Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Al (23.676-23.700)


  1.      ocaríniti  -im dov. (ȋ ȋ) pregledati uvoženo ali izvoženo blago in določiti carino: ocariniti na meji ocarínjen -a -o: ocarinjeni predmeti ♪
  2.      oceánski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na ocean: oceanski zračni tokovi / oceanska plovba / oceanska biologija ♦ geogr. oceansko podnebje podnebje s prevladujočim vplivom oceanskih zračnih tokov // čezoceanski: oceanski letalski promet; oceanske ladje ♪
  3.      ocebáti  -ám [cǝb] dov. (á ȃ) nar. zahodno obrcati: ocebal ga je ♪
  4.      océjati  -am nedov. (ẹ́) 1. odcejati: ocejati kavo / ocejati krompir 2. redko po malem izločati; cediti: polž oceja sline océjati se počasi odtekati: voda se oceja z mokre obleke ● star. že spet se oceja v krčmi pije, popiva ♪
  5.      océna  -e ž (ẹ̑) 1. prikaz mnenja, sodbe o čem, zlasti glede na kakovost: dati, napisati oceno; kritična, odklonilna, pravična ocena; strokovna ocena / negativna ocena česa; ekspr. žolčna ocena kritika / dati, poslati, prejeti književno delo v oceno // ta prikaz v pismeni obliki, navadno objavljen: v oceni opozarjati na pomanjkljivosti; ocena koncerta, predstave v dnevnem časopisju / ocena se mu je med pisanjem razširila v poglobljeno kritiko 2. šol. ovrednotenje znanja, vedenja v šoli: iz matematike še nima ocene; spraševati, učiti se za ocene; končna, negativna, nezadostna, odlična, pozitivna ocena; v zemljepisu ima oceno: dobro / dati, dobiti oceno; učenec je popravil oceno dobil boljšo oceno po prejšnji slabši, zlasti negativni / opisna ocena ki označuje učni uspeh z besedami; polletna ocena ob polletju; povprečna ocena izračunana iz več ocen v enem predmetu; skupna ocena izračunana iz ocen v vseh predmetih // znamenje, označba za to ovrednotenje, navadno številka: napisati oceno; v redovalnici je veliko slabih ocen 3. ugotovitev veljave ali vrednosti: krivična ocena delavčeve sposobnosti; ugodna ocena društvenega delovanja / analitična ocena delovnega mesta ugotovitev pomembnosti, zahtevnosti delovnega mesta v proizvodnem procesu po znanstveni metodi / prošnji naj se priloži ocena o družbenopolitični dejavnosti; knjiž. ocene o umetnikovi pomembnosti se razlikujejo mnenja / ocena živil // knjiž. presoja: ocena bolnikove zmožnosti za delo; ocena izjav, trditev / po oceni trenutnega položaja so sprejeli več sklepov / statistična ocena 4. približna določitev količine: po ocenah znaša škoda okoli šestnajst milijonov dinarjev; groba, realna ocena; ocena rezerv, zalog ● publ. vsi so se strinjali v oceni, da bo konferenca uspela v mnenju, predvidevanju ◊ šport. ocena za slog; ocena za umetniško vrednost ♪
  6.      ocenítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od oceniti: ocenitev premoženja / kritična ocenitev umetniškega dela / ukrepati po ocenitvi nastalega položaja / približna ocenitev pridelkov, razdalje ♪
  7.      océniti  -im, in oceníti in océniti -im dov. (ẹ́; ȋ ẹ́) 1. določiti denarno vrednost: oceniti premoženje, zemljišče 2. ustvariti, izraziti mnenje, sodbo o čem, zlasti glede na kakovost: oceniti literarno delo; nastop so dobro ocenili; kritično, strokovno oceniti; negativno, ugodno oceniti; oceniti z določenega stališča // knjiž. presoditi: oceniti dokaze, izjave, navedbe; položaj je pravilno ocenil; proizvodni plan bo treba ponovno oceniti kritično pregledati, analizirati 3. ugotoviti veljavo ali vrednost: oceniti človeka po dejanjih 4. približno določiti količino: ocenili so rezerve, zaloge; nastalo škodo so takoj ocenili / približno oceniti razdaljo, višino 5. šol. dati oceno: oceniti učenca; negativno, pozitivno, pravično oceniti / oceniti znanje ◊ šah. oceniti partijo določiti rezultat prekinjene partije océnjen -a -o: nepravično ocenjen dijak; negativno ocenjena naloga; pisateljevo dramsko delo še ni v celoti ocenjeno ♦ fiz. ocenjena napaka približno izračunana ali ugotovljena vrednost napake ♪
  8.      océnjati  -am nedov. (ẹ́) star. ocenjevati: ocenjati zasluge / sedela sta in ocenjala plesalce; ocenjati koga po vedenju ♪
  9.      ocenjeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. določati denarno vrednost: ocenjevati posest, premoženje 2. ustvarjati, izražati mnenje, sodbo o čem, zlasti glede na kakovost: ocenjevati umetniško delo, film; ocenjevati nastop, sposobnosti; kritično, slabo, strogo ocenjevati; ocenjevati z enakimi merili / ocenjevati vina // knjiž. presojati: ocenjevati dokaze, izjave; pravilno ocenjevati položaj; ocenjevati pomen česa / redko ocenjujejo, da se bo razvoj tehnike še stopnjeval menijo, sodijo 3. ugotavljati veljavo ali vrednost: moža ocenjuje po besedah, ne po dejanjih / gledal je prihajajoče in jih ocenjeval 4. približno določati količino: ocenjevati zaloge; na pogled, s pogledom ocenjevati / približno ocenjuje razdaljo 5. šol. dajati ocene: ocenjevati učence; strogo ocenjevati ocenjujóč -a -e: ocenjujoč nastali položaj, so se odločili za nove ukrepe; premeril ga je z ocenjujočim pogledom ocenjeván -a -o: ocenjevanega dela sploh prebral ni; pravično ocenjevana prizadevanja ♪
  10.      océpek  -pka m (ẹ̑) star. krepelce, krepelec: pobral je ocepek in ga vrgel za njim; zapodil ga je z ocepkom v roki / kot psovka ti ocepek, ti mevža ♪
  11.      óceten  -tna -o [cǝt in cet] prid. (ọ̑) 1. nanašajoč se na ocet: ocetna raztopina ♦ agr. ocetna kožica kar se nabere na površini tekočine pri alkoholnem vrenju 2. kem., v zvezi ocetna kislina organska kislina, ki nastaja pri fermentaciji sadnih sokov: radikal ocetne kisline; duh po ocetni kislini ócetno prisl.: ocetno kisel ♪
  12.      océvje  -a s (ẹ̑) teh. skupina ali sistem cevi: kovinsko ocevje; črpalka z ocevjem ♪
  13.      ocigániti  -im dov. (á ȃ) ekspr. ogoljufati, prevarati: prekupčevalci so ga ociganili; ociganiti za denar; hladnokrvno, nesramno so jih ociganili; ne prodajaj pod ceno, ne daj se ociganiti ♪
  14.      ocmokáti  -ám dov. (á ȃ) pog., šalj. večkrat glasno poljubiti: objame jo in ocmoka po obeh licih / vsega je ocmokala s poljubi ♪
  15.      ocvetlíčiti  -im dov. (í ȋ) 1. okrasiti s cvetlicami: ocvetličiti balkone, okna 2. knjiž., iron. pretirano uporabiti stilne posebnosti: pisatelj je svoje zadnje delo preveč ocvetličil ocvetlíčen -a -o: ocvetličen klobuk; ocvetličen slog ♪
  16.      ocvírek  -rka m (ȋ) 1. nav. mn. košček svinjskega mesa, ki ostane pri topljenju slanine: zabeliti z ocvirki; mastni ocvirki; skleda žgancev z ocvirki; pren. svoje pripovedovanje je belil z mastnimi ocvirki 2. nav. mn., ekspr. pozornost zbujajoč podatek ali dejstvo: v noveli je precej zgodovinskih ocvirkov; časnikar je v opisu turističnih krajev navedel tudi nekaj ocvirkov: javna razsvetljava je pokvarjena, bazen ne funkcionira, sprehajališča so zanemarjena 3. poljud. virusna bolezen z mehurčastimi izpuščaji na koži ali na sluznici, strok. herpes: spet ima ocvirek na ustnicah ♪
  17.      očák  -a m (á) 1. rel. vsak pomembnejši prednik judovskega naroda v stari zavezi od Abrahama dalje: očak Jakob; očaki in preroki / svetopisemski očaki; očaki stare zaveze // nav. mn., star. prednik sploh: hotel je poravnati krivico svojih očakov 2. knjiž., navadno s prilastkom kdor je najstarejši in navadno najvplivnejši med delavci na določenem področju: Vodnik je očak slovenskega pesništva 3. ekspr. star, častitljiv mož: pred cerkvijo so se zbrali vaški očaki / ta drevesa so res pravi očaki 4. ekspr., s prilastkom zelo visoka, mogočna gora: zadaj so kipeli beli očaki; očak Triglav / gorski očaki ● zastar. oglejski očak patriarh ♪
  18.      očakováti  -újem nedov. (á ȗ) nar. čakati, pričakovati: gremo, da nas ne bodo očakovali; očakovati koga pred hišo; ves večer ga je očakoval / fant je očakoval neprijetnosti ♪
  19.      očánec  -nca m (á) ekspr. star, častitljiv moški, zlasti kmečki: s tem očancem se je rad pogovarjal / kmečki, vaški očanec ♪
  20.      očáranje  -a s (ȃ) glagolnik od očarati: očaranje gledalcev, poslušalcev; očaranje z glasbo // redko očaranost: očaranje ga je kmalu minilo; trgati se iz očaranja ♪
  21.      očáranost  -i ž (ȃ) stanje očaranega človeka: nenaden krik ga je iztrgal iz očaranosti / poslušalci so kar onemeli od očaranosti / očaranost nad lepoto pokrajine ♪
  22.      očárati  -am dov. (ȃ) nav. ekspr. vzbuditi pri kom zelo pozitiven čustveni odnos do sebe: igralec je očaral občinstvo; razstavljene slike so vse očarale; očaral jih je s svojim znanjem / očarala ga je njena lepota in preprostost očáran -a -o: bil je očaran od lepote; gledala ga je vsa očarana ♪
  23.      óčce  -a s (ọ̑) zastar. očesce: otrokova očca so hudomušno mežikala ♪
  24.      ôče  -éta m, im. mn. očétje tudi očéti (ó ẹ́) 1. moški v odnosu do svojega otroka: njegov oče je padel v narodnoosvobodilnem boju; ima še očeta in mater; ubogati očeta; dober, skrben oče; dragi, ljubi oče; materin oče; skrbi zanj kot pravi oče požrtvovalno / po očetu so si v sorodu / ekspr. svojim učencem je bil drugi oče / kot nagovor počakaj, oče // moški, ki ima otroka: je oče dveh otrok; postal je oče / domnevni oče; družinski oče; nezakonski oče ki ob rojstvu otroka ni poročen z otrokovo materjo // (živalski) samec, ki ima mladiča: oče konja / mati in oče nagrajenega psa imata odličen rodovnik 2. v zvezi stari oče oče očeta ali matere: varuje ga stari oče; obiskati starega očeta // nav. mn., ekspr. prednik: naši očetje so živeli tu; zavreči vero očetov 3. zlasti v kmečkem okolju naslov za starejšega poročenega moškega, navadno gospodarja: sosedov oče so mi to povedali; hišni oče; oče župan 4. član samostanskega reda, ki je duhovnik: častiti očetje so se zbrali / očetje frančiškani / kot pristavek k imenu oče [o.] Marko Pohlin // rel. naslov za duhovnika: oče spovednik 5. ekspr., s prilastkom idejni utemeljitelj, pobudnik: je oče eksistencialistične filozofije; oče lirike / prav oni so očetje vsega gorja povzročitelji / duhovni oče vstaje ● ekspr. lahko bi ji bil oče v primeri z njo je star; otrok je po očetu ima njegove lastnosti; ekspr. fant je cel, izrezan oče zelo mu je podoben; star. duhovni oče duhovnik; krušni oče očim; rednik, hranitelj; ekspr. mestni očetje člani mestne uprave; preg. ti očeta do praga, sin tebe čez prag slabo ravnanje s starši se zelo maščuje ◊ rel. beli očetje red, ki se ukvarja z misijonskim delom v Afriki; cerkveni očetje krščanski pisatelji iz prvih sedmih stoletij; koncilski oče kardinal, škof, vrhovni redovni predstojnik kot zakoniti odločujoči udeleženec na koncilu; nebeški Oče Bog; sveti oče papež ♪
  25.      óček  óčka m (ọ̑) ekspr. manjšalnica od oko: mežikati z očki; ima črne očke ♪

   23.551 23.576 23.601 23.626 23.651 23.676 23.701 23.726 23.751 23.776  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA