Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Al (21.680-21.704)


  1.      naúšnik  -a m (ȗ) nav. mn. predmet, ki ščiti ušesa pred mrazom: pokriti si ušesa z naušniki; volneni naušniki // del pokrivala, ki se da zavihati: kučma z velikimi naušniki ◊ teh. priprava za glušenje, dušenje zvoka, ki pokriva ušesa ♪
  2.      náv  -a m (ȃ) mitol. bivališče umrlih: bogovi so ga vzeli v nav; biti v navu ♪
  3.      naváda  -e ž (ȃ) 1. nav. mn. kar dobi zaradi ponavljanja ustaljeno obliko a) pri človeku: spoznal sem njegove navade; težko je spremeniti vsakdanje navade / opustiti, pridobiti si določene navade odvaditi, navaditi se česa; ekspr. znebiti se slabih navad / privzgojiti otroku delovne navade b) nav. ekspr. pri živali: proučevati navade divjadi, medvedov c) ekspr. na posameznih področjih človekove dejavnosti: upoštevati plačilne navade; poznati navade tržišča / prometne navade / posnemati tuje slikarske navade // navadno s prilastkom vedenje, obnašanje: čudaške, uglajene navade / človek mestnih navad / po svojih navadah se zelo razlikujeta 2. navadno v povedni rabi izraža, da postane kaj zaradi ponavljanja človekova značilnost: kajenje je njegova navada; hoja v hribe mu je (postala) navada / imel je navado, da je vsakega pozdravljal / govoril je mirno, kakor je njegova navada // izraža stanje, za katero je značilna taka dejavnost: na kmetih je navada, da se ljudje pozdravljajo / pitje kave mu je prešlo v navado / v navadi je, da se tako dela / proti svoji navadi me je danes poklical 3. v prislovni rabi, v zvezi iz navade izraža nagib, vzrok dejanja: kaditi, piti iz navade; iz navade ugovarja / delinkvent, hudodelec iz navade 4. nav. mn., navadno s prilastkom kar se v ustaljeni obliki ponavlja (iz roda v rod) ob določeni človekovi dejavnosti, dogajanju: zapisati pustne navade; mnoge stare navade izginjajo; navade ob poroki, žetvi / zbirati ljudske navade; prim. ponavadi ♪
  4.      naváden  -dna -o prid., navádnejši (ȃ) 1. ki se zaradi pogostnosti pojavljanja ne razlikuje od stvari svoje vrste: na cesti je to navaden pojav, prizor; to je bilo njegovo navadno opravilo / premakniti kaj iz navadne lege / ekspr. otroku so dali zelo navadno ime / ekspr. to so najbolj navadne misli; pogovarjali so se o navadnih stvareh / ekspr. bil je čisto navaden dan; naučil se je samo najnavadnejših besed nemškega jezika osnovnih / gostobesednost je navadna napaka pisateljev začetnikov pogosta / nosil je navadno lovsko obleko preprosto, enostavno // star. vsakdanji, pogost: učitelj je bil v njihovi hiši navaden gost / taka noša je bila navadna v mestih 2. s širokim pomenskim obsegom ki ima v odnosu do stvari svoje vrste samo osnovne, splošne lastnosti, značilnosti: kupiti si navadne čevlje in gojzarje; navadni in patentni kozarci; knjiga je tiskana na navadnem papirju; avtomobil z navadno karoserijo; zamenjati navadno ključavnico s cilindrično; jesti navadno salamo; piti navadno vodo / ob navadnih dneh je srečeval malo ljudi ob delavnikih / vojsko je služil kot navadni vojak; podjetje zaposli več navadnih delavcev nekvalificiranih / navadni kruh industrijsko pečen pekovski kruh; navadne in vezane hranilne vloge; navadno leto leto, ki ima 365 dni 3. nav. ekspr. ki je komu v navadi: to se ne sklada z njegovo navadno točnostjo / knjigo je položil na navadno mesto 4. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: tega navaden človek ne more razumeti; navadno medenino mu je hotel prodati za zlato / to zahteva že najnavadnejša vljudnost // izraža podkrepitev trditve: čisto navaden blebetač je; to so navadne čenče; to je navadna goljufija ◊ bot. navadni bljušč, dežen, volčin; navadna črnoglavka, krhlika, melisa; navadna zvezdica njivski plevel s poleglimi stebelci in drobnimi belimi cveti, Stellaria media; ekon. navadna reprodukcija; fiz. navadni tlak tlak pri navadnih okoliščinah, približno en kilopond na kvadratni centimeter; navadna temperatura temperatura približno od 18° do 20° C; mat. navadni ali Briggsov logaritem logaritem z osnovo 10; navadni odvod odvod funkcije ene neodvisne spremenljivke; navadne obresti obresti, ki se ne pripisujejo h glavnici; ptt navadni telefonski pogovor telefonski pogovor, ki nima nobene označbe glede nujnosti ali vrste pogovora; navadna pošiljka pošiljka, ki nima nobene posebne označbe; navadno pismo; zool. navadni brizgač, prašiček; navadna čigra, koralnica navádno prisl.: navadno gre za praznike domov; to obleko nosi navadno v službo; ob tem času otroci navadno spijo; učenec je navadno točen; to je huda bolezen, navadno dolgotrajna; ta ruda se nahaja navadno v majhnih količinah; kakor navadno so se zbrali pri sosedu; sam.: to je nekaj navadnega ♪
  5.      navádica  -e ž (ȃ) ekspr. manjšalnica od navada: dobro je poznal njegove navadice; drobne, vsakdanje navadice ♪
  6.      naváditi  -im dov. (á ȃ) 1. z nedoločnikom ali glagolskim samostalnikom z vajo, ponavljanjem narediti, da kdo zna, je sposoben opravljati določeno delo: otroke je navadila kuhanja in šivanja; v šoli se je navadil brati, pisati; navaditi se plavati / navaditi koga pospraviti knjige / vola navaditi voziti / jezika se je že toliko navadil, da se lahko sporazumeva naučil / psa moramo navaditi, da pride na klic / navadil ga je misliti / prijatelji so ga navadili piti 2. povzročiti, da je kdo sposoben prilagoditi se določenemu stanju, okolju: navaditi koga na mraz, močno svetlobo; navaditi se nove okolice, samote; navadil se je trpeti; navaditi se na ropot / ne morem se ga navaditi; sčasoma sta se navadila drug (na) drugega // s spodbujanjem, opozarjanjem povzročiti, da kdo pridobi določeno pozitivno lastnost: navaditi koga čistoče; kmalu ga je navadil na red naváditi se s ponavljanjem kakega dejanja, dela priti v stanje, ko postane to potreba, navada: navaditi se kaditi; navaditi se na mamila, pijačo navájen -a -o: navajen je dela, trpljenja; vsega hudega navajen človek; navajen sem poti, zato bom šel naprej poznam pot; tega smo že navajeni; navajen je, da hodi sam; navajeni so čakati; navajen je na mraz, podnebje ♪
  7.      navájati 1 -am nedov. (ā) 1. pripovedovati, zapisovati kaj, navadno z določenim namenom: navajati imena, številke; na koncu članka navaja avtor vire, ki jih je upošteval / navajati dokaze / med strokovnjaki, ki se ukvarjajo s to panogo, navaja tudi sebe / navajati kaj v opravičilo; navajati za primer // dobesedno pripovedovati, zapisovati tuje besedilo: kritik navaja za dokaz svoje trditve odlomke iz romana / dobesedno navajati // z oslabljenim pomenom izraža navzočnost česa v čem: naslednji člen navaja pravice in dolžnosti delavcev; obtožnica navaja več hudih prekrškov 2. knjiž., redko nagovarjati, napeljevati: navaja ga, naj gre študirat; vsi so ga navajali, naj se jim pridruži ● publ. to nas navaja k sklepu, da je ujetnik govoril resnico iz tega sklepamo navajajóč -a -e: navajajoč nove, tehtne razloge, jih je pregovoril ♪
  8.      navájati 2 -am nedov. (ā) 1. z nedoločnikom ali glagolskim samostalnikom z vajo, ponavljanjem delati, da kdo zna, je sposoben opravljati določeno delo: dekleta so navajali gospodinjskih del / vole navajati voziti 2. povzročati, da je kdo sposoben prilagoditi se določenemu stanju, okolju: navajati koga na mraz, močno svetlobo; navajati se na življenje v mestu; počasi se navaja na svojo usodo // s spodbujanjem, opozarjanjem povzročati, da kdo pridobi določeno lastnost: navajati mladino k samostojnosti; navajati otroke na red / z zgledom je navajal sina k resnicoljubnosti ♪
  9.      navájenost  -i ž (ȃ) lastnost, značilnost navajenega človeka: občudoval je njegovo navajenost na disciplino / navajenost na pijačo, udobje / ta občutek harmoničnosti ni samo posledica navajenosti ♪
  10.      navár  -a m (ȃ) metal. kar je navarjeno na kaj: rob navara ♪
  11.      navaríti  -ím dov., naváril (ȋ í) metal. z varjenjem nanesti plast kovine z namenom, da se nadomesti obrabljena površina ali izboljšajo njene lastnosti ♪
  12.      návček  -čka m (á) v krščanskem okolju zvon, navadno najmanjši, ki naznanja smrt koga: zvoniti z navčkom ∙ evfem. kmalu mu bo zapel navček kmalu bo umrl; ekspr. takim prizadevanjem že poje navček takih prizadevanj bo kmalu konec ♪
  13.      navdáhnjenec  -nca m (á) knjiž. kdor je navdihnjen: ustvarjalni navdahnjenci / gorečnost navdahnjencev ♪
  14.      navdáhnjenost  -i ž (á) lastnost, značilnost navdahnjenega: prevzela ga je mračna navdahnjenost / ekspr. v vsem se je izražala njegova umetniška navdahnjenost usmerjenost, naravnanost ♪
  15.      navdájati  -am nedov. (ȃ) povzročati, vzbujati v kom kaj: ta misel ga je navdajala z nemirom, upanjem; smrt jo navdaja z grozo; prijateljstvo in zaupanje ju navdaja s srečo / knjiž. tvoje ravnanje me navdaja z začudenjem // nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastopanje, trajanje duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: ljudi je začelo navdajati upanje, veselje; vse je navdajala ena misel / navdajal jo je občutek hvaležnosti ♪
  16.      navdáti  -ám dov., 2. mn. navdáste in navdáte; navdál (á) povzročiti, vzbuditi v kom kaj: misel nanjo ga vselej navda z žalostjo; kar je videla, jo je navdalo z grozo / knjiž. to srečanje mu je navdalo dušo z neznano strastjo / srce se ji je navdalo s ponosom // nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: ljudi je navdal bes; navdala sta ga nežnost in sočutje / navdal jo je občutek hvaležnosti ♪
  17.      navdíh  -a m (ȋ) ustvarjalna moč, domišljija, ki jo vzbuja pojav ali stvar: črpati navdih iz narave; dati, dobiti navdih za kaj; iskati navdih; pisati z navdihom; nenaden, pesniški, umetniški navdih / publ. do take odločitve je prišlo po navdihu večine na pobudo, pod vplivom // neposredno dojemanje, zaznavanje bistva česa, neodvisno od razumskega razčlenjevanja: prepustiti se navdihu; delati, ustvarjati po navdihu; to delo je bolj plod navdiha kot intelekta ♦ psih. nenadno spoznanje ♪
  18.      navdíhniti  -em dov. (í ȋ) 1. dati navdih: zarja je navdihnila eno najlepših pesnikovih vizij; roman so navdihnile vojne grozote; navdihnil se je ob pogledu na umetnino 2. knjiž. povzročiti, vzbuditi v kom kaj; navdahniti: dogodek jo je navdihnil s čudno mislijo; njen odhod ga je navdihnil s skrbjo / navdihniti komu pogum, smisel za kaj dati navdíhnjen -a -o: biti navdihnjen; navdihnjen z upanjem ♦ rel. ki je ali je nastal pod izrednim božjim vplivom ♪
  19.      navdihováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. dajati navdih: pesnika navdihuje socialno čustvo; pisatelja je navdihovala vera v človeka; povest je navdihoval vojni čas; Goethe se je navdihoval pri Danteju // dajati pobudo za kaj, vplivati na kaj: tisti, ki navdihujejo tako ravnanje, so se spustili v nevarno igro 2. knjiž. povzročati, vzbujati v kom kaj: njegova usoda jih je navdihovala s sočutjem / navdihujejo ga želje, da bi ji pomagal navdihujóč -a -e: navdihujoča moč lepote ♪
  20.      navdúšenec  -nca m (ȗ) nav. ekspr. kdor se zelo navdušuje za kaj in navdušeno tudi dela: bil je velik navdušenec; gledališki navdušenci; športni navdušenci; skupina mladih navdušencev / boksarsko srečanje si je ogledalo veliko navdušencev ♪
  21.      navdúšenje  -a s (ȗ) 1. veliko veselje, volja, pripravljenost zlasti za kako delo, dejavnost: za tako delo je potrebno navdušenje; fant kaže veliko navdušenje za učenje / svojega navdušenja za napredne ideje ni mogel dolgo skrivati / ekspr. bojevati se z velikim navdušenjem 2. zelo pozitiven čustveni odnos do česa: izražati, kazati navdušenje nad čim; vzbuditi navdušenje / ekspr. z obraza mu je sijalo navdušenje // izražanje takega odnosa: navdušenje se dolgo ni moglo poleči; ekspr.: mesto je kar kipelo od navdušenja; ob koncu predstave je izbruhnil pravi vulkan navdušenja / predajati se navdušenju ● ekspr. izrazil je navdušenje nad prebrano knjigo rekel je, da mu je zelo všeč ♪
  22.      navdúšenost  -i ž (ȗ) lastnost, stanje navdušenega človeka: občudovali so njegovo navdušenost za delo / kaže veliko navdušenost za šport // navdušenje: sprejeli so ga z veliko navdušenostjo; ekspr. dvorano je zajel vihar navdušenosti ♪
  23.      navduševáti  -újem nedov. (á ȗ) 1. povzročati veliko veselje, voljo, pripravljenost zlasti za kako delo, dejavnost: navduševati ljudi za planinstvo; znal je navduševati učence za vse, kar je lepo in dobro; navduševati se za napredne ideje / publ. nova moda se navdušuje nad dolgimi oblekami 2. vzbujati zelo pozitiven čustveni odnos do česa: s svojim petjem je navduševal poslušalce / gore so ga vedno navduševale; obiskovalci se navdušujejo nad lepim razgledom in prijaznostjo domačinov navdušujóč -a -e: navdušujoč se za literaturo, je veliko bral; njegov predlog je navdušujoč; spregovoril je nekaj navdušujočih besed ♪
  24.      navdúšiti  -im dov. (ū ȗ) 1. povzročiti pri kom veliko veselje, voljo, pripravljenost zlasti za kako delo, dejavnost: učitelj ga je navdušil za matematiko; znal je navdušiti ljudi za delo; navdušiti se za šport 2. vzbuditi zelo pozitiven čustveni odnos do česa: prva predstava gledalcev ni navdušila; po naravi je tak, da ga težko kaj navduši; že ob prvem srečanju se je navdušil za dekle / navdušiti se nad dosežki tehnike navdúšen -a -o: navdušen planinec, športnik; navdušen pristaš nove umetniške smeri; zelo je navdušen za poezijo; poslušalci so bili navdušeni nad izvajalci / govoriti navdušene besede; prisl.: navdušeno delati, govoriti, pozdravljati; predsednika so povsod navdušeno sprejeli ♪
  25.      návečer  -a m (ā) redko večer pred praznikom ali določenim dogodkom: to je bil navečer pred poroko / na navečer tekmovanja; prim. večer ♪

   21.555 21.580 21.605 21.630 21.655 21.680 21.705 21.730 21.755 21.780  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA