov. (ȃ) odtrgovati: odtrgavati stroke / vihar je odtrgaval ladje / odtrgavati se od dela ♪
  7.      odtrgováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. s trganjem odstranjevati: odtrgovati liste, sadeže / odtrgovati pečate / ekspr. s silo je moral odtrgovati podplate od zemlje // s trganjem ločevati od večje količine: odtrgovati kose blaga od bale 2. delati, povzročati, da kdo ne dela več česa: odtrgujejo ga od dela, učenja 3. zmanjševati izplačilo za določen znesek; odtegovati: odtrgovati dolžni znesek od plače odtrgováti se ekspr. odhajati, oddaljevati se: posamezniki so se odtrgovali od skupine / od pomola so se drug za drugim odtrgovali čolni ♪
  8.      odtrkljáti  -ám dov. (á ȃ) s trkljanjem spraviti z določenega mesta: odtrkljati sode iz kleti; kamen se mu je odtrkljal izpod nog ♪
  9.      odtrobíti  in odtróbiti -im dov. (ȋ ọ́) prenehati trobiti: ko je trobentač odtrobil, se je zaslišalo glasno ploskanje / odtrobiti pesem / odtrobiti zbor ♪
  10.      odtŕzniti  -em dov. (ŕ ȓ) nar., v zvezi z okno, vrata nekoliko odpreti: vrata je le odtrznila in pogledala v sobo odtŕznjen -a -o: mačka je smuknila skozi odtrznjena vrata ♪
  11.      odtŕžek  -žka m (ȓ) odtrgan drobec, kos: odtržek časopisa, preje ∙ dialog podaja avtor le v kratkih odtržkih delih ♪
  12.      odtujênec  in odtújenec -nca m (é; ȗ) nav. ekspr. kdor se odtuji: postal je odtujenec; družbeni iztirjenci in človeški odtujenci ♪
  13.      odtujeváti  -újem nedov. (á ȗ) delati, da kdo preneha imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: odtujevati otroka materi; odtujuje se domu; počasi se mu odtujuje ◊ filoz. odtujevati po Marxu povzročati, da se produkti človekovega dela osamosvojijo in zavladajo v obliki lastnika proizvajalnih sredstev, države, družbenih institucij odtujeváti se knjiž. izgubljati svoje bistvo: človek se ob pretiranem poudarjanju tehnike začne odtujevati odtujujóč -a -e: odtujujoči posredniki ♪
  14.      odtujíti  -ím dov., odtújil (ȋ í) 1. narediti, da kdo preneha imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: odtujil ga je domačim; hči se jima je odtujila / dolgotrajno bivanje v tujini ga je odtujilo domovini; narodnostno se odtujiti 2. jur. prenesti (lastninsko) pravico na drugo osebo; odsvojiti: odtujiti del premoženja; sredstev za družbeno reprodukcijo ni mogoče trajno odtujiti od delavcev temeljne organizacije ◊ filoz. odtujiti po Marxu povzročiti, da se produkti človekovega dela osamosvojijo in zavladajo v obliki lastnika proizvajalnih sredstev, države, družbenih institucij odtujíti se knjiž. izgubiti svoje bistvo: v takih razmerah se človek odtuji odtujèn -êna -o in odtújen -a -o: postala sta odtujena; odtujeno delo; odtujena družbena sredstva ♪
  15.      odúhati  -am dov. (ū ȗ) redko ovohati: pes je vse oduhal / odprl je čutarico in oduhal rum zaduhal ♪
  16.      oduhávati  -am nedov. (ȃ) redko ovohavati: oduhavati kruh; oduhavala si je roke ♪
  17.      odváditi  -im dov. (á ȃ) 1. povzročiti, da kdo ne dela več tega, kar mu je postalo potreba, navada: odvaditi otroka sesati palec; težko se je odvadil mamil; odvaditi se pijančevanja; odvaditi se kaditi 2. povzročiti, da kdo izgubi določeno lastnost: življenje jo je odvadilo vihravosti; odvaditi se površnosti odváditi se izgubiti sposobnost opravljati določeno delo: odvadil se je težkega dela, redko težkemu delu; odvaditi se hitro hoditi / njegove roke so se odvadile dela // izgubiti sposobnost prilagoditi se določenemu stanju, okolju: odvaditi se mraza, samote // zaradi daljšega časovnega presledka od uporabe česa, stika s čim občutiti to kot nenavadno: take hrane se je že odvadil / odvadil se je domače govorice odvájen -a -o: oči, odvajene svetlobe ♪
  18.      odvájati 1 -am nedov. (ā) 1. povzročati odhajanje zlasti plina ali tekočine od česa: odvajati pline po cevi; odvajati soparo v zračnik / reka odvaja vodo iz severnih delov pokrajine v jezero / strelovod odvaja strelo v zemljo po strelovodu gre strela // povzročati iztrebljanje: ta čaj odvaja že po kratkem času 2. knjiž. delati, povzročati, da kdo odhaja pod nadzorstvom na določeno mesto; voditi: vsak dan so lovili fante po vaseh in jih odvajali k vojakom / zjutraj so pastirji prignali krave na pašnik, zvečer pa so jih odvajali nazaj v hleve gonili / fantje so zahtevali od ženina odškodnino, ker jim odvaja najlepše dekle jemlje 3. fin. glede na predpis dajati na določeni žiro račun: podjetje odvaja denar za razne namene 4. mat. iskati iz dane funkcije novo funkcijo, ki pove, kako se prva spreminja: odvajati vsoto dveh funkcij odvájan -a -o: voda, odvajana iz jame, se je stekala v potok ♪
  19.      odvájati 2 -am nedov. (ā) povzročati, da kdo ne dela več tega, kar mu je postalo potreba, navada: odvajati narkomane mamil; odvajati se kajenja / odvajati tele od sesanja odvájati se izgubljati sposobnost opravljati določeno delo: del mladine se vedno bolj odvaja fizičnega dela ♪
  20.      odvážen  -žna -o prid. (á ā) zastar. 1. pogumen, odločen: brodnik je bil odvažen 2. pomemben, važen: opraviti odvažno nalogo odvážno prisl.: odvažno je odgovarjal ♪
  21.      odvèč  prisl. (ȅ) nav. ekspr., v povedni rabi 1. izraža, da kaj presega potrebno mero: deset ploščic je odveč / imate kako vstopnico odveč 2. izraža nepotrebnost česa: skrb za zdravje ni odveč / v družbi se je čutil odveč / odveč je poudarjati pomen tega 3. z dajalnikom izraža neprijetnost, zoprnost česa: vse mi postaja odveč; sam sebi se zdim odveč / kot vljudnostna fraza če vam ni odveč, me odpeljite domov; neskl. pril., ekspr.: odveč človek ♪
  22.      odvečérjati  -am dov. (ẹ̑) povečerjati: ko so odvečerjali, so šli spat ♪
  23.      odvesláti  -ám dov. (á ȃ) z veslanjem se oddaljiti: odveslali so proti otoku ♪
  24.      odvêsti  -vêdem dov., odvêdel in odvédel odvêdla, stil. odvèl odvêla (é) 1. povzročiti odhajanje zlasti plina ali tekočine od česa: odvesti dim, plin v dimnik; odvesti po cevi, strugi / odvesti elektriko v zemljo 2. knjiž. kot spremljevalec, vodnik narediti, da kdo kam odide; odpeljati: prijel jo je za roko in odvedel v hišo // narediti, povzročiti, da kdo odide pod nadzorstvom na določeno mesto: odvedli so ga miličniki / odvedli so ga in ubili 3. fin. glede na predpis dati na določeni žiro račun: hišni svet je že odvedel stanarino / odvesti davek 4. mat. poiskati iz dane funkcije novo funkcijo, ki pove, kako se prva spreminja: funkcijo je še odvedel in dobil pravilen rezultat ● knjiž. te besede so jih odvedle od prvotnega pogovora zaradi njih so spremenili predmet, vsebino pogovora odvedèn -êna -o: odvedena vsota ♪
  25.      odvétnik  -a m (ẹ̑) kdor poklicno daje pravno pomoč: izročiti zadevo odvetniku; posvetovati se z odvetnikom; govori kot odvetnik ♦ zgod. odvetnik v srednjem veku fevdalec, ki v sodstvu zastopa drugega fevdalca ♪

   24.176 24.201 24.226 24.251 24.276 24.301 24.326 24.351 24.376 24.401  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA