Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Al (23.026-23.050)


  1.      noríja  -e ž (ȋ) nav. mn., ekspr. nespametno, neumno dejanje ali ravnanje: smejali so se našim norijam; uganjati norije / pustne norije / ta vojna norija traja že predolgo / norija je, da si je tam postavil hišo ♪
  2.      nóriški  -a -o prid. (ọ́) nanašajoč se na Noričane ali Norik: stari Rimljani so trgovali z noriškimi plemeni / Noriške Alpe ♦ vet. noriški konj konj noriške pasme; noriška pasma pasma težkega konja, ki se uporablja za delo ♪
  3.      noríšnica  -e ž (ȋ) 1. zastar. bolnica za duševne bolezni: dali so ga v norišnico; norišnica in gluhonemnica ∙ ekspr. še v norišnico me boš spravil s svojim ravnanjem me spravljaš v veliko jezo, obup 2. ekspr. zmeda, nered: tam je cela norišnica; kdo bi se znašel v tej splošni norišnici ♪
  4.      nórka  -e ž (ọ̑) zool. kuni podobna, ob vodah živeča žival, ki daje dragoceno krzno, Lutreola lutreola: gojiti norke; kožuh norke ♪
  5.      nórma  -e ž (ọ̑) 1. nav. mn. kar določa, kakšno sme, mora biti kako ravnanje, vedenje, mišljenje; pravilo, predpis: kršiti, spoštovati norme; v svojih nazorih se je precej odmaknil od uradnih norm; ravnati se po splošno priznanih, ustaljenih normah; norme okolja, skupine / norme političnega delovanja; norme mednarodnih odnosov / družbene, moralne, socialistične norme; pravne, ustavne norme / knjiž.: njegovo ravnanje je zame norma vzor, merilo; s to normo je skušal presojati vse ljudi s tem merilom, kriterijem; kreditiranje je preveč slonelo na administrativnih normah predpisih, določbah; etika nam daje tudi praktične norme navodila, merila // navadno s prilastkom kar določa, kakšno sme, mora biti kaj sploh: estetske norme / določiti, spremeniti jezikovne, pravopisne, varnostne norme; industrijske norme za posamezno državo obvezni enotni predpisi za mere, kakovost izdelkov; standardi / izdelek ni po normi; po mednarodnih normah bi morala biti plast asfalta večja / neskladje z uzakonjeno, normirano normo 2. količina dela, ki ga mora delavec opraviti v določenem času: norma je nizka; izpolniti, preseči normo; zvišati komu normo / danes imam deset kosov čez normo / uvajati norme v proizvodnjo / delovna norma / dnevna, mesečna norma // za določeno dejavnost, delovanje predpisana, dovoljena količina, število česa: naprava ima normo 20° C: ko se temperatura zviša, se elektrika izklopi; petinštirideset učencev v razredu je precej nad normo / bakteriološke norme za mleko ● pog. ta razprava predstavlja normo, ki se je je treba držati kakovostno stopnjo; pog. liter vina je zanj dnevna norma liter vina mora dnevno spiti, da je zadovoljen, se počuti dobro ◊ biol. reakcijske norme dedno določene možnosti delovanja in odzivanja organizma na zunanje in notranje dražljaje, vplive; ekon. tehnična norma določena z merjenjem, izpopolnjevanjem delovnega postopka; jur. jurisdikcijska norma v stari Avstriji zakonske določbe o stvarni in krajevni pristojnosti civilnih sodišč; lingv. norma knjižnega jezika jezikovna sredstva, možnosti, ki se smejo, morajo uporabljati v določenem knjižnem jeziku; šport. doseči, izpolniti normo naprej določen športni rezultat, ki je pogoj za udeležbo na določenem tekmovanju; olimpijska norma; tisk. norma skrajšan naslov knjige, natisnjen pod tekstom na vsaki prvi strani tiskovne pole ♪
  6.      normatív  -a m (ȋ) 1. nav. mn. količina delovnega časa, surovin, potrebna za izdelavo, uresničitev česa: izračunati, predpisati, znižati normative; minimalni, približni normativi / normativi (za porabo) časa; normativi materiala; normativi za gradnjo stanovanj / zaradi novih normativov se je število šolskih oddelkov povečalo // kar določa za to potrebno količino: normativi predpisujejo drugačne mere; izdati, prebrati normative 2. knjiž. merilo, kriterij: zanj je znanost odločilni normativ; nimamo zanesljivih normativov za ugotavljanje telesnih zmogljivosti / redko njegovi slovnici je bila glavni normativ latinščina zgled, model ● publ. estetski, jezikovni normativi predpisi, zahteve ♪
  7.      normatíven  -vna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na normo, pravilo, zakon: pedagogika obravnava predvsem normativno, psihologija pa empirično stran človekovega razvoja / normativna trditev, zahteva; njegova estetika hoče biti normativna / normativni posegi v knjižni jezik / zakoni in drugi normativni akti; odločba je za naše ravnanje normativna / normativni organi oblasti ♦ filoz. normativne znanosti znanosti, ki obravnavajo, določajo norme, pravila človekovega ravnanja, mišljenja; lingv. normativni kvalifikator kvalifikator, ki označuje, določa jezikovno sredstvo, pojav glede na normo knjižnega jezika; informativno-normativni slovar; normativna slovnica slovnica, ki določa, katera jezikovna sredstva, možnosti se smejo, morajo uporabljati v določenem knjižnem jeziku normatívno prisl.: normativno določiti ♪
  8.      normatívnost  -i ž (ȋ) lastnost, značilnost normativnega: estetska, moralna normativnost / normativnost njegovih zahtev je očitna ♪
  9.      normírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. s predpisom, zakonom določiti, kakšno sme, mora kaj biti: normirati cene / normirati s predpisom, zakonom 2. navadno v zvezi normirati delo določiti količino dela, ki ga mora delavec opraviti v določenem času: delo so vsem normirali / normirati delovno mesto ◊ lingv. normirati knjižni jezik določiti, katera jezikovna sredstva, možnosti se smejo, morajo uporabljati v določenem knjižnem jeziku; mat. normirati enačbo premice pretvoriti enačbo v normalno obliko; teh. normirati izdelek s predpisom za vso državo enotno določiti mero, kakovost izdelka; standardizirati normíran -a -o: normirane cene; oblika, kvaliteta izdelka je normirana; zakonsko normirana razmerja; njegovo delo je normirano ♪
  10.      normírski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na normirce ali normiranje: normirski oddelek, tečaj / normirski priročnik ♪
  11.      noroglávost  -i ž (ā) ekspr. lastnost noroglavega človeka: ni računal z njihovo noroglavostjo / počenjati noroglavosti nespametna, neumna dejanja ♪
  12.      noróst  -i ž (ọ̑) 1. ekspr. nespametno, neumno dejanje ali ravnanje: napravil je veliko norost; počenjati, uganjati norosti; mladostne norosti / modna norost nenavadna, neprimerna, pozornost vzbujajoča modna novost // kar je podobno duševni bolezni: ljudi je obsedla nerazumljiva norost 2. zastar. duševna bolezen: njegove norosti zdravniki niso mogli ozdraviti ● ekspr. sramota ga je grizla do norosti zelo; preg. mladost je norost, čez jarek skače, kjer je most ♪
  13.      nórša  -e ž (ọ̑) nar. norica: vihrava, zaljubljena norša ♪
  14.      norvéški  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na Norvežane ali Norveško: norveški film / norveška meja ◊ agr. norveški soliter umetno gnojilo, ki vsebuje dušik in kalcij; obl. norveški vzorec večbarvni vzorec na pletenini, navadno športni, z desnimi petljami; zool. norveški rak večji morski rak svetlo rožnate barve z okusnim mesom; škamp ♪
  15.      nós  -ú in -a m, mn. nosóvi (ọ̑) 1. naprej štrleči del obraza z odprtinama za vohanje: drgniti si nos; obrisati si čelo in nos; prijeti se za nos; dolg, koničast, raven, velik, navzgor zavihan nos; od pijače ima rdeč nos; potne kapljice na nosu / grški nos v isti črti s čelom; orlovski nos z izbočenim vrhnjim delom // del nosu, ki ga tvorita ti odprtini: kri mu teče iz nosa; dihati, govoriti skozi nos; s prstom vrtati po nosu; zamašen nos / kadilo mu je šlo, udarilo v nos / evfem. obriši si nos usekni se; ekspr. smrdelo je, da si je tiščal nos 2. pog., s prilastkom ta del obraza kot nosilec sposobnosti za voh: pes ima dober nos; pren., ekspr. imel je čudovit nos za odkrivanje laži 3. ekspr. prednji, nosu podoben del česa: buldožerja sta zarila v prst svoja težka nosova / avtomobilski nos; ladijski nos kljun, premec; lonec z nosom dulcem ● ekspr. nos mu cvete je rdeč od pitja; ekspr. nos se mu je podaljšal, povesil, zavihal z izrazom je pokazal, da je užaljen, prizadet; ekspr. nos mi pravi, da se bo še vse dobro izteklo čutim, predvidevam; ekspr. še nosu nisem pomolila iz hiše sploh nisem šla iz hiše; zastar. od šolskega sveta je dobil nos opomin, ukor; pog. ima (dober) nos bistro, pravilno predvideva; ekspr. visoko nosi nos je domišljav, prevzeten; ekspr. vihati nos nad čim izražati nezadovoljstvo, nesoglašanje; ekspr. v vsako reč vtakne svoj nos se vmeša; ekspr. avtobus ji je odpeljal izpred nosa, pred nosom ko je bila že zelo blizu; ekspr. ne vidi dalje od svojega nosa ne zna predvidevati posledic svojega ravnanja; ne presoja stvari, problemov glede na njihov širši pomen; ekspr. nesti, obesiti komu kaj na nos povedati, kar se ne bi smelo; ekspr. odločil se je (na) vrat na nos nepričakovano, nenadoma, nahitro; pog., ekspr. dati (jih) komu pod nos zavrniti koga, spraviti ga v zadrego zaradi njegove napake; ekspr. pošteno jih je dobil pod nos zavrnili so ga, spravili so ga v zadrego zaradi njegove napake; ekspr. pod nos se mu je pokadilo z izrazom je pokazal, da je užaljen, prizadet; vonj po pečenki ga bode v nos vznemirja, draži; žarg., lov. srna ga je dobila v nos zavohala; ekspr. to mu je šlo v nos peklo ga je v nosu; čutil se je užaljenega, prizadetega; ekspr. potegniti koga za nos prevarati, ukaniti; ekspr. vleči, voditi koga za nos varati ga; bere, vidi se mu na nosu, da laže očitno je, da laže; pog., ekspr. daj mu eno po nosu udari ga; pog. je še moker pod nosom je še zelo mlad, neizkušen, otročji; pog., ekspr. pod nosom se lahko obriše za to ne bo dobil tega; ekspr. trgovino ima pred nosom zelo blizu (stanovanja); ekspr. vrata mu je pred nosom zaprla očitno je pokazala, da ga ne želi sprejeti; šalj. kam pa greš? Za nosom izraža izogibanje odgovoru, zavrnitev; ekspr. oditi z dolgim nosom osramočen; ne da bi kaj opravil ◊ aer. nos letala prednji del trupa do pilotske kabine; lov. pes ima nizek nos pri sledenju ima smrček pri tleh ♪
  16.      nosáč  -a m (á) 1. kdor se poklicno ukvarja z nošenjem, prenašanjem prtljage, zlasti na železniški postaji, v pristanišču: nosač je prtljago odnesel v garderobo; plačati nosaču; poklicati nosača / najeti nosače za ekspedicijo 2. kdor nosi, prenaša kaj sploh: nosači so ves dan natovarjali vreče; nosači ranjencev ◊ anat. prvo vratno vretence; atlas ♪
  17.      noséčniški  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na nosečnice ali nosečnost: nosečniška slabost / nosečniška obleka ♪
  18.      nósek  -ska m (ọ̑) ekspr. manjšalnica od nos: niti nosek se ni videl iz kožuhovine / lonec z noskom ♪
  19.      nosemávost  tudi nozemávost -i ž (á) čeb. nalezljiva črevesna bolezen odraslih čebel: obvarovati čebele pred nosemavostjo; huda gniloba, pršičavost in nosemavost ♪
  20.      nôsen  -sna -o prid. (ó ō) 1. raba peša, navadno v ženskem spolu ki ima v telesu plod; noseč: nosna ženska; bila je že tretji mesec nosna / nosna je s sosedom 2. knjiž., ekspr. obilen, nabrekel: nosni oblaki 3. knjiž. nosilen: nosni steber ● pesn. nosno zrno nabreklo, kaleče ♪
  21.      nosílec  -lca [u̯c in lc] m (ȋ) navadno z rodilnikom 1. kdor drži kaj navadno težjega tako, da prehaja vsa teža nanj, in hodi: nosilci krste, zastave / tisti dan sem bil nosilec vode / knjiž. na cilju smo nosilcem plačali nosačem / nosilec štafetne palice 2. kdor dela, si prizadeva, da se kaj kje pojavlja: že v srednji šoli se je seznanil z nosilci naprednih idej / nosilci sodobnega knjižnega jezika so zlasti izobraženci; publ. nosilci boja za socializem borci // publ. kdor z delovanjem omogoča, povzroča obstoj, pojavljanje česa: boriti se proti nosilcem birokratskih odnosov; delavski razred kot nosilec socialistične družbene ureditve 3. publ. kar kaj ustvarja, opredeljuje: v njegovih skladbah je melodija glavni nosilec izraza; glas — nosilec pomenskega razlikovanja 4. knjiž. kdor dela, da je kdo deležen česa: taki ljudje so nosilci nesreče / ti oblaki so nosilci snega prinašajo sneg 5. kdor je (uradno) odgovoren za opravljanje, uresničitev kakega dela, dejavnosti: določiti nosilca načrta, raziskovalne naloge / nosilec javne funkcije / odlična igra nosilca glavne vloge glavnega igralca 6. publ. kdor kaj plačuje, poravnava ali dobiva, prejema: nosilec proračunskih sredstev / nosilec vseh dohodkov in izdatkov je podjetje 7. kdor ima kaj priznano, dano: nosilec najemninske, stanovanjske pravice / nosilec socialnega zavarovanja / nosilec oblasti, suverenosti je ljudstvo / nosilec reda zaslug za narod z zlato zvezdo 8. publ. kar ima kaj kot svojo lastnost, značilnost: mleko je nosilec vitamina D / geni so nosilci dednih lastnosti 9. publ. kdor ima kaj na sebi, v sebi in more povzročati, da to dobi (še) kdo drug: tudi ptiči so nosilci različnih bolezni / nosilec bacilov bacilonosec 10. podolgovat vodoraven gradbeni element, ki prenaša obtežitev na podpore: okrepiti, podreti nosilec; stavbe tega arhitekta stoje navadno na stebrih, nosilcih; jekleni, leseni, železobetonski nosilec; prečni, vzdolžni nosilec 11. publ. vojna ladja, letalo, naprava za prevoz, prenos in izstreljevanje določenega orožja: nosilec nuklearnega orožja / podvodni in nadvodni nosilci raket ◊ elektr. nosilec daljši predmet za nošenje, držanje izolatorja; nosilec podatkov papir, magnetofonski trak, material, na katerega se zapisujejo, na katerem se ohranjajo določeni podatki v (elektronskem) računalniku; fin. stroškovni nosilec proizvod, storitev, v zvezi s katero se stroški pojavljajo in so nanjo razdeljeni; fot. nosilec emulzije podlaga, na katero je nanesena emulzija; gled. nosilec kulis priprava, na katero se pritrdijo, obesijo kulise lutkovnega odra; grad. ločni nosilec v obliki loka; mostni nosilec del mostu, ki prenaša obtežbo na podpornike; palični nosilec sestavljen iz palic, ki tvorijo trikotnike; lingv. v trpnem stavku je osebek nosilec stanja; v češčini je nosilec naglasa prvi zlog; polit. nosilec kandidatne liste v nekaterih državah kdor ima pred vsemi drugimi kandidati volilne liste prednost, da postane poslanec določene stranke; strojn. nosilec navadno mirujoč, podolgovat element stroja, naprave, na katerega delujejo sile, zlasti pravokotno; šport. nosilec oranžnega, rumenega pasu ♪
  22.      nosílen  -lna -o prid. (ȋ) 1. namenjen za nošenje, prenašanje bremen, tovora: prišel je z nosilnim drogom na rami; nosilna mreža / nosilni mehanizem 2. teh. ki prenaša obtežbo na podpore: nosilni element, steber; nosilna konstrukcija; nosilen in nošen / nosilni strop, zid / nosilni del pluga 3. publ. glavni, najpomembnejši: nosilni izraz, prizor drame; nosilne barve, linije ● nar. gorenjsko (nosilna) rjuha večji kos platnenega, vrečevinastega blaga za nošenje sena, stelje ◊ aer. nosilna ploskev, površina letala ploskev, površina letala, na katero delujejo sile, ki držijo letalo v zraku; elektr. nosilni val elektromagnetni val visoke frekvence za prenašanje signalov nizke frekvence; fot., tisk. nosilna folija folija, na katero je nanesena določena snov; geol. nosilna sila reke sila reke, ki povzroča, da se kaj premika po vodi; grad. nosilni lok; nosilna plast vozišča trajna plast vozišča, ki se pri popravilu cest navadno ne menja; nosilna plast, tla plast, tla, ki morejo ohranjati kak objekt v določenem položaju; ptt kabelska (nosilna) vrv na oporišča obešena jeklena vrv, na katero se pritrdi nadzemni kabel; teh. nosilna raketa raketa, ki ponese vesoljsko ladjo, satelit, izstrelek na določen tir, mesto; nosilna vrv vrv pri žičnici, po kateri se premika gondola ♪
  23.      nosílka  -e [u̯k in lk] ž (ȋ) navadno z rodilnikom 1. ženska, ki drži kaj navadno težjega tako, da prehaja vsa teža nanjo, in hodi: nosilka kipa, zastave / zidarjem sta nosilki komaj nanosili dovolj opeke / nosilka štafetne palice 2. ženska, ki dela, si prizadeva, da se kaj kje pojavlja: že na univerzi je bila nosilka naprednih idej, nazorov / revija je kmalu postala nosilka nove umetnostne smeri // ženska, ki z delovanjem omogoča, povzroča obstoj, pojavljanje česa: ženske so najpogostejše nosilke pedagoške dejavnosti / ona ni le nosilka svoje zgodbe, temveč osrednja oseba romana 3. knjiž. ženska, ki dela, da je kdo deležen česa: ta ženska je nosilka nesreče / ekspr.: take misli so nosilke smrti; lastovke so nosilke sreče napovedovalke, oznanjevalke 4. ženska, ki ji je kaj priznano, dano: nosilka obrtnega dovoljenja, stanovanjske pravice / nosilka zlate medalje 5. publ. ženska, ki ima kaj na sebi, v sebi in more povzročati, da to dobi (še) kdo drug: ona je nosilka bolezni / tudi opice so nosilke nekaterih virusov 6. publ. kar ima kaj kot svojo lastnost, značilnost: celica je nosilka življenja 7. publ. kar ustvarja, opredeljuje kaj: v njenem slikarstvu je barva nosilka izraza / podoba je nosilka ideje 8. kar kaj nosi, drži: okoli vratu zavezana ruta je dobra nosilka poškodovane roke / kar je kupila, je zložila v papirnato nosilko 9. mn., knjiž. nosila: ranjenca so položili na nosilke / platnene nosilke 10. knjiž., redko, v zvezi nosilka letal letalonosilka: pristanišču se bliža nosilka letal ◊ teh. raketa nosilka raketa, ki ponese vesoljsko ladjo, satelit, izstrelek na določen tir, mesto; (vrv) nosilka vrv pri žičnici, po kateri se premika gondola ♪
  24.      nosílnica  -e ž (ȋ) 1. v nekaterih deželah priprava s sedežem, ležiščem za nošenje, prenašanje pomembnih oseb, žensk: nesti na nosilnici, v nosilnici; papež je stopil z nosilnice; rimske, vzhodnjaške nosilnice / odprta, pokrita nosilnica 2. knjiž. nosila: dvigniti nosilnico z ranjencem; zasilna nosilnica 3. nar. gorenjsko večji kos platnenega, vrečevinastega blaga za nošenje sena, stelje: zavezala je nosilnico in si jo dala na glavo / rjuha nosilnica ♪
  25.      nosílnost  -i ž (ȋ) lastnost vozila, naprave glede na največjo dovoljeno, mogočo težo, obremenitev: ta ladja ima nosilnost pet tisoč ton; nosilnost kamiona, žerjava / naše pomorsko podjetje razpolaga z dvesto tisoč tonami nosilnosti ♦ grad. nosilnost mostu; nosilnost tal ♪

   22.901 22.926 22.951 22.976 23.001 23.026 23.051 23.076 23.101 23.126  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA