Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Al (21.151-21.175)


  1.      namenílnik  -a m (ȋ) lingv. glagolska oblika na -t ali -č ob glagolih premikanja: raba namenilnika ♪
  2.      nameníti  in naméniti -im dov. (ȋ ẹ́) 1. izraža namen osebka a) da kdo kaj dobi: darilo sem namenil prijatelju / oče je domačijo namenil najstarejšemu sinu / prav njega so ji namenili za moža b) navadno v zvezi z za da kdo kaj postane: doma so ga namenili za zdravnika / ekspr. prepričan je bil, da ga je usoda namenila za kaj večjega / star. oče ga je namenil vojaški karieri 2. skleniti, odločiti a) da se komu kaj da: založba je namenila domačim avtorjem pomemben delež; občina je namenila podjetju velike kredite / osnutek je namenil organizaciji drugačno vlogo b) navadno v zvezi z za da se kaj uporabi za kaj: za rekreacijo so namenili tisoč dinarjev / poslopje so prvotno namenili za urad / jutrišnji dan smo namenili počitku c) da bo kdo česa deležen: upornikom je namenil izgon, smrt / zmagovalcu so namenili desetdnevni izlet / ekspr.: ne vem, koliko let mi je namenila usoda; usoda mu je namenila težko življenje 3. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da osebek uresniči dejanje, kot ga določa samostalnik: namenil mu je nekaj spodbudnih besed in odšel; nameniti komu pomilovalen pogled / vse, za kar je namenil svoje življenje, je propadlo ● knjiž. nameni mi vsaj pol ure, da se pogovoriva pogovarjaj se z menoj vsaj pol ure nameníti se in naméniti se navadno z nedoločnikom 1. izraža namen osebka, da uresniči dejanje: namenil se je prodati hišo; trdno se je namenil vztrajati do konca; namenil se je, da ostane doma / namenil se je postati zdravnik / kakor se je namenil, tako je tudi storil; pojdiva, kamor sva se namenila // elipt., s prislovnim določilom izraža namen osebka, da uresniči gibanje, kot ga nakazuje določilo: namenil sem se v kino, vendar zaradi dela ne morem iti 2. elipt., s prislovnim določilom oditi, odpraviti se: po ozki stezi so se namenili proti vrhu hriba; še preden se je namenil na vlak, so doma že vedeli; hitro so se namenili za tovariši naménjen -a -o 1. deležnik od nameniti: njemu namenjeni strel je zgrešil; fant je bil namenjen mizarstvu; ravno k njemu sem namenjen; ladja, namenjena v Italijo, se je potopila; našla je možu namenjeno pismo; poročilo je namenjeno najožjemu krogu; to ni namenjeno javnosti 2. ekspr., v povedni rabi izraža nujnost, logičnost česa glede na določene nepredvidljive okoliščine: ta poklic mi je bil menda namenjen; namenjeno mu je bilo osemdeset let (življenja); tako mu je bilo pač namenjeno; če mi je namenjeno, se bom rešil 3. star. namemben, predviden: pripeljati tovor na namenjeno postajo / zavil sem v namenjeni kraj ♪
  3.      naménjati  -am nedov. (ẹ́) raba peša 1. izraža namen osebka, da kdo kaj dobi: oče je domačijo dolgo časa namenjal starejšemu sinu / namenjali so mu jo za nevesto 2. večkrat skleniti, odločiti a) da se komu kaj da: zadnja leta je založba namenjala domačim avtorjem pomemben delež b) navadno v zvezi z za da se kaj uporabi za kaj: potrebno bo namenjati več sredstev za razvoj 3. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da osebek uresničuje dejanje, kot ga nakazuje samostalnik: potnik je svoja vprašanja namenjal levemu sosedu 4. redko nameravati: tudi o tem sem namenjal govoriti; že nekaj dni se namenja prebeliti sobo / storil je, kar je namenjal ● knjiž., ekspr. le kaj mi namenja današnji dan kaj se bo danes zgodilo; knjiž. njegov položaj ga namenja drugačnim opravkom določa, opredeljuje za drugačne opravke ♪
  4.      naménoma  prisl. (ẹ̄) izraža, da se dejanje (z)godi zaradi določenega namena: njegovo delo je namenoma zamolčal; namenoma zaostati, se zmotiti / namenoma so jih ločili, da bi jih oslabili ♪
  5.      naméra  -e ž (ẹ̑) duševna usmerjenost k uresničitvi kakega dejanja v bližnji prihodnosti: naše namere so poštene, skromne; kakšne namere imajo; svojo namero je opravičeval z lakoto; hotel je kupiti knjigo, pa je opustil to namero; o naši nameri, namerah je bil poučen; kljub trdni nameri ni šel k sosedu / moja namera je govoriti resnico / knjiž. to ga je v njegovi nameri še utrdilo / redko namera članka, dejanja je jasna namen, cilj // uresničitev dejanja te usmerjenosti: odloži to namero in ostani še en dan; obramba je preprečila vse namere napadalcev ♪
  6.      namerávati  -am nedov. (ȃ) z nedoločnikom izraža duševno usmerjenost osebka k uresničitvi kakega dejanja v bližnji prihodnosti: nameravajo graditi hišo; nameravate že iti, odpotovati; nameraval je napisati pismo, pa ga ni utegnil / s pritožbo namerava doseči znižanje kazni; z govorjenjem nas nameravajo samo premotiti / nameravam biti odločen in odkrit / elipt.: sovražnik nekaj namerava; vsi so vedeli, kaj namerava, vendar niso mogli narediti ničesar; dosegel je, kar je nameraval // elipt., s prislovnim določilom izraža duševno usmerjenost osebka k uresničitvi gibanja, kot ga nakazuje določilo: domov, na trg, v mesto nameravam šele zvečer; le kam nameravajo / drugo leto nameravam na šoferski tečaj namerávan -a -o: razpravljati o nameravanem napadu; ugovarjati zoper nameravano zvišanje cen / odpovedati nameravano prireditev napovedano, predvideno / narediti načrt za nameravano hišo ♪
  7.      namériti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. z merjenjem priti do določene količine česa: nameriti pet metrov blaga / merili so globino jame in namerili dvaindvajset metrov / včeraj so namerili najvišjo temperaturo v tem letu / nameril ji je dva kilograma moke natehtal 2. z ocenitvijo lege, oddaljenosti cilja dati orožju položaj, potreben za njegovo uspešno uporabo: nameril je v črno piko in sprožil; nameriti v desno, levo od cilja // s takim dejanjem zagroziti, zapretiti: nameril je orožje vanj in zahteval denar; vdali so se, ko je ladja namerila topove proti obali / že je z roko namerila nanj, pa se je zadnji hip premislila // nav. ekspr. narediti, da je kaj obrnjeno v določeno smer; naravnati, usmeriti: nameriti fotografski aparat, daljnogled na kaj; astronomi so namerili teleskope proti Marsu; žaromet se je nameril proti letalu / z oslabljenim pomenom: nameriti korake proti komu; na moža je namerila hud pogled 3. star., v zvezi z na srečati, najti: na tako trmoglavega človeka še nisem nameril / zaveden Slovenec je, na kakršnega redko nameriš v teh krajih namériti se star. 1. nameniti se, odločiti se: nameril se je obiskati znanca; namerila se je, da se bo poročila / elipt.: kaj si se nameril; nameril se je v tujino 2. zgoditi se, pripetiti se: čudna stvar se mi je namerila; če bi se namerilo, da zamudim, me počakaj namérjen -a -o: slabo namerjen strel; dobro namerjeno vprašanje; blago je pošteno namerjeno ♪
  8.      namérjati  -am nedov. (ẹ́) 1. z merjenjem prihajati do določene količine česa: namerjal je po dva metra blaga / najnižje temperature so namerjali v januarju 2. z ocenjevanjem lege, oddaljenosti cilja dajati orožju položaj, potreben za njegovo uspešno uporabo: strojnico je namerjal na spodnji rob skale; dolgo, slabo namerjati // s takim dejanjem groziti, pretiti: namerjati orožje na koga, proti komu / namerjal je bodalo proti njenim prsim // nav. ekspr. delati, da je kaj obrnjeno v določeno smer; naravnavati, usmerjati: namerjali so teleobjektive na ognjenik / z oslabljenim pomenom namerjal je korake proti mestu 3. star. nameravati: namerjajo zidati hišo; nisem te namerjal žaliti / elipt.: kaj torej namerjaš; najstarejša se je namerjala v tujino ♪
  9.      namesíti  in namésiti -im dov., naméšen tudi namésen (ȋ ẹ́) z mesenjem priti do določene količine česa, navadno testa: namesiti testa za pet potic; iz te moke se malo namesi ♪
  10.      namésten  -tna -o prid. (ẹ̑) star. ki je namestnik koga: namestni predstojnik samostana ∙ namestni učitelj nekdaj učitelj pripravnik, suplent // nadomesten: vojaška enota je poslala po namestne konje ♪
  11.      namestítev  -tve ž (ȋ) 1. glagolnik od namestiti: namestitev gredi, motorja; pravilna, trdna namestitev / namestitev novih naselij; namestitev tovarne / poskrbeti za namestitev beguncev, gostov / razpravljati o namestitvi novih učiteljev, uslužbencev 2. star. služba, zaposlitev: prositi za namestitev; namestitev na šoli, pri pošti / biti brez namestitve; dobiti, iskati namestitev / stalna, začasna namestitev 3. publ. položaj, v katerem je kaj kje: namestitev listov na steblu je vretenčasta ♪
  12.      namestíti  -ím tudi naméstiti -im dov., namésti; naméstil (ȋ í; ẹ̄ ẹ̑) 1. narediti, da pride kaj kam v določen, ustrezen položaj: namestiti anteno na streho; namestiti mitraljez, rakete; namestiti strelovod / namestiti stroje v delavnico / tovarna je del proizvodnje namestila drugam // knjiž., redko zgraditi, postaviti: namestiti novo tovarno blizu reke 2. publ. napraviti, da dobi kdo bivališče, stanovanje, zlasti za krajši čas; nastaniti: namestiti goste v prvem nadstropju; začasno se je namestil v hotelu 3. v nekaterih državah narediti, da je kdo sprejet v delovno razmerje z vnaprej določenim, stalnim (mesečnim) dohodkom, plačo, navadno za opravljanje dela, ki ni fizično: namestiti novega učitelja, uradnika / namestiti za čuvaja 4. zastar. nadomestiti: namestiti izrabljene dele z novimi / namestiti sirotam mater namestíti se, tudi naméstiti se s prislovnim določilom spraviti se kam v določen telesni položaj: namestiti se na postelji, v naslanjaču; namestili so se v kotu in kartali; udobno se namestiti / ekspr. namestiti se s komolci na ograjo nasloniti se nameščèn -êna -o in naméščen -a -o 1. deležnik od namestiti: na strehi avtomobila nameščen zvočnik; tiskarski obrat je nameščen v sosednjem poslopju; stalno, začasno nameščeni učitelj; trdno, počez nameščen 2. z oslabljenim pomenom ki je, se nahaja kje v določenem položaju: pritlično nameščeni cveti ♪
  13.      naméstnik  -a m (ẹ̑) 1. kdor ima začasno položaj, funkcijo koga drugega: dokler se ne vrnem, bo on moj namestnik / očetov namestnik / po odhodu tega pevca dolgo časa niso našli primernega namestnika naslednika // navadno s prilastkom kdor ima stalno, uradno določene funkcije, naloge kakega drugega vodilnega uslužbenca, funkcionarja: izvolili so predsednika in tri namestnike / namestnik komandanta brigade; namestnik javnega tožilca 2. v nekaterih državah od vladarja, vlade imenovani predstojnik višje upravne enote: kralj je odstavil, zamenjal namestnika / cesarjev namestnik // v monarhističnih državah kdor ima začasno funkcije, naloge vladarja, ki zaradi mladoletnosti, bolezni ne more vladati: določiti mladoletnemu kralju namestnika ◊ rel. božji namestnik kdor v odnosu do koga zastopa božjo avtoriteto, zlasti duhovnik; zgod. (deželni) namestnik v stari Avstriji od vladarja imenovani predsednik deželne vlade ♪
  14.      naméstniški  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na namestnike ali namestništvo: namestniški položaj / namestniško uradništvo ♪
  15.      naméstništvo  -a s (ẹ̑) 1. položaj, funkcija namestnika: odpovedati se namestništvu; dobro plačano namestništvo 2. v nekaterih državah urad od vladarja, vlade imenovanega predstojnika višje upravne enote: poslati prošnjo namestništvu ♦ zgod. (deželno) namestništvo v stari Avstriji deželna vlada // v monarhističnih državah začasen organ s funkcijami, nalogami vladarja, ki zaradi mladoletnosti, bolezni ne more vladati: mladoletni vladar z namestništvom / kraljevo namestništvo ♪
  16.      namésto  predl. (ẹ̑) z rodilnikom za izražanje zamenjave: napisati pismo namesto matere; pojdi tja namesto mene; namesto petih sta samo dva / noče v službo, namesto tega rajši prekupčuje / namesto dvajset napiši deset / namesto danes pridi jutri; namesto po cesti vozi po pločniku; znesti se nad tovarišem namesto nad tekmecem // v vezniški rabi, v zvezi z da za izražanje nasprotja s prej povedanim: namesto da bi delal, postopa ♪
  17.      namestováti  -újem nedov. (á ȗ) zastar. nadomeščati: zagrinjalo je namestovalo vrata / pri tem delu je hlapec namestoval gospodarja ♪
  18.      naméšati  tudi namešáti -am dov. (ẹ́ á ẹ́) z mešanjem priti do česa: pleskar je namešal barvo za beljenje; namešati pijačo / namešati blato in grušč // z mešanjem spraviti kam: namešati strup med jed; v vino je namešal vode naméšan -a -o: z blatom namešan grušč ♪
  19.      naméščati  -am nedov. (ẹ́) 1. delati, da pride kaj kam v določen, ustrezen položaj: nameščati televizijsko anteno na streho; nameščati jadra / nameščati stroje v spodnje prostore 2. publ. delati, da dobi kdo bivališče, stanovanje, zlasti za krajši čas; nastanjevati: nameščati goste po zasebnih sobah 3. v nekaterih državah delati, da je kdo sprejet v delovno razmerje z vnaprej določenim, stalnim (mesečnim) dohodkom, plačo, navadno za opravljanje dela, ki ni fizično: nameščati učitelje, uradnike; nameščati in odpuščati 4. zastar. nadomeščati: jutri me bo on nameščal / praznoto je začelo nameščati prijetno pričakovanje naméščati se s prislovnim določilom spravljati se kam v določen telesni položaj: koliko časa se pa nameščaš na postelji ♪
  20.      naméščenec  -nca m (ẹ̑) v nekaterih državah kdor je v delovnem razmerju z vnaprej določenim, stalnim (mesečnim) dohodkom, plačo, navadno za opravljanje dela, ki ni fizično: odpustiti, prestaviti nameščenca; delavci in nameščenci / vodilni nameščenci ♪
  21.      naméščenka  -e ž (ẹ̑) ženska oblika od nameščenec: trgovec je svoji nameščenki odpovedal službo ♪
  22.      nametáti  -méčem dov., namêči namečíte; namêtal (á ẹ́) 1. z metanjem spraviti kam: otroku nameče igrače in gre; iz podstrešja je nametal seno za konje; nametati na kup; nametali so poln pod snopja / nametati kamenje, prst v jamo / nametati omet na zid 2. ekspr., s prislovnim določilom hitro, nepopolno napisati, narisati: nametati misli na papir; na platno je nametal nekaj spačenih figur ● ekspr. nametal je obleko nase in zbežal hitro se je oblekel; ekspr. spet bi ti rad nametal peska v oči ti prikril resnico; pog., ekspr. nametal mu jih je po grbi, da je ves črn natepel, pretepel ga je nametán -a -o: na papirju je nekaj bežno nametanih stavkov; kup nametanih cunj / ekspr. poslopja so nametana brez reda ♪
  23.      namežíkati  -am [mǝž in mež] dov. (ȋ) star. pomežikniti, namežikniti: ko je zagledal snubača, je čudno namežikal; pred odhodom mu je veselo namežikala ♪
  24.      namežikováti  -újem nedov. (á ȗ) pomežikovati, mežikati: ženski sta si pomenljivo namežikovali za njegovim hrbtom / rad namežikuje dekletom / pes leno namežikuje na pragu mežika ♪
  25.      namíg  -a m (ȋ) 1. hoteno prikrito izražena misel, opozorilo: dobiti, preslišati, prezreti namig; koristni, zlobni namigi; zabolel ga je namig na njegovo nesrečo; namigi in sumničenja 2. gib, s katerim se izrazi določena zahteva, želja, hotenje: na predsednikov namig je prestrigel vrvico; opazil je njen namig z roko / z namigom glave mu je pokazal vrata ♪

   21.026 21.051 21.076 21.101 21.126 21.151 21.176 21.201 21.226 21.251  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA